Ali je zdaj to nebo rožnato? Ali ima ta steklena zgradba s podporniki uro? Ali jo lahko zagledam? Primerjal bi jo rad s svojo. Odklopil sem nejevoljno zadnji, brez kakršnegakoli napisa ali varnostnih opozoril – tistih rdečo belih trakcev, vagon zaradi toplote smrdeče svinjarije in ga dostavil v dvigalo; vse naprej opravijo avtomatično.
Vprašujoči nasmeh in pogled, ki bi lahko govoril: »Ali je to res vse?« sovozniku z walkmanom in jaz si že slačim dvodelno delovno obleko, si popravim denarnico daleč v notranjost žepa, pogledam v eno od mnogih razbitih in porjavelih, zakrivljenih ogledal, ali imam po obrazu še niveo in ali sem včeraj res dobil nekaj barve v lica in nos. Ponovno se čudim samemu sebi in mojim plečem. Odviham raztrgane hlačnice navzdol in nataknem, iz polivinila, sveže nogavice in čevlje z modnimi razporki in peno. Prost? Pokažem hrbtno stran dlani vsem naokoli, nobeden ne vidi in zavijem skozi dih jemajočo ploščadjo z rožičasto dlakasto prevleko, ki lebdi na dveh trhlih črnih zobotrebcih. Peš rabim nekoliko dalj časa, da dosežem hodnik za avtobus. Čakam samo, da plačam karto in se zazrem v vrh prednjega stekla, do polovice temno zelenega, kjer nad, meni je to rumena, meglo domujejo vrhovi nebotičnikov. Sedem. Na nevzmeten preluknjan ukrivljen sedež in iz desnega žepa jakne vzamem letak, ki govori o računalniški opremi. Tako. Danes si grem kupit žive morske zvezde ... In pogledal bom, če zraven dobim še bon in če so ježki po polovični ceni. Sunem obraz na desno in nebodisigatreba je tam. Vstavim letak in kolena se mi zašibijo, ko potisnem do nasprotnega sivo modrega sedeža, ki je na srečo prazen. Nato gledam in razmišljam. Privlači me sicer suh model, a že kot otroku se mi je zvrtelo v glavi, ko sem si pred oči naslikal eno od slik mnogih akvarijev (na primer tisti v pomorskem živalskem vrtu iz končnega razreda v osnovni) s pisanimi čudaškimi izgledi vedno lačnih ribic, eksotičnimi zažganimi in pravimi algami, peskom, kamenčki, školjkami, katerih že ena je bila vredna veliko denarja.
Zadnjič se odločaš, si rečem. Premisli. In vem, da bom premogel toliko uvidevnosti in skrbel za morske zvezde in jih hranil, kakor so me naučili.
Zadnjič se ozrem naokoli, ali nisem morda čudaški, nato pa izklopim zaslon. Pogreznem se v dremež. Do roba centra mesta bom moral počakati še skoraj eno uro in pol. V glavi preobračam možnosti. Rdeče morske zvezde, rakci, školjke, ježki. Morske zvezde in rakci. Alge? Ni težko in ni dosti.
Imam pač to srečo, da se tukaj to da dobiti, če pristaviš denar. Zgoraj stojalo, potem majhni ekrani, spodaj desno od zadaj akvarij s srcem. Samo s srcem. Vse ostalo je na suhem, v skupni shrambi; za vse stanovalce enako. Tako. In jutri bom že povabil tisto nečimrno dekle, da mi bo delala družbo, ko bo onemela, kar bo videla. Marsikdo si želi to. In jaz bom imel. Že jutri za to žensko. In obisk se bo razpotegnil, čez večer, daleč čez polnoč in ... morda bo zaspala pri meni. Kaj to meni? Jaz ne bom spal. Sedel bom udobno naslonjen za računalnikom ... in se učil. Po tem ko bo ona zaspala. Prvič v življenju se bom lahko doma učil iz spomina morskih zvezd.
HUDIČEVO PRIŠEPETAVANJE ŠKRTEMU BREZSRČNEŽU
»Ne zna delat z denarjem.«
»Kako to mislite?«
»Jaz mu dam vsak petek v tednu denar ... in on ga zapravi in me potem v sredo ali četrtek kliče naj mu ga še dam.«
Nastane tišina.
