Fak! Zvoni. Pri svetem Vidu zvoni avemarijo, torej je večer? Kako sem mogel? Spet sem zaspal. Prehitro sem se dvignil, tako da sem se vrtoglavo opotekel. Potem sem se pretegnil in si pomel oči, šele takrat sem imel občutek, da sem buden. Zgubljeno sem pogledal po mračnem prostoru. Odprl sem hladilnik in se zastrmel v osvetljeno praznino. V nosnicah sem zaznal blag, komaj prepoznaven vonj po tirolski salami. Včeraj sem jo pojedel, za dva ali tri grižljaje je je bilo. Segel sem na spodnjo polico po plastično vrečko, v kateri je bila tanka in izsušena rezina kruha. Prežvečil sem jo v nekaj minutah. Skoraj v hipu sem se odločil. V mesto moram. Morda srečam koga, ki mi bo pripravljen posoditi nekaj denarja ali mi vsaj plačati rundo ali dve.
Ko sem stopal proti Šestici, mi je krulilo v želodcu. Seveda, lačen sem, kdaj sem imel nazadnje kaj omembe vrednega v ustih? V napol praznem lokalu ni bilo nikogar poznanega. Naslonil sem se na šank in se nasmehnil Metki, ki je pomivala kozarce. Naročil sem pivo in jo povprašal, če je videla Mrkega, Aksla ali vsaj Meha. »Že dolgo ne,« je odkimavala in nadaljevala z delom. Na dušek sem izpil, s kretnjo sem ji pokazal, naj mi zapiše, in šel naprej.
V Presti sem srečal nekaj znancev. Nihče ni imel za posojati, a častili so me in mi ponujali čike. Naprej sem se odmajal, ni mi bilo pomembno, kam grem. Ne spomnim se, kod sem hodil. Niti kakšne butaste štose sem poslušal za gostilniškimi pulti od pijanih neznancev, ki so s težkimi jeziki pripovedovali neslanosti o naši državi in njenem pravosodnem sistemu. Da bi vsaj vedel, kaj sem pil. Kdaj in kako sem prišel domov, mi je neznanka.
Zbudil sem se na pobruhani preprogi in se spraševal, kje sem in zakaj sem. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Sonce se je prešerno smejalo na najvišji točki neba. Kazalca stare budilke sta naveličano kazala proti dvanajsti.
Odvlekel sem se v kopalnico. Bil sem bled, moje oči so bile krvave in temno podplute. Zamižal sem. Želel sem si, da bi lahko pregnal svetlobo, ki mi je rila skozi glavo, v kateri se je neprestano vrtel tisti scefran in na več delih zabrisan film od sinoči. Skozi nepregledne ovinke sivih celic se mi je podilo krdelo mijavkajočih pošasti. Praskale so me do neznosnega in me ponovno silile na bruhanje. V ustih sem imel okus po gnilih jabolkih. S tresočimi prsti sem brskal za poslednjim aspirinom in si želel umreti, preden mi bo razneslo trhlo čelado.
Čez kakšno uro se je bolečina unesla, le usta sem imel suha. Zato sem si natočil kozarec mrzle vode in jo na dušek izpil. Sedel sem za računalnik in poskušal pisati. Nimam izbire, moram napisati to presneto zgodbo, samo tako mi bo kapnilo nekaj cvenka, ki ga krvavo potrebujem. Pri Orbiti so redni plačniki, res da so honorarji bedni, miloščina, ki mi pomaga, da se pretolčem skozi mesec in poravnam vsaj nekaj dolgov. Saj bi šel k očetu, vesel bi me bil, posebno zdaj ko je sam v tistih rovtah. Mamina smrt ga je skoraj dotolkla. Takrat po pogrebu mi je nekaj omenil. Mencal je, kako bi bilo za oba dobro, če pridem domov in poprimem za delo na kmetiji. Vendar ne, že v šoli sem sanjal o mestu. Ko bi vedel, kako naj začnem, potem se mi gotovo odpre in pisanje bo steklo samo od sebe. Ne gre ... Vidim, moj navdih se je izgubil v slepi ulici. Nič čudnega, kako naj si vedno znova izmislim čim bolj izviren umor? Kje naj izbrskam motiv zanj? Kako naj pišem o nekajkrat spregledanih dokazih, tako drobnih, in vendar za inšpektorja Šraufa tako pomembnih? Mož je glavca, vse razbere iz malenkosti, kot so prestavljen lonček pelargonij, morilčev perfekcionizem, da izklaplja internet ob vsaki plohi zaradi strahu pred udarom strele. Ali njegovo strastno zbirateljstvo serviet, da si ne more kaj, da ne bi na kraju zločina izmaknil primerka, ki si ga je žrtev lani prinesla z izleta po Islandiji. Tega preprosto ne zmorem več. Skril sem se za krinko slabega počutja. Vstal sem od pisalne mize in si poravnal razbolelo hrbtenico. Naredil sem tistih nekaj korakov do okna in ga na stežaj odprl. Nekajkrat sem globoko vdihnil. Brez misli sem obstal, prižgal sem si cigareto in prisluhnil utripu ulice. Sosed je spet poganjal kosilnico čez tistih nekaj metrov angleške trate. Nekje se je oglašala papiga. Rahla sapica je z igrišča na drugi strani ceste prinašala otroški smeh. Vsakih nekaj minut je mimo odbrzel avto.
