Prebudil jo je otroški smeh. Prihajal je z druge strani vrta od žive meje tik nad plitko strugo Soče, ki je lenobno tekla po ravnini.
– Punčki, igrata se s sosedovimi otroki.
Zadovoljno si je pomela oči in željno pogledala proti mizi. S koščenimi prsti je prijela lonček z limonado in ga s tresočo roko ponesla k ustom. Pila je počasi. Z majhnimi požirki si je vlažila izsušeno grlo.
– Kako lepo se je izteklo, veliko bolje, kot sem si upala misliti. Kako hudo mi je bilo, ko me je Antonela tožila. Sodišče je pošteno dosodilo, ni pa moglo izbrisati sovraštva. Že res, bolezen proti njej ne morem nič. Otroški smeh. Ne, nisem sama. Marija, kako je ta ženska dobra.
Narahlo je zaprla oči in se slabotno nasmehnila.
– Marija, vidim jo kot lep privid iz tiste junijske nedelje. Drobno, tako mlado na pogled. Oblečena v kavbojke in oprijeto majico je zdrsnila izza Giulievega hrbta in nasmejana stopila proti moji bolniški postelji. Takoj sem opazila, kako tople oči ima, polne radostne svetlobe, preplavil me je hipec sreče, na bolezen sem za nekaj trenutkov pozabila. Dekle mi je podalo desnico in dahnilo, da je Marija in je vesela, ker me je spoznala. Ob koncu obiska, ko smo se domenili kako in kaj, me je objela preko ramen in rekla, držite se teta, najini deklici bosta veseli še ene none.
Počasi je odložila posodico. Mimogrede ji je pogled ušel na voščene prste, prekrite s tanko skoraj prozorno kožo. Rahlo se je stresla in odkimala, kot bi hotela zanikati pravkar porojeno misel.
– Saj vem, ne bom več dolgo.
Od železnega portala je prihajal Giulio. Oblečen v svetle hlače in karirasto srajco. Z lahkotnimi koraki se je bližal hiši, svoje športno kolo je prislonil tik ob vhodu in se po ozki s peskom nasuti poti napotil proti otrokom. Hčerki sta mu pritekli naproti. Objel ju je in poljubil na čelo. Glasno sta mu ena čez drugo hiteli pripovedovati, kaj vse sta počeli. Smeje jima je pritrjeval. »Le pojdita se igrat,« je rekel in se napotil proti njej. Z vajeno kretnjo si je segel v še vedno goste lase in prijazno rekel:
»Kako si, teta? Danes dobro zgledaš. Za desetletje mlajša se mi zdiš.«
»Ne skrbi, Giulio, dobro mi je. Marija lepo poskrbi zame. Ali sem ti že povedala, kako dobra je tvoja žena?«
V tistem trenutku se je na vratih pojavila Marija, mladi mož jo je pozdravil in jo privil k sebi. Ana je segla po lončku in odpila nekaj požirkov. S komaj zaznavnim zamahom roke je skušala odgnati grenkobo, ki se ji je kot velik cmok kopičila v grlu.
– Ali je bilo že kdaj prej na tem vrtu tako veselo? Sem bila kot otrok tako razigrana? So se tako smejale sestrice, morda Paolo, najmlajši, Benjaminček? Seveda ne. Mala Antonela, bratova edinka, je bila zaradi neprestanih prepirov med staršema prav zagrenjena.
Z nemirnimi prsti si je popravila siv pramen, ki ji je silil na oči. Pogledala je v latnik, ob steni si je pajek pletel mrežo.
– Oh, kako je življenje zapleteno, veliko bolj kot ta mreža. Zame je bilo hudo tudi zato, ker sem bila najstarejša. Ob začetku velike vojne sem bila šolarka. Čas begunstva me je prisilil, da sem veliko prezgodaj odrasla. Postala sem mamina pomočnica. Daleč od doma na odročni dolenjski kmetiji sva prenašali ponižanja prevzetne gospodinje. Moledovali sva za vsako pest moke, da sva skuhali polento. Podnevi sva garali na kmetiji. V nočeh brez spanca sva ena drugo tolažili, da se bliža čas vrnitve.