»Se to pogostokrat dogaja?«
»Ne, me pa moti. Jaz mu dam denar in s tem denarjem mora potem on shajati ves teden. Pametno si ga mora razporediti. To sem mu že ničkolikokrat povedal. On pa ne posluša in se na mene dere. Jaz mu ne morem vedno še zraven dajat. Naj se nauči delat z denarjem. To me tako jezi in mi je že požrlo toliko živcev.«
Premor.
»Ne zna. In sem mu tisočkrat lepo rekel, kako mora narediti. DENAR SI MORA RAZDELITI NA SEDEM DNI IN POTEM SAMO TOLIKO ZAPRAVITI, KOLIKOR TISTI DAN LAHKO. IN NIČ VEČ. MORA SI TAKO NAREDITI. POOOTEEEM BO PRIŠEL SKOZI CELI TEDEN S TEM DENARJEM, KI MU GA JAZ DAM. SAMO TAKO. In tudi, nespametno zapravlja denar. Vedno si kaj kupi. In kupuje si igirce. Jaz sem mu že ničolikokrat rekel, da naj pazi na denar. Da mu jaz ne morem več dati, kot mu dajem. On pa ne zna z denarjem. In te igrice. Toliko jih že ima, pa si še kar naprej kupuje. To je samo zapravljanje časa. To je otročje. Pa toliko jih že ima. Kaj bo s tem. Potem pa mu ležijo in se na njih nabira prah. Naj ga špara. In si potem kaj kupi. Veste, vse sem že naredil, da bi ga to naučil, pa še vedno včasih ne pride skozi teden z denarjem.«
»Pa si kupuje samo igre, ali še kaj?«
»Kupoval si je knjige. Pa sem mu tudi rekel, naj si ne kupuje toliko knjig. Veste, njegov stric (pisec: redni profesor na prvi gimnaziji in prevajalec. Učil je latinščino in grščino.) Alfonz Kopriva je bil velik človek. Imel je veliko knjižnico knjig. Toliko knjig je imel, da jih ni imel več kam dajat. Ko pa je umrl, pa so knjige prodali in ni ostalo ene več (pisec: V resnici pa je bilo grdo drugače. Po njegovem osemdesetem letu se je moj stric nespametno drugič poročil. Večno ljubil je samo Franico, svojo prvo ženo, ki mu pa je umrla. Bila sta že zelo stara. In tako je ostal sam, brez otrok. Mislil si je, da mu bo ta druga žena kuhala in prala ter malo poskrbela zanj. Rad bi jo imel zato. Zato sta se poročila. Verjetno je to moral storiti in dal je na njo prepisat vse svoje premoženje. Sicer pa je ljubil svoje delo in je do zadnjega bral, pisal ter prevajal. Kmalu za tem je umrl in zapustil vso svoje imetje, s stanovanjem in s knjigami, svoji drugi ženi. Ta pa ni cenila tega in je vse prodala za denar in se odselila. Postala je zelo bogata in bila je že ugledna. Takšna je v resnici tragedija mojega strica in oče ve za vse to, toda nikoli ni krivil druge žene. Ne. Zdela se mu je zgledna in ker je stricu skuhala, počistila in pospravila, po njegovem ta ženska ni naredila ničesar narobe. Jaz sem bil jezen, oče pa je rekel, da je bila po stričevi smrti prijazna z njim ter jo je še enkrat obiskal in da ni ravnala nič napak. Veste, hodila je redno v cerkev in bila s stricem tudi uradno poročena, kar pomeni da ni ravnala nič narobe.).
Daljša tišina.
»Pa je vaš sin še kaj kupoval?«
»Ja. Kupoval si je filme in kasete. Menda je snemal filme na kasete. Ne vem točno. Tudi teh ima preveč. Jih tako ali tako ne gleda. In, kaj mu bo toliko filmov. Veste, rad bi pri njemu dosegel, da bi živel zdravo, pošteno in zgledno življenje. Da bi pametno prerazporedil denar, ki mu ga dam. Da bi imel nekaj od denarja, ki mu ga dajem. In da bi ga prihranil. Toliko časa je zapravil s tem. In kaj ima od tega? Samo valjajo se mu stvari po stanovanju, gleda pa jih tako ali tako ne. Zapravljanje dragocenega časa in denarja. KAJ VSE BI ŽE LAHKO IMEL! Lahko bi živel drugače. Čisto drugače. Ne pa, da ga zapravlja za nespametne stvati in me ne posluša. Vse to njegovo početje je otročje. Jaz sem njegov oče in mu ne želim nič slabega. Imam izkušnje iz življenja in si samo želim, da bi me ubogal.
