Motor starega hrošča enakomerno prede s klenim zvokom dobro vzdrževanega stroja. Skozi okno, odprto za špranjo, vdira veter in kiselkasti vonj po potu se meša s poletno svežino. Kradoma se ozrem k Mariji, ki kinka poleg mene. Od potu vlažni lasje ji padajo čez marogasta lica. Občasno zaječi in si pomane v nemirnem spanju poklopljene veke. Hvaležen sem ji, da me ni pustila samega na to dolgo pot. Težko bi prenašal negotovost, ki se mi vse bolj zažira v drobovje in še povečuje občutek zbitosti.
Avto požira kilometre prašne ceste, ki prečka prostorno ravnino. Dokler mi seže pogled, se razprostirajo polja dozorevajoče pšenice. Rad bi ustavil in se pognal v zlate valove, neenakomerno posejane s cvetovi maka in hladnih plavic. Naivno upam, da bi tako lahko s sebe izpral moro zadnjih mesecev.
Sem ter tja se v nebo dvigne jata ptic in na jasnini, ožarjeni od sonca, ustvari podobo pikaste elipse.
V spominu mi odmeva mamin glas. Vsako leto, tik pred silvestrovim, sta na njeno ime prispeli dve voščilnici. Nekaj naslednjih dni ju je pogosto jemala v roke in vedno znova prebirala na njiju zapisane stavke. Ob tem ji je na obrazu igral droben, nekoliko otožen nasmeh.
»Ti se ne spomniš, premajhen si bil, ko smo se preselili nazaj. Tam v predmestju si se rodil. V tistem na novo zgrajenem bloku tik ob kasarni. Po ruskih načrtih so ga sezidali, samo leto preden sem, novoporočenka, sledila očetu in njegovi službi v tisto nižavo. Sam beton, mraz, skupno stranišče v vsakem nadstropju in pralnica v kleti. Zunaj pa sneg in vetrovi, ki so se podili prek ravnine. Mučilo me je domotožje. Sanjala sem mamo, prijateljice, domačo vas, ki je, več kot tisoč kilometrov stran, čepela ob vznožju gore. Potem smo se spoznale. Tri mlade mamice. Aleksandra iz Bitole je stanovala nadstropje višje. Ivanica, neprestano je govorila o morju, ki v vsej svoji lepoti valovi pred Splitom, pa v pritličju. Ure smo presedele skupaj s pletilkami v rokah in se grele ob prijateljstvu, ki je za nas imelo okus po ječmenovi kavi.«
Oče je redko omenjal tisti čas. Ni želel govoriti o vojaški službi? Ali se je bal obujati spomine na domotožje, ki ga je razžiralo daleč od doma in slovenskih planin? Navadno mi je kaj malega o tisti ravnici in žitu povedal na najinih izletih v gore.
Še marca sem o sebi mislil, da sem oče, mož in mali obrtnik z dvema zaposlenima.
Potem so mi neke noči ukradli avto. Na policiji so mi svetovali, naj stopim na upravno enoto in si uredim dokumente.