Srečni sva bili, ko sva ob vrnitvi ugledali našo hišo, še je stala, niso je porušile granate. Žal samo to. Življenje je ostalo težko. Oče je vedno bolj pil, ni ga skrbelo, kako nahraniti onemogla starša in kopico otrok. Tako sem poprijela za delo ob mami na zelenjavnem placu. Nekatere nakupovalke so bile prijazne, druge sitne, te so se spakovale nad ponujeno robo in izbirčno zmigovale z glavami.
Potem so tistega jutra, spominjam se kot bi bilo včeraj, prinesli očeta. Ves je bil obtolčen in krvav. V obraz je vidno bledel, vedela sem, da umira. Sosedov Toni je odhitel po duhovnika. Nona je prižgala svečo. Kleče smo z od joka hripavimi glasovi molili za dušo, ki je odhajala. Oh, kako mi je bilo hudo. Res, veliko je pil, a po pijanstvu je znal biti ljubeč Rad nas je imel.
Globoko je vdihnila in z očmi poiskala pajka. Dodeloval je še zadnje zanke. Pogledala je proti otrokom in se otožno nasmehnila.
– Smeh je prišel z Albertom. Z njim je prišla ljubezen. Srečala sva se, ko sem prevrnila gajbico krompirja. Gomolji so se odkotalili na vse strani. Na pomoč mi je priskočil nasmejan mladenič. Od takrat je bil reden gost v naši hiši ob Soči. Zdelo se mi je čudno. Velikokrat sem se spraševala, kaj vidi na meni. Bila sem vedno otožno dekle, vodenih oči, visoka in preveč koščena.
Ob večerih, ko je družina legla k počitku, sva se predala drobnim nežnostim. S prepletenimi prsti sva se smejala, govorila o sreči, o ljubezni, o jutri, ki naju čaka na njegovi domačiji streljaj od mesta. Sanjala sva in skrivaj kradla strastne poljube.
Na cvetno nedeljo je prišel ves nasmejan. Prešerno me je objel in me, pred zgroženo družino, poljubil. Stresla sem se od gnusa. Iz ust mu je kislo zaudarjalo. Bil je pijan. Potem je vedno pogosteje prihajal tak. Nisem hotela biti kot mama. Odločno sem mu prepovedala, da še kdaj pride. Ljubila sem ga, zato sem trpela. Bolečini navkljub sem se odločila, da ostanem ledih. Na placu sem se silila v smeh, le rdeče obrobljene oči so pričale o viharju, ki je divjal globoko pod prsnico.
To so bili časi, ko nisi smel poslušati srca.
Če samo pomislim na Meri. Rada je videla Alda, pa se je kljub temu poročila s starim gospodom Vittellijem. Spomnim se kako mi je tisto nedeljo hitela pojasnjevat, moram, moram, to moram storiti, za mamo in za bolnega očeta. Poročila se bom z njim, saj je že star, ne bo več dolgo. Lepo bom poskrbela zanj, dobra bom z njim. Pozneje bom imela dovolj časa, da zaživim … bogata. Ni se ji izšlo. Sitni gospod je živel še zelo dolgo in nesrečna ženska je zamudila vlak. Njeno življenje je bilo ena sama bolečina. Mama tega ni razumela, velikokrat mi je oponesla, poglej Meri! Ona si je pametno postlala.