Tako je govoril moj oče Ivan Selinšek na stoinekrat. In zato sem jaz, njegov sin, to zapisal točno tako, kot se on izraža in je govoril. Ničesar ni potvorjenega. Na žalost.
LE LETI, OREL!
Sredi trga, poimenovanem po padlih Romunih, se je bohotno razraščal velik, bodičast kaktus. Okrog trga so sezidali čisto kvadratno postavljene višje zidove iz belih opek, ki zakrivajo strehe naokrog v gručah razporejenih hiš. Tukaj je bila senca. In hlad starega vodnjaka, kjer je še vedno v drobnem curku na dan pritekla voda. Dvorišče je imelo ena velika, glavna vhodna vrata, okrašena s kipci, in železno kljuko s ključavnico in troje manjših navadnih vrat. Za stanovalce, ki bi se tukaj radi odpočili ali natočili vodo.
Usnjena žoga je padla čez belo obzidje in se zakotalila k enim od manjših vrat in obmirovala. Zaslišalo se je nerazločno kreganje, kot da bi pri tem ta človek vpil, ter takoj nato, s hrupom in škripanjem, počasno odpiranje vrat. Pokazal se je zamorčevsko porjaveli obraz fantka, ki je z velikimi temnimi očmi iskal žogo.
Skozi glavna vrata prideta mož z dolgo, pri krajih že sivo brado in žena. Moški jo drži pod roko in žena s prosto roko privzdignjeno drži dolgo temno krilo. Vesta, kje je klopca. Sprehodita se do nje in šele za ženo sede tudi moški. V rokah je imel časopis, ki ga sedaj razgrne in se zatopi v branje. Fant je že zdavnaj spet držal žogo pod pazduho deških rok in izginil, ko za parom pridejo še drugi starejši ljudje in si poiščejo senco.
Čez bele razbeljene opeke zidov in sinje modro nebo se dvigne veliki, črn orel z razprtim kljunom. Gospodar tukajšnjega neba.
Ljudje se potiho pogovarjajo in prvi zagleda plavajočega orla na nebu postaven mladenič v žametni obleki s pripeto rožo za ovratnik. S kazalcem ga pokaže. Tja se ozrejo mlajše dame z lično krojenimi, rahlo poveznjenimi klobučki in ena tiho pristavi:
»Lep je. Mogočen. Dlje časa jih že ni bilo sem. Zelo redki so postali.«
Fant se ji nasmehne in z veseljem zamežika proti soncu, da bi ga še enkrat ugledal.
Spomni se. Spomni se neke stare knjige, ki jo je nazadnje že pred mnogimi leti držal v rokah in kakor, da bi molil, bral. Spomnil se je dekletca, ki je bilo sedaj tukaj, med njimi. Oddana prav tako mlajšemu gospodu, tistemu ki jih je pripeljal semkaj in se mu je na prsih svetila zlata verižica za uro. Tudi je nosil visoki cilinder, prefinjen in zelo drag. Puščal si je dolge, zavite brke. Da bi se mu čim bolj podalo ime svojega očeta, uspešnega podjetnika. Imel je tudi omikano navado, da si je na dolgem črnem ustniku vedno prižgal cigareto, kadar je situacija kazala, da bodo moški govorili. In tokrat si je ponovno prižgal cigareto s koščenimi slokimi prsti. Tako rad je imel, ko je lahko govoril druščini, še posebej mlajšim ljudem od sebe. In, ta dan ni skoparil z besedami. Ne. Prav neverjetno lahko mu je ta dan šlo oblikovanje besed ter misli in še pred koncem svojega razmišljanja je začutil na svoji podlakti nežen dotik in rahel oprijem. Vedel je, da je to roka njegove drage in ljube žene. Ni mu bilo lahko zaključiti pogovor in s težavo je zaprosil zbrane goste, da je čas, da odidejo spet do hiše, ker jih čaka pogrnjena miza in zgodnja večerja.
