Čudovito majsko vreme,
zelenje, nežni oblaki.
Kot nalašč za plavanje,
ko nič ne boli,
ko sem vesel,
le slutnja teme vsenaokrog…
Hlastam po zraku
in cigaretnem dimu,
s strašno prihodnostjo v srcu
in še bolj strašno preteklostjo.
Plavam
poln peklenske radosti
po zlati hiši svojega dela.
Kdo zdaj zame trpi?
Moja nit so drugi
in nikoli več
se ne bom izvzel.
* * *
Nebo tišči. In horizontala
je polna vibracij.
Brezbesedje ni molk,
govori in prinaša
spremembe pod oblaki.
Dokler ne pogledam navzgor,
se ne očistim,
dokler prisluškuješ mislim,
ničesar ne vem
in se spet zavem,
da ni v moji moči
biti vesel, tudi če mi to reče glas
od nekod.
* * *
Saj ni treba,
saj prihajam iz mlina
vedno boljši
in čakanja mi kalijo
stabilne misli.
Ni treba, nismo več mladi,
da bi se morali
zgrda vzgajati med seboj.
Plitvine še niso morje
in nihče ne more do zadnjih globin.
Tu, kjer smo,
tečejo studenci
in morje je še daleč.
V pesku pa sledi
tako in tako
ne ostanejo dolgo.
CIKLUS ENOTNEGA PRINCIPA
* * *
V iskanju enotnega principa,
ideje, ki bi bila za vse,
sem našel osebo.
Misli gredo v sprevodu,
plavajo po reki,
minevajo v zraku.
Ni ideje, ki bi se v njej umiril.
Nekdo je, ki vse ve, in ni ideja.
Oseba je.
* * *
Rahlo se dotika mavrica nebes.
Sulice prebadajo srca
v nenehnem rojevajočem boju.
Dva se borita in ni konca.
Nebo trpi.
Boj ne mine.
Oba sta zmagovalca
in traja, traja…
A zgoraj se mavrica dotika nebes…
* * *
Ko boli, iščem princip.
Nihče ga še ni našel.
A iščem ga po mislih,
v tolmunih modrosti,
v odgovorih sanj,
v bogastvih izkušenj.
In ga ni, nikjer,
kot bi rešitelj spal,
kot da moram plavati v temi,
nemočno iščoč Boga …
* * *
Ne iščem misli, ker bežijo in bolijo,
iščem ga, ki misli in ga lahko vprašam,
le tega ne vem,
kdaj bo odgovoril
nekaj močnega
nekaj svetega,
rešilnega za mislečo dušo, polno vprašanj.
* * *
Iskal sem rešitev za vse.
Morda neko misel,
morda osebo.
Videl sem trpljenje in hotel pomagati.
Vdam se. Nisem našel
odrešilne misli,
nikoli je ne bom. Ker je ni.
Misli pridejo in gredo,
ni gotovosti.
Rešitev ni v misli, temveč v osebi.
* * *
Princip za srečo? Nikjer ga ni.
Oseba za srečo? Z menoj je.
Globoko v meni,
z nami, nami vsemi…
Že misel nanj osvobaja.
In nikoli ni samo to, kar je.
SVET IN MIR
Kaj vznemirjajo me te posvetne marnje,
samo sprostim se in odpadejo od gat,
gore nemirov niso nič, ko odidem spat,
preden zaspim, so tihe, tihe moje sanje.
Drevesa mirno majejo se v vetru,
luna sije, mavričen je zvezdni soj,
tako lepo je, ko sem sam s seboj
in z njimi, ki že plavajo po etru.
Danes je tih in lep večer,
pa imam čas, da ga zapišem,
da z obraza truden si izbrišem
čudni svet, tiho zaplavam v vesoljni mir.
KIČ IN MIR
Kaj je treba teh nemirov,
kaj ni že dovolj vsega?
Se od žalosti ne trga mavrica,
bom še suženj teh ozirov?
Ne, naravnost bom povedal,
da moti me posvetni kič,
da nemir je toliko kot nič,
morda nekdo nekje se bo ovedel …
Ko pa topli mir objame dušo vso
in dobra bit zaguga me,
takrat spet srečno je srce
in odpade vse, kar ga težilo je.