Sestre so se poročile mlade. Z mamo sva jim pripravili balo in primaknili nekaj lir za doto. Najtežje mi je bilo, ko je odšla najmlajša Dolores. Njen Carlo je bil karabinjer doma iz okolice Belluna. Tja sta se preselila takoj po poroki. Ob slovesu sva pretočili potoke solz. Vem, da tudi njej ni bilo lahko, a imela je njega. Najina edina vez so postala pisma. V njih sva si podrobno opisovali vsak dogodek, tudi najdrobnejšo spremembo sva zaupali papirju. Že čez tri mesece mi je napisala, da pričakuje. Naslednja njena pošta je bila enkrat polna veselja in drugič strahov. Rodila je zdravega dečka, krstili so ga po starem očetu za Marija. Z njim je imela veliko veselja. Naslednjič je zanosila tik pred vojno, ki je že nestrpno rožljala pred vrati. Njena pisma so postala ena sama skrb. Strah jo je bilo, kaj nas čaka, kako bo z njenima otrokoma. Tudi v drugo je imela s fanta. Dali so mu ime Giulio, najbrž zato, ker se je rodil nekega soparnega julijskega dne.
Paolo se je šolal. Bil je lep otrok. Podoben je bil očetu. Občutljivost je oba prehitro prignala do nesrečnega konca. Bil je nežen in tih deček. V šoli je blestel, vedno je bil za korak pred sošolci. Vsi smo ga imeli radi. Mama ga je prav oboževala. Kljub revščini je želela, da nadaljuje šolanje. Advokat je postal tik pred vojno. Takrat sem si oddahnila, a ne za dolgo.
Prišla je velika ljubezen. Paolo in Barbara. Zares sta se imela rada. Poročila sta se na hitro. Vojna ju je razdružila. Uničila njuna čustva. Oh, ta vojna. Koliko slabega je prinesla. Strah, pomanjkanje, smrt …
Že prvo zimo je umrla mama. Samo nekaj ur je rabila pljučnica, da je iz močne, garanja navajene ženske izsesala življenje. Zgodilo se je v začetku novembra, že na dan vseh svetih je kašljala, čez nekaj dni je obležala. Vročina ji je hitro naraščala, moči pa kopnele kot sneg spomladi. V redkih svetlih trenutkih med blodnjami me je prosila za vodo. Ni mogla piti, samo razpokane ustnice se ji vlažila. Umirala je, ugašala, odšla je ob prvi svetlobi. Za pogrebom nas je šla peščica. V močnem vetru z dežjem smo vsi premraženi trepetali ob odprtem grobu. Zavidala sem ji. Jezila sem se nanjo. Nisem se mogla sprijazniti, da je tako na hitro odšla.
V hiši sem ostala sama. Podnevi sem garala na placu. Vsak večer, ko je ulice je izpraznila policijska ura, sem prisluškovala tišini. Čas do jutra se je vlekel prav po polžje. Ob nedeljah je bilo lepše, na obisk so prihajale sestre s svojimi otroki.
Vojna mi je prinesla tudi nekaj lepega, nežnega, prinesla mi je srečanje s Franzem. Tistega dne si je kupil eno samo jabolko. Ne, ne, pri nama ni šlo za ljubezen. Bila je le želja po pripadnosti, ki mi je pomagala preživeti vse hudo. Prižgala mi je droben plamenček upanja na jutri brez neznosne more. Dobila sva se naskrivaj. Nisem si želela priti na slab glas, postati kurba, čeprav samo v očeh opravljivih sosed. Franz je prihajal iz Dresdena, bil je poročen, oče trem svetlolasim dečkom. Veliko mi je pripovedoval o domu, ženi, otrocih, o svojem hrepenenju biti z njimi.
Že čez mesec je moral naprej proti jugu.
Pozneje, ko sem zvedela vse tisto o Dresdenu, sem upala, da se mi oglasi ali celo pride. Seveda ga ni bilo. Zato verjamem, da so on in družina živi. Morda prav zdaj posluša smeh vnukov.
Z nasmehom pogleda proti razigranim otrokom. Potem seže po lončku z limonado in odpije nekaj majhnih požirkov.
– Paolo se je vrnil in Barbara, ki je ob njegovem vpoklicu odšla k očetu, prav tako. Le njune ljubezni ni bilo od nikoder. Tudi po Antonelinem rojstvu se ni vrnila.