Potem sem ga zagledal. Marko je prihajal z nasprotne strani, od reke, ki je tiho šumela za nizkim grmičjem. Hodil je počasi, s podrsavajočimi koraki in z rokami globoko v žepih scefranih kavbojk. »Daj, stari! Pridi, greva navijat! Na stadion. Si pozabil, naši igrajo.«
Noge sem potisnil v zdelane superge in odšel s prijateljem. Ob tem sem se sam sebi opravičeval – jutri je še en dan.
Kakšen dolgčas, sem si mrmral, medtem ko sem gledal za igralci, ki so se ležerno premikali po zeleni površini. Slabo je, da sta si moštvi tako enakovredni. Le zakaj nisem ostal doma, napisal bi par strani, morda bi dobil navdih in končno pogruntal, kako naj zgodbo vsaj začnem, če že ne kako naj jo končam. Pogledoval sem na uro in odšteval minute, ki so se mi zdele dolge kot ure.
Po tekmi sva zavila na pivo. S kančkom grenkobe, ki je mejila na samopomilovanje, sem prisluhnil prijatelju. Pravil mi je, kako mu je uspelo priti v knjižnico in kako zanimivo delo opravlja tam. Govoril mi je o Južni Ameriki, avgusta se z dekletom odpravljata tja. Povabljena sta na sestričnino poroko. Pot jima bodo plačali bogati sorodniki iz Buenos Airesa. Sama bosta še nekaj primaknila in si privoščila enomesečno potovanje po Argentini in Čilu.
Pomolčal je in zmajal z glavo:
»Denar je sveta vladar, a kljub temu ne vem, kaj je punco prijelo, da se ženi s tem trideset let starejšim tovarnarjem.«
Takrat se mi je utrnilo, imel sem motiv za nov umor. Začelo se mi je muditi. Samo domov in bo steklo, sem si rekel, ko sva se razšla pred njegovim domom.
In je steklo. Črke sem z veliko naglico nizal v besede in jih združeval v stavke. V dolgih odstavkih sem opisoval srhljive prizore krutosti in brezbrižnega odnosa negativnega junaka do žrtve, ki je bila kriva samo tega, da je pred časom dahnila usodni – da. S tem je postala nepremostljiva prepreka, da ni mogel udejanjiti svojih sanj.
Nakladal sem, si izmišljal, dolival kri in za konec odvlekel truplo na vrt. Tam ga je morilec zakopal pod gredico cvetočih narcis.
Zdaj so prišli na svoj račun kriminalisti. Inšpektor Šrauf je vohljal. Postavljal je vprašanja in poslušal iz trte izvite izgovore.
Potem je pozvonilo.
Na pragu se je prestopal stari pismonoša.
»Podpisati bo treba, uradna pošta,« je hitel pojasnjevati s sesljajočim glasom nekoga, ki mu manjkajo sprednji zobje. Pod nos mi je molil svetlomodro kuverto. S tolstim, od cigaret ožganim kazalcem je pokazal tik pod njenim zgornjim robom.
»Tu napišite datum z besedo!« Prst mu je zdrsnil nekaj centimetrov niže in obstal na prekinjeni črti. »Tu se še podpišite!« Odtrgal je potrdilo in ga vtaknil v prsni žep, potem mi je izročil pismo. Zamomljal je pozdrav in odhitel na ulico.
Le kaj je spet? sem se spraševal in vrtel kuverto med prsti. Iz predala sem vzel nož in jo z enim potegom odprl. Niti malo nisem dvomil, da taka uradna pošta ne pomeni nič dobrega. Roke so se mi tresle, ko sem razgrnil lista in bral. Nekaj minut sem potreboval, da sem dojel skopo napisano vsebino.
