S slano prekrit vrt.
Goreča uta greje
dečkove roke.
V prasketanju vejevja
izginja sen otroštva.
(balkon pod večer)
Balkon pod večer.
Žareči cigareti
cvetita v mraku.
S tišino zalivava
seme nezaupanja.
(praznični večer)
Praznični večer.
Dež igra Silenzio
prek strešnih žlebov.
Za meglo sprenevedanj
zija brezno praznine.
(mrzla tišina)
Mrzla tišina.
Ozek trak mesečine
deli jezero.
Ostajam polovica
nesojene dvojine.
(dež pojenjuje)
Dež pojenjuje.
Od marmorja odseva
srpasta luna.
V zametkih svita uzrem
drobno sled optimizma.
(konec žoganja)
Konec žoganja.
Iz razbitega stekla
sije tisoč sonc.
Ob brodljanju spominov
zaznavam nepovratnost.
(večerni polmrak)
Večerni polmrak
s šip briše poslednjo sled
sončne pozlate.
Za trpek nasmeh skrivam
bedo samote v dvoje.
(noč polne lune)
Noč polne Lune.
Krajina se utaplja
v srebrnem lesku.
Z doživetim tlakujem
pot do novega svita.
(viharen objem)
Viharen objem.
Nasmeh sili ustnice
v graciozen ples.
Za vlažnimi vekami
skrivam ščemenje sreče.
(prepir)
Otroški prepir.
Pod črnim trnom plahni
predrta žoga.
V mislih se vrnem za nekaj ur nazaj. Pred televizijski ekran.
Na obalo grškega otoka pljuska množica prestrašenih beguncev. Mladenič, z zagrenjenostjo v glasu govori o svoji poti čez razpenjeno ožino. Govori o predrtem čolnu in upih, ki so potonili skupaj z njim.
(čas večernih poročil)
Čas večernih poročil. Občutek imam, da se mi tla tresejo pod nogami. V mislih slišim bobnenje, hrumenje letal in tuljenje siren, ki para ušesa.
Na nekoč elitni ulici zevajo udarne jame. Gosta sivina se krade čez zvito železje in počrnele štrclje zidov. Ljudje bledih obrazov, vsi zbegani in prestrašeni, se kot sence potikajo po razdrapanih pločnikih. V rdeče obrobljenih, od joka izpitih očeh ugaša poslednja sled optimizma.
ploha izstrelkov
pod zadimljenim nebom
veni sončnica
(na planini)
Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.
Na okna potrkajo prve kaplje.
Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.
Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.
Za grebenom se oglaša kravji zvonec.
spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla
(Reana del Rojale)
Ko je na skulpture legel mrak in je v soseščini potihnil pasji lajež, sta se poezija in glasba zlili v eno. Pronicali sta skozi čutila. Z nevsiljivo nežnostjo vstopali v sleherno poro.
Podirale so se jezikovne pregrade. Izničile razdalje. Za dobri dve uri se je svet skrčil, postal je vasica sredi furlanske ravnine. Gostoljubje in prijateljstvo sta mehko zavalovila v junijski večer.
Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.
nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine
(pomlad na igrišču)
Sestopim s stopnic in po pešpoti krenem mimo lesenih skulptur. Na otroškem igrišču postojim. Čez prazna igrala se razposajeno podi pomladni veter. Globoko vdihnem in, nevajena mestnega prahu, nekajkrat kihnem. S pogledom ošinem mlada vzdrževalca, ki nedaleč stran popravljata gugalnico. Sama pri sebi se nasmehnem, dvignem obraz in poškilim proti soncu.
bela ovčica
v modrino vgraviran cvet
na dolgem peclju
(s slano prekrit vrt)
S slano prekrit vrt.
Goreča uta greje
dečkove roke.
V prasketanju vejevja
izginja sen otroštva.
(balkon pod večer)
Balkon pod večer.
Žareči cigareti
cvetita v mraku.
S tišino zalivava
seme nezaupanja.
(praznični večer)
Praznični večer.
Dež igra Silenzio
prek strešnih žlebov.
Za meglo sprenevedanj
zija brezno praznine.
(mrzla tišina)
Mrzla tišina.
Ozek trak mesečine
deli jezero.
Ostajam polovica
nesojene dvojine.
(dež pojenjuje)
Dež pojenjuje.
Od marmorja odseva
srpasta luna.
V zametkih svita uzrem
drobno sled optimizma.
(konec žoganja)
Konec žoganja.
Iz razbitega stekla
sije tisoč sonc.
Ob brodljanju spominov
zaznavam nepovratnost.
(večerni polmrak)
Večerni polmrak
s šip briše poslednjo sled
sončne pozlate.
Za trpek nasmeh skrivam
bedo samote v dvoje.
(noč polne lune)
Noč polne Lune.
Krajina se utaplja
v srebrnem lesku.
Z doživetim tlakujem
pot do novega svita.
(viharen objem)
Viharen objem.
Nasmeh sili ustnice
v graciozen ples.
Za vlažnimi vekami
skrivam ščemenje sreče.
(prepir)
Otroški prepir.
Pod črnim trnom plahni
predrta žoga.
V mislih se vrnem za nekaj ur nazaj. Pred televizijski ekran.
Na obalo grškega otoka pljuska množica prestrašenih beguncev. Mladenič, z zagrenjenostjo v glasu govori o svoji poti čez razpenjeno ožino. Govori o predrtem čolnu in upih, ki so potonili skupaj z njim.
(čas večernih poročil)
Čas večernih poročil. Občutek imam, da se mi tla tresejo pod nogami. V mislih slišim bobnenje, hrumenje letal in tuljenje siren, ki para ušesa.
Na nekoč elitni ulici zevajo udarne jame. Gosta sivina se krade čez zvito železje in počrnele štrclje zidov. Ljudje bledih obrazov, vsi zbegani in prestrašeni, se kot sence potikajo po razdrapanih pločnikih. V rdeče obrobljenih, od joka izpitih očeh ugaša poslednja sled optimizma.
ploha izstrelkov
pod zadimljenim nebom
veni sončnica
(na planini)
Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.
Na okna potrkajo prve kaplje.
Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.
Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.
Za grebenom se oglaša kravji zvonec.
spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla
(Reana del Rojale)
Ko je na skulpture legel mrak in je v soseščini potihnil pasji lajež, sta se poezija in glasba zlili v eno. Pronicali sta skozi čutila. Z nevsiljivo nežnostjo vstopali v sleherno poro.
Podirale so se jezikovne pregrade. Izničile razdalje. Za dobri dve uri se je svet skrčil, postal je vasica sredi furlanske ravnine. Gostoljubje in prijateljstvo sta mehko zavalovila v junijski večer.
Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.
nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine
(pomlad na igrišču)
Sestopim s stopnic in po pešpoti krenem mimo lesenih skulptur. Na otroškem igrišču postojim. Čez prazna igrala se razposajeno podi pomladni veter. Globoko vdihnem in, nevajena mestnega prahu, nekajkrat kihnem. S pogledom ošinem mlada vzdrževalca, ki nedaleč stran popravljata gugalnico. Sama pri sebi se nasmehnem, dvignem obraz in poškilim proti soncu.
bela ovčica
v modrino vgraviran cvet
na dolgem peclju