On je bil boleče dovzeten za vsako tršo besedo, za vsako uro njenega molka. Do skrajnosti občutljiv ni zmogel zaobiti zbadanja in prepirov. Ona je bila vse bolj gospodovalna, želela je igrati veliko gospo. Zaposlila je deklo, ker da sam ne zmore vsega. Prirejala je večerje. Tudi sama je pogosto hodila na obiske, v kino in v gledališče. Potem si je v glavo vbila, da hoče hišo, veliko in moderno hišo.
Po licu ji je stekla solza, sramežljivo si jo je obrisala in dvignila pogled v latnik k svojemu pajku.
– Tudi sama sem se ujela v mrežo njunih prepirov. Nisem znala bratu odreči poroštva za posojilo. Onadva sta se razšla. Paolo je ostal sam, zagrnil se je v molk. Brezvoljno je hodil v službo in skušal odplačevati rate. Bolezni, ki je prišla zaradi vsega prestanega, se ni upiral. Ves obupan se ji je prepustil. Čisto na koncu me je vedno znova spraševal, ali sem sporočila Barbari. Čudil se je, kako da ne pride Antonela. Do kraja zlomljen mi je umrl v naročju. Njegove oči, polne neuslišanega hrepenenja, so zaman iskale otroka, ki mu ga je odtujila žena, za katero vem, da jo je ljubil do zadnje minute.
Jaz sem ostala sama, odplačevala sem njune dolgove. Čez nekaj let pa sem morala to dokazovati na sodišču.
Še vedno sem delala, ko so mi zdravniki pri sedemdesetih povedali za mojo bolezen. Takrat sem se zlomila. Pisala sem Dolores, najmlajši sestri. Takoj me je obiskala, prišla je z sinom in snaho. Mlada dva sta bila pripravljena pomagati.
Zagledala je Marijo, ki se ji je smehljala in jo spraševala ali želi v hišo.
ledih– samska, neporočena
plac, pokriti plac– tržnica
rata – obrok
Prebudil jo je otroški smeh. Prihajal je z druge strani vrta od žive meje tik nad plitko strugo Soče, ki je lenobno tekla po ravnini.
– Punčki, igrata se s sosedovimi otroki.
Zadovoljno si je pomela oči in željno pogledala proti mizi. S koščenimi prsti je prijela lonček z limonado in ga s tresočo roko ponesla k ustom. Pila je počasi. Z majhnimi požirki si je vlažila izsušeno grlo.
– Kako lepo se je izteklo, veliko bolje, kot sem si upala misliti. Kako hudo mi je bilo, ko me je Antonela tožila. Sodišče je pošteno dosodilo, ni pa moglo izbrisati sovraštva. Že res, bolezen proti njej ne morem nič. Otroški smeh. Ne, nisem sama. Marija, kako je ta ženska dobra.
Narahlo je zaprla oči in se slabotno nasmehnila.
– Marija, vidim jo kot lep privid iz tiste junijske nedelje. Drobno, tako mlado na pogled. Oblečena v kavbojke in oprijeto majico je zdrsnila izza Giulievega hrbta in nasmejana stopila proti moji bolniški postelji. Takoj sem opazila, kako tople oči ima, polne radostne svetlobe, preplavil me je hipec sreče, na bolezen sem za nekaj trenutkov pozabila. Dekle mi je podalo desnico in dahnilo, da je Marija in je vesela, ker me je spoznala. Ob koncu obiska, ko smo se domenili kako in kaj, me je objela preko ramen in rekla, držite se teta, najini deklici bosta veseli še ene none.
Počasi je odložila posodico. Mimogrede ji je pogled ušel na voščene prste, prekrite s tanko skoraj prozorno kožo. Rahlo se je stresla in odkimala, kot bi hotela zanikati pravkar porojeno misel.
– Saj vem, ne bom več dolgo.