Revija Orbita je šla v stečaj. Enostransko mi odpovedujejo pogodbo. Ne, ni mi treba pošiljati novih zgodb. Počutil sem se, kot bi me polili z ledeno mrzlo vodo. Ravno zdaj se je moralo zgoditi, ko se mi je odprlo. Pisanje mi je steklo. Še pred nekaj minutami sem verjel vase, še bolj v honorar, ki sem ga krvavo potreboval.
Kako naj vrnem denar? Kje naj dobim tiste stotake, ki sem jih sposodil od prijateljev in jih porabil za najnujnejše?
Legel sem v posteljo in se skrčil v položaj zarodka. Trepetal sem, kot da bi mi bilo mraz. Meglilo se mi je pred očmi. Roke sem dvignil k ušesom, v katerih mi je glasno odzvanjalo. Neznosna bolečina se mi je širila iz žličke in me pekla v želodcu, kar mi je povzročalo slabost.
Čez nekaj časa sem si toliko opomogel, da sem stopil do omare. V nahrbtnik sem stlačil svoje cunje, na vrh sem dal še osebni pribor. Potem sem zaprl prenosnik in ga položil v še nikoli uporabljeno torbo. Ne da bi poznal vozni red, sem odkorakal na železniško postajo. Kupil sem karto do odročnega kraja. Oče me bo vesel, na kmetiji bo treba trdo poprijeti za delo, a lačen ne bom. Pišem lahko ob večerih. Ne bom se mučil s kriminalkami, pisal bom o tistem, o čemer si že dolgo želim.
PREŽGANA ZAVORA IN DRAGI POGREBI
Madona! Saj ni res! Še tega mi je treba, sem polglasno rekla skozi zobe. Prestrašena sem gledala v šolski avtobus, ki se mi je kot ogromna pošast postavil na pot. Velika žarometa, dvoje zlobnih oči, sta se mi privoščljivo režala.
Pečena si! Nič te ne reši vzvratne vožnje. Z nemočnim pogledom sem ošvrknila vsa tri ogledalca. Nikogar ni bilo za mano. Vsaj to! sem si oddahnila. Kako sem mogla pozabiti na uro?
Zaklepetali sva se. Nič čudnega. Že mesece se nisva srečali. Z desnico sem otipala ročico menjalnika in dala v vzvratno prestavo. Začela sem se spuščati po strmini, čisto počasi, po polžje sem lezla navzdol. Samo da ne zdrsnem v jarek ali trčim v hrast. Res me ne mika bližnje srečanje z mogočnim drevesom na drugi strani ozkega asfaltnega traku. Tako! Trdo sem stopila na zavoro in zategnila ročno.
Pogledala sem navzgor, šofer je kot polbog sedel za volanom. Prizanesljivo se je nasmihal in zmajeval z glavo. Občutek sem imela, da slišim njegove misli, tiste znucane, za moške značilne fraze. Kaj hočemo! Baba v avtu. Le kdo ji je dal izpit?
Tresočim se nogam in žarečim licem navkljub sem pogumno vzdržala njegov podcenjujoči pogled. Telo mi je zajel dolg pljusk vročine, prihajal je nekje od znotraj, iz globin, in s seboj prinašal ihtavo spoznanje: zmorem. Misliš da ne znam? Zmota. Seveda znam. Z ročno sem speljevala že v avtošoli pred več kot dvajsetimi leti. Pozneje ne več. Ni mi bilo treba. Stanovali smo v mestu, tam ni bilo strmin. Dala sem v prvo prestavo, počasi spuščala ročno zavoro in do konca pohodila plin. Avto je poskočil in ubogljivo zapeljal na razdrapan kolovoz, ki se je na levi strani zgubljal med vinogradi. Vsa prepotena, tako da se mi je oranžna bluza lepila na kožo in poudarjala obliko mojim majhnim, še vedno čvrstim prsim, sem si globoko oddahnila. Par metrov od ceste sem ustavila in ugasila motor.