»Napaka,« sem najprej pomislil. »To mora biti napaka.« Roka se mi še ni tresla, ko sem uslužbenki izročil osebno izkaznico. Ženska je dolgo motrila dokument, vmes je pogledovala na računalniški ekran in zmajevala z glavo: »Tukaj vas nimam.« Njene besede so se spremenile v rezko šumenje, ki mi je paralo možgane. Občutek sem imel, da se prostor vrti, da se ves svet vrti okrog mene. Oprijel sem se pulta, kot bi upal, da bom tam našel nekaj opore. Hlastal sem za zrakom, srce mi je razbijalo, grlo se mi je stisnilo, da niti sline nisem mogel pogoltniti. Roka se mi je s topim šumom odlepila od lakiranega lesa. Med tresoče se prste sem vzel preluknjano kartico. Obraz mi je žarel. Že naslednji trenutek sem se sesul v ogorek. V kup pepela. V velik nič. Pomota, to je strašna pomota, je sredi srhljivega molka kričalo globoko v meni. Še pred manj kot uro sem bil nekdo. Naenkrat se mi je zazdelo, da je bilo to že davno, pred sto leti ali celo nikoli. Hotel sem vprašati: »Zakaj? Zakaj izobčenje? Zakaj ta ukletost v nič?« A ni bilo človeka, niti najbolj prosojnega privida ne, ki bi mi znal in hotel odgovoriti. Vse je bilo tako neznansko zavozlano. Misli so vrvele, zaletavale so se druga v drugo. Bil sem brez osebne izkaznice. Ni bilo imena, datuma in kraja rojstva prav tako ne. Zato najbrž niti tega ni bilo. Stal sem ob okencu kot prazna senca. Zdrznil sem se šele, ko mi je uslužbenka rekla: »Za državljanstvo lahko zaprosite, vendar morate k vlogi priložiti potrdilo o odpovedi državljanstvu v republiki, kjer ste rojeni, in izpisek iz matične knjige, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev.«
Sin, avtomehanik, je moral prevzeti obrt. Dela smo imeli dovolj, tudi plačila so bila redna. Tako je bilo na zunaj vse lepo in prav. Skrbelo me je le, ker me fant ni mogel zaposliti. Bal sem se izgona in zato trepetal pred mobilizacijo v svoji rojstni republiki. Sosedje, za katere sem mislil, da smo prijatelji, so se me začeli izogibati. Ob naključnih srečanjih so se obračali stran in brez pozdrava odhiteli mimo, kot da me ne vidijo. Hiša je naenkrat postala tiha. Manjkal je najstniški hehet in zvonki smeh hčerinih sošolk. Dekle ni nič reklo. Bilo je vse bolj bledo. Otožno. Iz oči sta ji izginila igrivost in šegavo iskrenje. Po cele ure je preživljala sama, za zaprtimi vrati svoje sobe. Nekega popoldneva se je najmlajši vrnil iz šole pretepen, z razbitim nosom in strgano obleko. Najprej ni hotel nič povedati. Ihte je odkimaval in zakrknjeno molčal. Po dolgem prigovarjanju se je le izhlipal, da so ga pretepli in s čefurjem da ga obkladajo.
Spoznal sem, da si moram urediti dokumente. Žena mi je pritrdila in rekla: »S tabo pojdem.« Skušal sem jo prepričati, da je njeno mesto doma, otroci da jo potrebujejo. Ni me hotela poslušati. Odločno je pribila: »S tabo grem in pika!« S tem preglasnim medklicem je bil zanjo pogovor končan.
Zdaj sva tu. Ko s hroščem zapeljem med prve hiše, se Marija zbudi. Pozorno opazujeva okolico, najine oči iščejo table, glasno prebirava imena ulic. Po nekaj sto metrih zavijem desno na velik parkirni prostor. Avto ustavim v mogočni senci divjega kostanja. Nekaj minut nama vzame razbiranje zemljevida. Potem izstopiva. Pretegneva si od vožnje zakrčene ude, vzravnava hrbta in globoko vdahneva topel zrak, pomešan s prašnimi delci. Ona se pogleda v avtomobilsko ogledalo. V torbici poišče glavnik in si nekajkrat potegne skozi kostanjeve kodre. Ovlaži si ustnice, gre z roko čez lica, se mi bodrilno nasmehne in reče: »Pojdiva.« Stopim k avtu in ga zaklenem.
Peš se napotiva vzdolž ulice, dvakrat zavijeva levo, nato enkrat desno in že sva na naslovu, ki ga iščeva. Stavba je starejša, verjetno je bila zgrajena še v času, ko so bili ti kraji del avstro-ogrske monarhije. Vstopiva v hladno vežo in vratarja povprašava, kam morava iti. Pove nama številko pisarne, v prvem nadstropju da je, doda, in pokaže proti stopnišču. V predprostoru sedi ženica, pridruživa se ji in v tišini čakamo. V prsih me kljuva, v trebuhu črviči. Pogledujem na uro, zdi se mi, da se je čas ustavil. Sprašujem se, ali je bila pot zaman. Čez četrt ure vstopiva v veliko pisarno, opremljena je s starinskim pohištvom iz masivnega lesa. Ob dveh stenah stojita veliki omari, drugi dve sta belo prepleskani. Tudi zavese so bele, kar me čudi, čeprav ne vem, zakaj. Za pisalno mizo sedi črnolasa ženska mojih let, z rdeče obarvanimi ustnicami, ki se ji ves čas ukrivljajo v prijazen nasmeh. Vpraša me, kako mi lahko pomaga. Razložim. Ona išče, gleda na ekran, vstane, odpre omaro. Potem od nje slišim:
»To ste žéleli, zar ne?« To sem želel, ja, samo to sem hotel, en list, da sem, mi gre skozi možgane. Pripravi papirje in mi jih poda preko mize, da jih podpišem. Nanje pritisne nekaj žigov in mi jih vrne. Pod prsnico začutim prijetno toploto.