Od železnega portala je prihajal Giulio. Oblečen v svetle hlače in karirasto srajco. Z lahkotnimi koraki se je bližal hiši, svoje športno kolo je prislonil tik ob vhodu in se po ozki s peskom nasuti poti napotil proti otrokom. Hčerki sta mu pritekli naproti. Objel ju je in poljubil na čelo. Glasno sta mu ena čez drugo hiteli pripovedovati, kaj vse sta počeli. Smeje jima je pritrjeval. »Le pojdita se igrat,« je rekel in se napotil proti njej. Z vajeno kretnjo si je segel v še vedno goste lase in prijazno rekel:
»Kako si, teta? Danes dobro zgledaš. Za desetletje mlajša se mi zdiš.«
»Ne skrbi, Giulio, dobro mi je. Marija lepo poskrbi zame. Ali sem ti že povedala, kako dobra je tvoja žena?«
V tistem trenutku se je na vratih pojavila Marija, mladi mož jo je pozdravil in jo privil k sebi. Ana je segla po lončku in odpila nekaj požirkov. S komaj zaznavnim zamahom roke je skušala odgnati grenkobo, ki se ji je kot velik cmok kopičila v grlu.
– Ali je bilo že kdaj prej na tem vrtu tako veselo? Sem bila kot otrok tako razigrana? So se tako smejale sestrice, morda Paolo, najmlajši, Benjaminček? Seveda ne. Mala Antonela, bratova edinka, je bila zaradi neprestanih prepirov med staršema prav zagrenjena.
Z nemirnimi prsti si je popravila siv pramen, ki ji je silil na oči. Pogledala je v latnik, ob steni si je pajek pletel mrežo.
– Oh, kako je življenje zapleteno, veliko bolj kot ta mreža. Zame je bilo hudo tudi zato, ker sem bila najstarejša. Ob začetku velike vojne sem bila šolarka. Čas begunstva me je prisilil, da sem veliko prezgodaj odrasla. Postala sem mamina pomočnica. Daleč od doma na odročni dolenjski kmetiji sva prenašali ponižanja prevzetne gospodinje. Moledovali sva za vsako pest moke, da sva skuhali polento. Podnevi sva garali na kmetiji. V nočeh brez spanca sva ena drugo tolažili, da se bliža čas vrnitve.
Srečni sva bili, ko sva ob vrnitvi ugledali našo hišo, še je stala, niso je porušile granate. Žal samo to. Življenje je ostalo težko. Oče je vedno bolj pil, ni ga skrbelo, kako nahraniti onemogla starša in kopico otrok. Tako sem poprijela za delo ob mami na zelenjavnem placu. Nekatere nakupovalke so bile prijazne, druge sitne, te so se spakovale nad ponujeno robo in izbirčno zmigovale z glavami.
Potem so tistega jutra, spominjam se kot bi bilo včeraj, prinesli očeta. Ves je bil obtolčen in krvav. V obraz je vidno bledel, vedela sem, da umira. Sosedov Toni je odhitel po duhovnika. Nona je prižgala svečo. Kleče smo z od joka hripavimi glasovi molili za dušo, ki je odhajala. Oh, kako mi je bilo hudo. Res, veliko je pil, a po pijanstvu je znal biti ljubeč Rad nas je imel.
Globoko je vdihnila in z očmi poiskala pajka. Dodeloval je še zadnje zanke. Pogledala je proti otrokom in se otožno nasmehnila.
– Smeh je prišel z Albertom. Z njim je prišla ljubezen. Srečala sva se, ko sem prevrnila gajbico krompirja. Gomolji so se odkotalili na vse strani. Na pomoč mi je priskočil nasmejan mladenič. Od takrat je bil reden gost v naši hiši ob Soči. Zdelo se mi je čudno. Velikokrat sem se spraševala, kaj vidi na meni. Bila sem vedno otožno dekle, vodenih oči, visoka in preveč koščena.
Ob večerih, ko je družina legla k počitku, sva se predala drobnim nežnostim. S prepletenimi prsti sva se smejala, govorila o sreči, o ljubezni, o jutri, ki naju čaka na njegovi domačiji streljaj od mesta. Sanjala sva in skrivaj kradla strastne poljube.