Z občutkom olajšanja sem mirno obsedela in glavo naslonila na volan. Za minuto ali dve si moram odpočiti. Vesna. Spoznala sem te v trenutku, ko si se dvignila iznad hladilne skrinje. V iztegnjeni desnici si držala vrečko zamrznjenih kozic in se trudila z vedno bolj daljnovidnimi očmi prebrati navodila. Čisto tebi podobno. Vedno si bila taka. Nisi hotela priznati, da bi že dolgo potrebovala očala. Ne, ne rabiš jih, ti še nisi stara. Me smo se ti smejale, seveda nisi, le roke imaš prekratke. Potem si me zagledala. Stopili sva si naproti in si sredi nakupovalnega centra padli v objem. Veseli sva se prepustili plohi besed. Hitela si mi pripovedovati o Marku, tvojem dveletnem vnuku, kako povsod caplja za teboj in te kliče Nana, Nana. Pohvalila sem naša dva. V šoli zbirata same petke. Doma se diplomatsko izogibata delu, kar pomeni, da se bosta v življenju znašla.
Hitela sem ti zatrjevati, da naključij ni. Kako vesela sem svoje odločitve, da nisem tudi danes šla h Kitajcem na drugo stran meje. Ob petkih navadno skočim dol, ne zaradi cunjic, teh ne rabim, evrov mi tudi ne ostaja. Trg je najprimernejši kraj, kjer srečam katero od sodelavk. Šiviljo. Mož mi je pred kratkim rekel, da je to poklicna deformacija, bolezen, in mi na dolgo pomežiknil, preden se je glasno zasmejal. Saj ni važno, važno je, da sem danes tu, da sva se srečali, da veselo čvekava.
Obe sva dobro. Pokava od zdravja. Izbira je dobra. Najini denarnici napol prazni, a kaj bi se sekirali. Gre. Vsak petek dopoldne sem tu, praviš, zaradi prometa, manj gost je in vrste pred blagajnami so občutno krajše. Prebijeva se do obveznega se še spomniš. Smejeva se lepim utrinkom, na tiste grde pred likvidacijo sva pozabili. Že dolgo je, odkar sva jih odvrgli v ropotarnico časa.
Občutek imava, da so bila tista desetletja za tekočim trakom eno samo s soncem obsijano veselje. Vozička, za katera ne veva, kdaj sva ju napolnili, pririneva pred blagajno. Ni mi najbolj všeč, da je prijazna trgovka tako hitra. Kaj vem, morda je plačana na normo in je ta visoka, skoraj nedosegljiva, kot je bila naša v zadnjih mesecih preden so zaprli tovarno. Pred vrati, ki se sama razprejo in se neslišno zaprejo za nama, se posloviva z obljubo, da se slišiva, vidiva … in odkorakava vsaka proti svojemu avtomobilu.
Za volanom sem se zravnala, počasi sem zdrsnila na asfalt in brez težav speljala. Avto je rinil navkreber, zdelo se mi je, da nemočno, brez pravega elana zdeluje v strmino položene ovinke. Nisem se vznemirjala. Še nekaj sto metrov, sem si rekla, in bom na domačem dvorišču. Potem je zasmrdelo po zažgani gumi. Ročna, me je prešinilo.
Dva dni sem ujčkala skrb. Iskala pogum. V nedeljo sem povedala. Mož me je nagajivo pogledal, se glasno zasmejal in mi navrgel:
»Ja, pogrebi so dragi, bom pogledal.«
VETER SEJE SVIT
Iz nemirnega spanca, prepletenega s čudnimi morami, jo je prebudilo cviljenje zavor na cesti tik pod njunim oknom. Ko je preglasen avto sunkovito speljal in zavil po strmini, je še vsa omotična iz scefranin sanj izluščila misel o sosedu, očitno danes bolj zgodnjem kot ponavadi, neprespanem in tečnem povrhu. Sama pri sebi se je nasmehnila. Pomela si je oči. Se pretegnila in se počasi prevalila na bok. Od strani je poškilila na uro, res je bilo še zgodaj.
On je spal. Ležal je vznak in rahlo smrčal. Sapa mu je zaudarjala po kislem.
Vino. Bog ve, kod je hodil? Kod ga je nosilo, potem ko je nagnil prvi kozarec? Najprej samo enega, da bi breme izgubilo vsaj nekaj svoje teže. Z vsakim naslednjim je postajal brezskrbnejši, tudi pogumnejši. V družbi nadelanih prijateljev se je najbrž širokoustil, kako da ni stvari, ki je ne bi zmogel.
Razumem te, dragi, še kako te razumem. S pomočjo maliganov si postal nekdo. Možakar, gospodar, predvsem pa cenjen delavec. Nič več se ti ni bilo treba sramovati. Nič več žreti. Težave so naenkrat postale rešljive. Izginile so za rožnato meglico. Nič več nisi uboga para v množici poražencev. Nič več žrtev kapitala. Nič več nisi prisiljen klečati v blatu in s spoštovanjem zreti navzgor k peščici povzpetnežev. K bogovom našega časa, ki se šopirijo v sončni plimi, v pozlati nepošteno pridobljenega bogastva. Ujede. Razumem te, dragi, še kako te razumem.-
Kisloba je polnila prostor in se zažirala vanjo.