V avtu mi Marija predlaga, da narediva ovinek in si ogledava blok, v katerem sem preživel prvo leto svojega življenja. »Ne, ne,« jo zavrnem, »saj se ničesar ne spomnim in mame tudi ni več, da bi ji lahko kaj povedala o tistem kraju.« V resnici se mi mudi, rad bi bil čim prej doma, ker me spet razjeda dvom, ali bom lahko z jugoslovanskim potnim listom, ki mi ga niso preluknjali, prestopil slovensko mejo. Takrat in še velikokrat pozneje sem razmišljal, zakaj mi je uslužbenka uničila samo osebno izkaznico. Me je po ostalih dokumentih pozabila vprašati, sem se ji smilil ali je šlo za neke vrste solidarnost do sodelavkinega moža? Marija je bila takrat zaposlena v istem nadstropju.
Od tiste vožnje je šest let. V hiši in na vrtu je živahno, harmonikar neutrudno razteguje svoj meh. Praznujem abrahama in prvo obletnico svojega ponovnega rojstva. Ne jem in ne pijem veliko. Veseli družbi se umaknem na oddaljen konec vrta. Sedem na klop in žvečim preteklost. Razdelim si jo na krhlje, na sladke in trpke dogodke. V mislih odvrtinčim v čas zamolklih senc. V čas strahu in nazadnje v skrivenčen čas čakanja, ki je bilo veliko predolgo. Končalo se je šele pred enim letom z uradnim vabilom na upravno enoto.
Motor starega hrošča enakomerno prede s klenim zvokom dobro vzdrževanega stroja. Skozi okno, odprto za špranjo, vdira veter in kiselkasti vonj po potu se meša s poletno svežino. Kradoma se ozrem k Mariji, ki kinka poleg mene. Od potu vlažni lasje ji padajo čez marogasta lica. Občasno zaječi in si pomane v nemirnem spanju poklopljene veke. Hvaležen sem ji, da me ni pustila samega na to dolgo pot. Težko bi prenašal negotovost, ki se mi vse bolj zažira v drobovje in še povečuje občutek zbitosti.
Avto požira kilometre prašne ceste, ki prečka prostorno ravnino. Dokler mi seže pogled, se razprostirajo polja dozorevajoče pšenice. Rad bi ustavil in se pognal v zlate valove, neenakomerno posejane s cvetovi maka in hladnih plavic. Naivno upam, da bi tako lahko s sebe izpral moro zadnjih mesecev.
Sem ter tja se v nebo dvigne jata ptic in na jasnini, ožarjeni od sonca, ustvari podobo pikaste elipse.
V spominu mi odmeva mamin glas. Vsako leto, tik pred silvestrovim, sta na njeno ime prispeli dve voščilnici. Nekaj naslednjih dni ju je pogosto jemala v roke in vedno znova prebirala na njiju zapisane stavke. Ob tem ji je na obrazu igral droben, nekoliko otožen nasmeh.
»Ti se ne spomniš, premajhen si bil, ko smo se preselili nazaj. Tam v predmestju si se rodil. V tistem na novo zgrajenem bloku tik ob kasarni. Po ruskih načrtih so ga sezidali, samo leto preden sem, novoporočenka, sledila očetu in njegovi službi v tisto nižavo. Sam beton, mraz, skupno stranišče v vsakem nadstropju in pralnica v kleti. Zunaj pa sneg in vetrovi, ki so se podili prek ravnine. Mučilo me je domotožje. Sanjala sem mamo, prijateljice, domačo vas, ki je, več kot tisoč kilometrov stran, čepela ob vznožju gore. Potem smo se spoznale. Tri mlade mamice. Aleksandra iz Bitole je stanovala nadstropje višje. Ivanica, neprestano je govorila o morju, ki v vsej svoji lepoti valovi pred Splitom, pa v pritličju. Ure smo presedele skupaj s pletilkami v rokah in se grele ob prijateljstvu, ki je za nas imelo okus po ječmenovi kavi.«
Oče je redko omenjal tisti čas. Ni želel govoriti o vojaški službi? Ali se je bal obujati spomine na domotožje, ki ga je razžiralo daleč od doma in slovenskih planin? Navadno mi je kaj malega o tisti ravnici in žitu povedal na najinih izletih v gore.