Na cvetno nedeljo je prišel ves nasmejan. Prešerno me je objel in me, pred zgroženo družino, poljubil. Stresla sem se od gnusa. Iz ust mu je kislo zaudarjalo. Bil je pijan. Potem je vedno pogosteje prihajal tak. Nisem hotela biti kot mama. Odločno sem mu prepovedala, da še kdaj pride. Ljubila sem ga, zato sem trpela. Bolečini navkljub sem se odločila, da ostanem ledih. Na placu sem se silila v smeh, le rdeče obrobljene oči so pričale o viharju, ki je divjal globoko pod prsnico.
To so bili časi, ko nisi smel poslušati srca.
Če samo pomislim na Meri. Rada je videla Alda, pa se je kljub temu poročila s starim gospodom Vittellijem. Spomnim se kako mi je tisto nedeljo hitela pojasnjevat, moram, moram, to moram storiti, za mamo in za bolnega očeta. Poročila se bom z njim, saj je že star, ne bo več dolgo. Lepo bom poskrbela zanj, dobra bom z njim. Pozneje bom imela dovolj časa, da zaživim … bogata. Ni se ji izšlo. Sitni gospod je živel še zelo dolgo in nesrečna ženska je zamudila vlak. Njeno življenje je bilo ena sama bolečina. Mama tega ni razumela, velikokrat mi je oponesla, poglej Meri! Ona si je pametno postlala.
Sestre so se poročile mlade. Z mamo sva jim pripravili balo in primaknili nekaj lir za doto. Najtežje mi je bilo, ko je odšla najmlajša Dolores. Njen Carlo je bil karabinjer doma iz okolice Belluna. Tja sta se preselila takoj po poroki. Ob slovesu sva pretočili potoke solz. Vem, da tudi njej ni bilo lahko, a imela je njega. Najina edina vez so postala pisma. V njih sva si podrobno opisovali vsak dogodek, tudi najdrobnejšo spremembo sva zaupali papirju. Že čez tri mesece mi je napisala, da pričakuje. Naslednja njena pošta je bila enkrat polna veselja in drugič strahov. Rodila je zdravega dečka, krstili so ga po starem očetu za Marija. Z njim je imela veliko veselja. Naslednjič je zanosila tik pred vojno, ki je že nestrpno rožljala pred vrati. Njena pisma so postala ena sama skrb. Strah jo je bilo, kaj nas čaka, kako bo z njenima otrokoma. Tudi v drugo je imela s fanta. Dali so mu ime Giulio, najbrž zato, ker se je rodil nekega soparnega julijskega dne.
Paolo se je šolal. Bil je lep otrok. Podoben je bil očetu. Občutljivost je oba prehitro prignala do nesrečnega konca. Bil je nežen in tih deček. V šoli je blestel, vedno je bil za korak pred sošolci. Vsi smo ga imeli radi. Mama ga je prav oboževala. Kljub revščini je želela, da nadaljuje šolanje. Advokat je postal tik pred vojno. Takrat sem si oddahnila, a ne za dolgo.
Prišla je velika ljubezen. Paolo in Barbara. Zares sta se imela rada. Poročila sta se na hitro. Vojna ju je razdružila. Uničila njuna čustva. Oh, ta vojna. Koliko slabega je prinesla. Strah, pomanjkanje, smrt …
Že prvo zimo je umrla mama. Samo nekaj ur je rabila pljučnica, da je iz močne, garanja navajene ženske izsesala življenje. Zgodilo se je v začetku novembra, že na dan vseh svetih je kašljala, čez nekaj dni je obležala. Vročina ji je hitro naraščala, moči pa kopnele kot sneg spomladi. V redkih svetlih trenutkih med blodnjami me je prosila za vodo. Ni mogla piti, samo razpokane ustnice se ji vlažila. Umirala je, ugašala, odšla je ob prvi svetlobi. Za pogrebom nas je šla peščica. V močnem vetru z dežjem smo vsi premraženi trepetali ob odprtem grobu. Zavidala sem ji. Jezila sem se nanjo. Nisem se mogla sprijazniti, da je tako na hitro odšla.