Vem, ne zmoreš drugače, kot da vedno pogosteje segaš po kozarcu. V njem utapljaš strah. Iščeš tolažbo. Ti, brezposelni oče. Oropan pravice, da z delom poskrbiš za svojega otroka. Žal te razmnoženi promili vedno znova ujamejo v svoj ples. Dvignejo se in odbrbotajo čez rob v sesutje in samopomilovanje.-
V sobi je bilo še temačno, s pogledom je poiskala okno. Skozi odstrto šipo se ji je nasmihal prvi svit. Tiho je obležala in se prepustila toku misli.
Takrat, pred sedmimi leti, jim je bilo lepo. Mala je ravno prerasla plenice in dobila mesto v bližnjem vrtcu. Postajala je ljubka klepetuljica. Njeno neprestano čebljanje, srčkanost in smeh so ju nagovarjali, da je že čas, da se odločita za še enega otroka. Potem sta čakala. Sanjarila sta o njem. Vsak mesec znova sta bila razočarana, ker se ni zgodilo.
V tovarni se je začelo šušljati. Jutranja kofetkanja so postala tiha, brez običajnega smeha, včasih že prav moreča. Besede, ki so vse razločneje vrele na dan, so bile vedno glasnejše. Dokler niso z vso težo padle na stočlanski kolektiv.
Šivalnico bodo zaprli.
Nemški partner je prekinil pogodbo.
Globalizacija.
Vsega so krivi Kitajci, ki so pripravljeni delati za pest riža.
Svet in čas sta se vrtela v začaranem krogu. Poleti se je vse ustavilo. Nekaj zaradi dopustov, še več zato, ker ni bilo dela. Postalo je tiho, še zrak v tistih dneh ni premogel piša. Negotovost je kot debela plast smetane prekrila še zadnje požirke upanja. Tako je tistega avgustovskega jutra sklenila, da se morata pogovoriti, pogoltnila je slino in potiho začela:
»Spet pojdem po recept.«
»Kako? Zakaj si se tako odločila?«
»Šivalnica. Ni dela. Nemec seli proizvodnjo. Strah me je, da pristanem na zavodu.«
Potem jo je zlomilo. Ramena ji je stresalo ihtenje. Solze so ji kapljale na bluzo in se vpijale v mehko tkanino.
»Prav, prav, ne skrbi! Bova že kako, bova.«
S toplo dlanjo ji je prekril premrle prste. Njegov dotik jo je pomiril.
Res se je uredilo. Mama ji je povedala za gospo v Gorici, ki je rabila nekoga za pomoč pri čiščenju. Enkrat tedensko za štiri ure. Dobro jo je plačala in jo kot pridno in zanesljivo priporočila prijateljicam. Dela je imela na pretek, tudi denarja ni bilo malo. Veliko so ji pomenila darilca pred prazniki, ki so jo prijetno pogrela in ji pokazala, da je cenjena. Primanjkovalo ji je časa. Manjkal pa ji je tudi občutek varnosti, vedno znova se je spraševala, kaj ji prinese jutri.
Kriza je udarila tudi na drugi strani meje. Trgovine so zapirale svoja vrata, majhna družinska podjetja so propadala. Gospe so ena za drugo ugotavljale, da zmorejo same. Ne rabimo te več, so govorile, preden je po opravljenem delu odhajala domov. Ostala ji je le starejša ženska na invalidskem vozičku. Ni bogata, vendar zaradi težke bolezni še vedno potrebuje njeno pomoč.
On je brez dela. Njegovo podjetje je že pred enim letom šlo v stečaj. Gradbinci. Veljali so za zlato jamo, ki ji ni bilo videti dna, za neusahljivi vir dobička. Bogastvo na dosegu roke. Ne za tiste, ki so garali, oni so ostali brez vsega. O tem molčita. Zadnje mesece se pogovarjata samo o najnujnejšem. Ne poznata več lahkotnih kramljanj, dobre šale, ki ob koncu izzveni v sproščenem smehu. On vedno pogosteje išče uteho v polnem kozarcu. Njej prepušča v kupčkanje tistih nekaj evrov in skrb, kako prebroditi iz meseca v mesec.