Še marca sem o sebi mislil, da sem oče, mož in mali obrtnik z dvema zaposlenima.
Potem so mi neke noči ukradli avto. Na policiji so mi svetovali, naj stopim na upravno enoto in si uredim dokumente.
»Napaka,« sem najprej pomislil. »To mora biti napaka.« Roka se mi še ni tresla, ko sem uslužbenki izročil osebno izkaznico. Ženska je dolgo motrila dokument, vmes je pogledovala na računalniški ekran in zmajevala z glavo: »Tukaj vas nimam.« Njene besede so se spremenile v rezko šumenje, ki mi je paralo možgane. Občutek sem imel, da se prostor vrti, da se ves svet vrti okrog mene. Oprijel sem se pulta, kot bi upal, da bom tam našel nekaj opore. Hlastal sem za zrakom, srce mi je razbijalo, grlo se mi je stisnilo, da niti sline nisem mogel pogoltniti. Roka se mi je s topim šumom odlepila od lakiranega lesa. Med tresoče se prste sem vzel preluknjano kartico. Obraz mi je žarel. Že naslednji trenutek sem se sesul v ogorek. V kup pepela. V velik nič. Pomota, to je strašna pomota, je sredi srhljivega molka kričalo globoko v meni. Še pred manj kot uro sem bil nekdo. Naenkrat se mi je zazdelo, da je bilo to že davno, pred sto leti ali celo nikoli. Hotel sem vprašati: »Zakaj? Zakaj izobčenje? Zakaj ta ukletost v nič?« A ni bilo človeka, niti najbolj prosojnega privida ne, ki bi mi znal in hotel odgovoriti. Vse je bilo tako neznansko zavozlano. Misli so vrvele, zaletavale so se druga v drugo. Bil sem brez osebne izkaznice. Ni bilo imena, datuma in kraja rojstva prav tako ne. Zato najbrž niti tega ni bilo. Stal sem ob okencu kot prazna senca. Zdrznil sem se šele, ko mi je uslužbenka rekla: »Za državljanstvo lahko zaprosite, vendar morate k vlogi priložiti potrdilo o odpovedi državljanstvu v republiki, kjer ste rojeni, in izpisek iz matične knjige, ki ne sme biti starejši od šestih mesecev.«
Sin, avtomehanik, je moral prevzeti obrt. Dela smo imeli dovolj, tudi plačila so bila redna. Tako je bilo na zunaj vse lepo in prav. Skrbelo me je le, ker me fant ni mogel zaposliti. Bal sem se izgona in zato trepetal pred mobilizacijo v svoji rojstni republiki. Sosedje, za katere sem mislil, da smo prijatelji, so se me začeli izogibati. Ob naključnih srečanjih so se obračali stran in brez pozdrava odhiteli mimo, kot da me ne vidijo. Hiša je naenkrat postala tiha. Manjkal je najstniški hehet in zvonki smeh hčerinih sošolk. Dekle ni nič reklo. Bilo je vse bolj bledo. Otožno. Iz oči sta ji izginila igrivost in šegavo iskrenje. Po cele ure je preživljala sama, za zaprtimi vrati svoje sobe. Nekega popoldneva se je najmlajši vrnil iz šole pretepen, z razbitim nosom in strgano obleko. Najprej ni hotel nič povedati. Ihte je odkimaval in zakrknjeno molčal. Po dolgem prigovarjanju se je le izhlipal, da so ga pretepli in s čefurjem da ga obkladajo.
