Pogrešam te,
ko mi jutro zvleče spomine
z oblačila, ki ga oblačim nase,
s torbice, s čevljev, z dežnika,
iz pesmi, ki prihaja z radia.
Pogrešam te,
ko iščem tvoj obraz na modrini,
ki jo zate in zase z dotiki oči razpenjam.
Pogrešam te,
ko z dlanjo ožemam tišino
in iz ure pri kapljajo solze
in se moj strah vsrka v krik ptice.
2.
Samo ti solza
poznaš kako mi konice hrepenenja
prebodejo kožo
in peče,
povsod gori,
do obledelosti svetlobe, časa, prostora.
3.
Kličem te!
Kličem
in se kot senca lomim med stenami,
v drobir nemih krikov,
med stropom in tlemi,
med prihajanjem in odhajanjem poletja,
ko čas prične pospravljati torbo
in se moje solze sušijo počasneje.
4.
Odvali skalo z vek,
moje oči si te želijo videti.
Izkoplji besede,
ki so se zarile vame kot ogorki
in čezenj rastejo dnevi žalosti.
Odrini me, če ne vidiš druge poti,
a tvoja roka naj moje ne izpusti
in večkrat pridi v sanje me objet.
ČAS
*
ČAS IN JAZ
Kos svežega kruha z nasmehom v dlani
nosiš proti mojim ustnicam,
ki se kot zemlja razprejo semenu in vodi,
da obudiš hrepenenja.
V zmesi zmletega žita in dežja
okušam tvoje podarjene obljube,
resnice spoznanj,
meje spominov in potovanje pozabljanja.
Med prsti te precejam kot vodo,
ko me dvigaš s tal in spuščaš,
kot počne sonce sleherno jutro in večer
in kot se življenje na kopnem
in v vodi odpravlja k počitku.
S koraki te režem,
ko za seboj puščam odmrlo kožo in izpadle lase.
Označujem te s svojim vonjem,
da si ga s sebe drgneš s snegom,
s cvetjem, morsko soljo in soncem.
A vsakič, ko ugasnem luč, da me dan ne zmoti,
z očmi potegnem cesto po šipi
in jo položim pred tvoje obličje.
ČAS, KO MI GOVORIŠ
Ustavil si se na balkonu,
med perilom, ki za roko drži sonce,
in iz tvojih nedri
mlade bršlinke pijejo goloto modrine
in mi poslednje slovo lije po licih.
Čutiva drug drugega,
v brezčasju regratove preproge pod balkonom,
in ko tvoja roka gre skozi lase krošenj v sadovnjaku
in ti sončna svetloba in jaz kodrava lase,
mi govoriš, naj zvlečem jutro pod prho
in te pokličem.
Ko s tvojih neder prestopi spanec, te z očmi topim,
da kot bonbon iščeš v meni
brbončice hrepenenja po tvojem glasu.
ČAS, KO KAPLJAŠ
Opazil si, da postanem podobna tvoji sestri,
ko bolščim v palico strahu,
s katero v mojih pljučih mejiš količino zraka in hotenja.
Ne priganjaj me naprej. Prosim.
Tukaj, kjer so se mi noge vdrle,
te bom čakala, da me pobereš.
Takoj sprejmem, če me poneseš v naročje spočetja.
Zebe me, kot da je iz mene že zdavnaj vse odteklo.
Vsakič, ko zajamem zrak,
se mi na tkivo v prsih naložijo kristali bolečine
in se dušim.
Rotim te,
da me ogreješ s kapljami tvoje krvi.
RAK
Mama, ko sem izvedela,
se mi je koža
začela spreminjati v lubje,
ki je zadržalo solze
in tesnobo nabiralo v goščo.
In iskra,
ki bi prasnila po krvavi gošči
bi me podrla na tla,
kot gozdar,
ki sluti, da se njegovo drevo poslavlja.
Ko so pod lubjem skelele razjede
jih je nemoč zavila v celofan pozabe.
* AnaBdi festival 2011, prejela 2. nagrado v literarni kategoriji natečaja
