Salutes to you!
Charles Lamb, esejistična ekscelenca. Samosvoj, nepodkupljiv.
Rada imam vrtnice, a njihov vonj resnično ljubim. Zaradi te ljubezni vsako poletje jih cveti obilje v mojem malem predmestnem vrtu. kako rada se sprehodim med cvetočimi grmiči, polnimi cvetov v različnih odtenkih rdeče barve. Kar trikrat na dan.
Prvič ob rani zori, ko so še kapljice rose tesno oprijemljejo cvetnih listov.
Med sprehodom jih pozdravim:
»Dobro jutro, nežne gospodične, še v rosnem negližeju! Kje je vaš plemeniti vonj? Ste ga skrile pred mano?«
Drugikrat se sprehodim ob sončni opoldanski pripeki. Tedaj se vrtnice odpro do polnega razcveta, da doživijo sonce, ko je na višku svoje moči. Tako sem jih vesela, da jim porečem:
»Dražestne gospe! Kako ljubimkate s sončnimi žarki, soncu pa pošiljate poljube dehtečih vonjav!«
Zvečer, preden se znoči, vrtnice obiščem v tretje. Cvetje se umiri. Zdaj čaka na prihod nočnega hladu in na mesečev srebrni sij tam visoko v nebesnih višavah. Takrat jim govorim:
»Počivate, spoštovane dame! Tako se mi dozdeva. A nekaj vonjavih poljubov ste še prihranile. Za koga? … Jaz vem, za koga. Za večerni vetrič, ki jih bo odnesel v toplo noč.«
Ob vrtnični ograji, ki meji na ulični pločnik, se sprehodim samo enkrat na dan. To ulično ograjo je prepletla krepka plezalka vrtnice s prelepimi zelenimi listi in stotinami drobnih cvetov, rdečih kot kri. Njihov vonj me vznemiri vedno znova. A pri njih pogrešam sladko svežino, ki je dana vsakemu vrtničnemu cvetu. Vsakikrat, ko globoko vdihnem njihov vonj, se mi zdi, da je težak in temačen. Zdi se mi tudi, da se ob vsakem vdihu teh težkih, temačnih vonjav hočem spomniti nečesa. Gledam zelene liste, ki se nekako zlovešče lesketajo v opoldanskem soncu, in iščem spomin pri njih. Zagotovo je skrit tam.
Včeraj opoldne, da včeraj, ko je ura v cerkvenem stolpu udarjala dvanajstkrat, sem hodila po pločniku vzdolž ograje, prepletene z vrtničnimi viticami, se mi je zgodilo nekaj, kar se mi je dogodilo že nekajkrat v mojem življenju. O tem sem si zapisala poročilo v svoj dnevnik: Zapustila me je zavest trenutnega časa in prostora.
Moje notranje uči so spremljale deklico kakšnih desetih let. Ooo! Saj to sem jaz v rožnati oblekci s kratkimi rokavčki in volančki na robu krila. Hodim po pločniku iz zbite zemlje na neki predmestni ulici. Stopam počasi, saj je sonce visoko na nebu. Vročina pritiska. Ko pridem do neke vrtne ograje, porasle z rdečimi vrtnicami, pospešim korak. Slišim se govoriti:
»O, kako me duši ta težki zrak z vrtnic …«
Še korak, potem se ustavim. Nebo nad menoj se temni, prekrile so ga črne sence. Zamolklo bobnenje, vedno bližje. V nekaj trenutkih bo ugasnilo na tisoče človeških lučk. Strašen ropot, zemlja se trese, stene hiš se lomijo, kriti pogubljenih. Samo še dim, plameni in trušč motorjev odhajajočih letal, ki so odvrgla bombe.