Zavzdihnila je. Sedla na rob postelje. Prsti so ji vajeno zdrsnili na budilko, tudi to jutro je izključila alarm, ki ga je vse redkeje potrebovala. Brez naglice je šla proti kopalnici. Malo je slišala, kako šari po kuhinji. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila ob misli na hčerko.
Kako pridna in samostojna je za svojo starost.
Stopila je pod tuš in se prepustila razpršenemu curku, da ji je nežno masiral še vedno čvrsto telo. Sprostila se je. Pozabila. Uživala … Zdrznila se je, ko je skozi šumenje vode zaslišala: »Mami, mami, margarine je zmanjkalo in tudi kosmičev ni več.«
Na hitro se je otrla z grobo frotirko, na še vlažno kožo si je navlekla star kopalni plašč. Bosa je stekla v kuhinjo. Mala je stala pri mizi. Nemočno, skoraj zgroženo je zrla v prazno škatlico. Potem je dvignila velike rahlo vlažne oči in s pogledom desetletnice vprašujoče zavrtala v njen obraz. Z njega je skušala razbrati resnico, odgovor na vprašanja, ki so se ji porajala v zadnjem času. Zakaj? A smo revni? Kaj naj jem, mami?«
»Kruh si nadrobi v skodelico, prelij ga s toplim mlekom, pa žličke sladkorja ne pozabi dodati. Boš videla, kako je dobro. Veš, ko sem bila majhna, sem tudi sama pogosto tako zajtrkovala,« ji je rekla, medtem ko si je z velikim naporom na ustnice risala nasmešek. Ta je bil v resnici krinka za neznosno bolečino, ki ji je vedno globlje razila razmajano samozavest. Deklica je ubogala. Zadovoljno se je lotila hrane, dovolj dobre, da ji je v resnici prijala.
Ona se je vrnila v kopalnico. Med oblačenjem je tuhtala.
- Moram po nakupih, še danes moram kupiti nekaj hrane, ne veliko, le tisto najnujnejše. Gospa mi bo plačala šestintrideset evrov za šesturno delo, bom imela dovolj za vse, kar moram kupiti? -
Z nekaj gibi spretnih prstov si je uredila pričesko, za lase je znala poskrbeti sama. Zadovoljno je pogledala svojo podobo v ogledalu in odšla v kuhinjo. Kot vsako jutro si je pripravila skodelico močne nesladkane kave. Izpila jo je stoje, na hitro, v dveh velikih požirkih.
Stopila je v čevlje, ponošene, zato pa bolj udobne. Oblekla si je plašč, star, še iz časov, ko je delala v šivalnici. Z omarice za čevlje je vzela športno torbico. Rada je imela take torbe, všeč ji je bilo, če je vanje lahko spravila manjši nakup.
Zagledala ga je v velikem ogledalu tik ob izhodu. Ves ubog, bled, razmršenih las, podplutih oči se je naslanjal na podboj spalničnih vrat. Kar videlo se mu je, da ima mačka, ki mu mijavka v notranjosti lobanje in ga sili na bruhanje. Zastal ji je dih. Skozi možgane ji je preblisnilo. Pod čelom jo je zaskelelo, za trenutek si je s prsti prekrila oči. Globoko je zajela sapo in čisto počasi izdihnila. Tako ne more iti naprej.
Naredila je tistih nekaj korakov čez hodnik in stopila k njemu, se mu nasmehnila in ga poljubila. Trezno in odločno mu rekla:
»Bodi pripravljen, popoldne greva na proteste. Čas je za spremembe. Adijo!«
Zunaj je začutila toploto sončnih žarkov, ki so prodirali skozi gole veje dreves in se dotikali njenega lica.
VRNITEV KOT NOV ZAČETEK
Fak! Zvoni. Pri svetem Vidu zvoni avemarijo, torej je večer? Kako sem mogel? Spet sem zaspal. Prehitro sem se dvignil, tako da sem se vrtoglavo opotekel. Potem sem se pretegnil in si pomel oči, šele takrat sem imel občutek, da sem buden. Zgubljeno sem pogledal po mračnem prostoru. Odprl sem hladilnik in se zastrmel v osvetljeno praznino. V nosnicah sem zaznal blag, komaj prepoznaven vonj po tirolski salami. Včeraj sem jo pojedel, za dva ali tri grižljaje je je bilo. Segel sem na spodnjo polico po plastično vrečko, v kateri je bila tanka in izsušena rezina kruha. Prežvečil sem jo v nekaj minutah. Skoraj v hipu sem se odločil. V mesto moram. Morda srečam koga, ki mi bo pripravljen posoditi nekaj denarja ali mi vsaj plačati rundo ali dve.