Spoznal sem, da si moram urediti dokumente. Žena mi je pritrdila in rekla: »S tabo pojdem.« Skušal sem jo prepričati, da je njeno mesto doma, otroci da jo potrebujejo. Ni me hotela poslušati. Odločno je pribila: »S tabo grem in pika!« S tem preglasnim medklicem je bil zanjo pogovor končan.
Zdaj sva tu. Ko s hroščem zapeljem med prve hiše, se Marija zbudi. Pozorno opazujeva okolico, najine oči iščejo table, glasno prebirava imena ulic. Po nekaj sto metrih zavijem desno na velik parkirni prostor. Avto ustavim v mogočni senci divjega kostanja. Nekaj minut nama vzame razbiranje zemljevida. Potem izstopiva. Pretegneva si od vožnje zakrčene ude, vzravnava hrbta in globoko vdahneva topel zrak, pomešan s prašnimi delci. Ona se pogleda v avtomobilsko ogledalo. V torbici poišče glavnik in si nekajkrat potegne skozi kostanjeve kodre. Ovlaži si ustnice, gre z roko čez lica, se mi bodrilno nasmehne in reče: »Pojdiva.« Stopim k avtu in ga zaklenem.
Peš se napotiva vzdolž ulice, dvakrat zavijeva levo, nato enkrat desno in že sva na naslovu, ki ga iščeva. Stavba je starejša, verjetno je bila zgrajena še v času, ko so bili ti kraji del avstro-ogrske monarhije. Vstopiva v hladno vežo in vratarja povprašava, kam morava iti. Pove nama številko pisarne, v prvem nadstropju da je, doda, in pokaže proti stopnišču. V predprostoru sedi ženica, pridruživa se ji in v tišini čakamo. V prsih me kljuva, v trebuhu črviči. Pogledujem na uro, zdi se mi, da se je čas ustavil. Sprašujem se, ali je bila pot zaman. Čez četrt ure vstopiva v veliko pisarno, opremljena je s starinskim pohištvom iz masivnega lesa. Ob dveh stenah stojita veliki omari, drugi dve sta belo prepleskani. Tudi zavese so bele, kar me čudi, čeprav ne vem, zakaj. Za pisalno mizo sedi črnolasa ženska mojih let, z rdeče obarvanimi ustnicami, ki se ji ves čas ukrivljajo v prijazen nasmeh. Vpraša me, kako mi lahko pomaga. Razložim. Ona išče, gleda na ekran, vstane, odpre omaro. Potem od nje slišim:
»To ste žéleli, zar ne?« To sem želel, ja, samo to sem hotel, en list, da sem, mi gre skozi možgane. Pripravi papirje in mi jih poda preko mize, da jih podpišem. Nanje pritisne nekaj žigov in mi jih vrne. Pod prsnico začutim prijetno toploto.
V avtu mi Marija predlaga, da narediva ovinek in si ogledava blok, v katerem sem preživel prvo leto svojega življenja. »Ne, ne,« jo zavrnem, »saj se ničesar ne spomnim in mame tudi ni več, da bi ji lahko kaj povedala o tistem kraju.« V resnici se mi mudi, rad bi bil čim prej doma, ker me spet razjeda dvom, ali bom lahko z jugoslovanskim potnim listom, ki mi ga niso preluknjali, prestopil slovensko mejo. Takrat in še velikokrat pozneje sem razmišljal, zakaj mi je uslužbenka uničila samo osebno izkaznico. Me je po ostalih dokumentih pozabila vprašati, sem se ji smilil ali je šlo za neke vrste solidarnost do sodelavkinega moža? Marija je bila takrat zaposlena v istem nadstropju.
Od tiste vožnje je šest let. V hiši in na vrtu je živahno, harmonikar neutrudno razteguje svoj meh. Praznujem abrahama in prvo obletnico svojega ponovnega rojstva. Ne jem in ne pijem veliko. Veseli družbi se umaknem na oddaljen konec vrta. Sedem na klop in žvečim preteklost. Razdelim si jo na krhlje, na sladke in trpke dogodke. V mislih odvrtinčim v čas zamolklih senc. V čas strahu in nazadnje v skrivenčen čas čakanja, ki je bilo veliko predolgo. Končalo se je šele pred enim letom z uradnim vabilom na upravno enoto.