V hiši sem ostala sama. Podnevi sem garala na placu. Vsak večer, ko je ulice je izpraznila policijska ura, sem prisluškovala tišini. Čas do jutra se je vlekel prav po polžje. Ob nedeljah je bilo lepše, na obisk so prihajale sestre s svojimi otroki.
Vojna mi je prinesla tudi nekaj lepega, nežnega, prinesla mi je srečanje s Franzem. Tistega dne si je kupil eno samo jabolko. Ne, ne, pri nama ni šlo za ljubezen. Bila je le želja po pripadnosti, ki mi je pomagala preživeti vse hudo. Prižgala mi je droben plamenček upanja na jutri brez neznosne more. Dobila sva se naskrivaj. Nisem si želela priti na slab glas, postati kurba, čeprav samo v očeh opravljivih sosed. Franz je prihajal iz Dresdena, bil je poročen, oče trem svetlolasim dečkom. Veliko mi je pripovedoval o domu, ženi, otrocih, o svojem hrepenenju biti z njimi.
Že čez mesec je moral naprej proti jugu.
Pozneje, ko sem zvedela vse tisto o Dresdenu, sem upala, da se mi oglasi ali celo pride. Seveda ga ni bilo. Zato verjamem, da so on in družina živi. Morda prav zdaj posluša smeh vnukov.
Z nasmehom pogleda proti razigranim otrokom. Potem seže po lončku z limonado in odpije nekaj majhnih požirkov.
– Paolo se je vrnil in Barbara, ki je ob njegovem vpoklicu odšla k očetu, prav tako. Le njune ljubezni ni bilo od nikoder. Tudi po Antonelinem rojstvu se ni vrnila.
On je bil boleče dovzeten za vsako tršo besedo, za vsako uro njenega molka. Do skrajnosti občutljiv ni zmogel zaobiti zbadanja in prepirov. Ona je bila vse bolj gospodovalna, želela je igrati veliko gospo. Zaposlila je deklo, ker da sam ne zmore vsega. Prirejala je večerje. Tudi sama je pogosto hodila na obiske, v kino in v gledališče. Potem si je v glavo vbila, da hoče hišo, veliko in moderno hišo.
Po licu ji je stekla solza, sramežljivo si jo je obrisala in dvignila pogled v latnik k svojemu pajku.
– Tudi sama sem se ujela v mrežo njunih prepirov. Nisem znala bratu odreči poroštva za posojilo. Onadva sta se razšla. Paolo je ostal sam, zagrnil se je v molk. Brezvoljno je hodil v službo in skušal odplačevati rate. Bolezni, ki je prišla zaradi vsega prestanega, se ni upiral. Ves obupan se ji je prepustil. Čisto na koncu me je vedno znova spraševal, ali sem sporočila Barbari. Čudil se je, kako da ne pride Antonela. Do kraja zlomljen mi je umrl v naročju. Njegove oči, polne neuslišanega hrepenenja, so zaman iskale otroka, ki mu ga je odtujila žena, za katero vem, da jo je ljubil do zadnje minute.
Jaz sem ostala sama, odplačevala sem njune dolgove. Čez nekaj let pa sem morala to dokazovati na sodišču.
Še vedno sem delala, ko so mi zdravniki pri sedemdesetih povedali za mojo bolezen. Takrat sem se zlomila. Pisala sem Dolores, najmlajši sestri. Takoj me je obiskala, prišla je z sinom in snaho. Mlada dva sta bila pripravljena pomagati.
Zagledala je Marijo, ki se ji je smehljala in jo spraševala ali želi v hišo.
ledih– samska, neporočena
plac, pokriti plac– tržnica
rata – obrok