Ko sem stopal proti Šestici, mi je krulilo v želodcu. Seveda, lačen sem, kdaj sem imel nazadnje kaj omembe vrednega v ustih? V napol praznem lokalu ni bilo nikogar poznanega. Naslonil sem se na šank in se nasmehnil Metki, ki je pomivala kozarce. Naročil sem pivo in jo povprašal, če je videla Mrkega, Aksla ali vsaj Meha. »Že dolgo ne,« je odkimavala in nadaljevala z delom. Na dušek sem izpil, s kretnjo sem ji pokazal, naj mi zapiše, in šel naprej.
V Presti sem srečal nekaj znancev. Nihče ni imel za posojati, a častili so me in mi ponujali čike. Naprej sem se odmajal, ni mi bilo pomembno, kam grem. Ne spomnim se, kod sem hodil. Niti kakšne butaste štose sem poslušal za gostilniškimi pulti od pijanih neznancev, ki so s težkimi jeziki pripovedovali neslanosti o naši državi in njenem pravosodnem sistemu. Da bi vsaj vedel, kaj sem pil. Kdaj in kako sem prišel domov, mi je neznanka.
Zbudil sem se na pobruhani preprogi in se spraševal, kje sem in zakaj sem. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Sonce se je prešerno smejalo na najvišji točki neba. Kazalca stare budilke sta naveličano kazala proti dvanajsti.
Odvlekel sem se v kopalnico. Bil sem bled, moje oči so bile krvave in temno podplute. Zamižal sem. Želel sem si, da bi lahko pregnal svetlobo, ki mi je rila skozi glavo, v kateri se je neprestano vrtel tisti scefran in na več delih zabrisan film od sinoči. Skozi nepregledne ovinke sivih celic se mi je podilo krdelo mijavkajočih pošasti. Praskale so me do neznosnega in me ponovno silile na bruhanje. V ustih sem imel okus po gnilih jabolkih. S tresočimi prsti sem brskal za poslednjim aspirinom in si želel umreti, preden mi bo razneslo trhlo čelado.
Čez kakšno uro se je bolečina unesla, le usta sem imel suha. Zato sem si natočil kozarec mrzle vode in jo na dušek izpil. Sedel sem za računalnik in poskušal pisati. Nimam izbire, moram napisati to presneto zgodbo, samo tako mi bo kapnilo nekaj cvenka, ki ga krvavo potrebujem. Pri Orbiti so redni plačniki, res da so honorarji bedni, miloščina, ki mi pomaga, da se pretolčem skozi mesec in poravnam vsaj nekaj dolgov. Saj bi šel k očetu, vesel bi me bil, posebno zdaj ko je sam v tistih rovtah. Mamina smrt ga je skoraj dotolkla. Takrat po pogrebu mi je nekaj omenil. Mencal je, kako bi bilo za oba dobro, če pridem domov in poprimem za delo na kmetiji. Vendar ne, že v šoli sem sanjal o mestu. Ko bi vedel, kako naj začnem, potem se mi gotovo odpre in pisanje bo steklo samo od sebe. Ne gre ... Vidim, moj navdih se je izgubil v slepi ulici. Nič čudnega, kako naj si vedno znova izmislim čim bolj izviren umor? Kje naj izbrskam motiv zanj? Kako naj pišem o nekajkrat spregledanih dokazih, tako drobnih, in vendar za inšpektorja Šraufa tako pomembnih? Mož je glavca, vse razbere iz malenkosti, kot so prestavljen lonček pelargonij, morilčev perfekcionizem, da izklaplja internet ob vsaki plohi zaradi strahu pred udarom strele. Ali njegovo strastno zbirateljstvo serviet, da si ne more kaj, da ne bi na kraju zločina izmaknil primerka, ki si ga je žrtev lani prinesla z izleta po Islandiji. Tega preprosto ne zmorem več. Skril sem se za krinko slabega počutja. Vstal sem od pisalne mize in si poravnal razbolelo hrbtenico. Naredil sem tistih nekaj korakov do okna in ga na stežaj odprl. Nekajkrat sem globoko vdihnil. Brez misli sem obstal, prižgal sem si cigareto in prisluhnil utripu ulice. Sosed je spet poganjal kosilnico čez tistih nekaj metrov angleške trate. Nekje se je oglašala papiga. Rahla sapica je z igrišča na drugi strani ceste prinašala otroški smeh. Vsakih nekaj minut je mimo odbrzel avto.
Potem sem ga zagledal. Marko je prihajal z nasprotne strani, od reke, ki je tiho šumela za nizkim grmičjem. Hodil je počasi, s podrsavajočimi koraki in z rokami globoko v žepih scefranih kavbojk. »Daj, stari! Pridi, greva navijat! Na stadion. Si pozabil, naši igrajo.«
Noge sem potisnil v zdelane superge in odšel s prijateljem. Ob tem sem se sam sebi opravičeval – jutri je še en dan.
Kakšen dolgčas, sem si mrmral, medtem ko sem gledal za igralci, ki so se ležerno premikali po zeleni površini. Slabo je, da sta si moštvi tako enakovredni. Le zakaj nisem ostal doma, napisal bi par strani, morda bi dobil navdih in končno pogruntal, kako naj zgodbo vsaj začnem, če že ne kako naj jo končam. Pogledoval sem na uro in odšteval minute, ki so se mi zdele dolge kot ure.
Po tekmi sva zavila na pivo. S kančkom grenkobe, ki je mejila na samopomilovanje, sem prisluhnil prijatelju. Pravil mi je, kako mu je uspelo priti v knjižnico in kako zanimivo delo opravlja tam. Govoril mi je o Južni Ameriki, avgusta se z dekletom odpravljata tja. Povabljena sta na sestričnino poroko. Pot jima bodo plačali bogati sorodniki iz Buenos Airesa. Sama bosta še nekaj primaknila in si privoščila enomesečno potovanje po Argentini in Čilu.
Pomolčal je in zmajal z glavo:
»Denar je sveta vladar, a kljub temu ne vem, kaj je punco prijelo, da se ženi s tem trideset let starejšim tovarnarjem.«
Takrat se mi je utrnilo, imel sem motiv za nov umor. Začelo se mi je muditi. Samo domov in bo steklo, sem si rekel, ko sva se razšla pred njegovim domom.
In je steklo. Črke sem z veliko naglico nizal v besede in jih združeval v stavke. V dolgih odstavkih sem opisoval srhljive prizore krutosti in brezbrižnega odnosa negativnega junaka do žrtve, ki je bila kriva samo tega, da je pred časom dahnila usodni – da. S tem je postala nepremostljiva prepreka, da ni mogel udejanjiti svojih sanj.
Nakladal sem, si izmišljal, dolival kri in za konec odvlekel truplo na vrt. Tam ga je morilec zakopal pod gredico cvetočih narcis.
Zdaj so prišli na svoj račun kriminalisti. Inšpektor Šrauf je vohljal. Postavljal je vprašanja in poslušal iz trte izvite izgovore.
Potem je pozvonilo.
Na pragu se je prestopal stari pismonoša.
»Podpisati bo treba, uradna pošta,« je hitel pojasnjevati s sesljajočim glasom nekoga, ki mu manjkajo sprednji zobje. Pod nos mi je molil svetlomodro kuverto. S tolstim, od cigaret ožganim kazalcem je pokazal tik pod njenim zgornjim robom.
»Tu napišite datum z besedo!« Prst mu je zdrsnil nekaj centimetrov niže in obstal na prekinjeni črti. »Tu se še podpišite!« Odtrgal je potrdilo in ga vtaknil v prsni žep, potem mi je izročil pismo. Zamomljal je pozdrav in odhitel na ulico.
Le kaj je spet? sem se spraševal in vrtel kuverto med prsti. Iz predala sem vzel nož in jo z enim potegom odprl. Niti malo nisem dvomil, da taka uradna pošta ne pomeni nič dobrega. Roke so se mi tresle, ko sem razgrnil lista in bral. Nekaj minut sem potreboval, da sem dojel skopo napisano vsebino.
Revija Orbita je šla v stečaj. Enostransko mi odpovedujejo pogodbo. Ne, ni mi treba pošiljati novih zgodb. Počutil sem se, kot bi me polili z ledeno mrzlo vodo. Ravno zdaj se je moralo zgoditi, ko se mi je odprlo. Pisanje mi je steklo. Še pred nekaj minutami sem verjel vase, še bolj v honorar, ki sem ga krvavo potreboval.
Kako naj vrnem denar? Kje naj dobim tiste stotake, ki sem jih sposodil od prijateljev in jih porabil za najnujnejše?
Legel sem v posteljo in se skrčil v položaj zarodka. Trepetal sem, kot da bi mi bilo mraz. Meglilo se mi je pred očmi. Roke sem dvignil k ušesom, v katerih mi je glasno odzvanjalo. Neznosna bolečina se mi je širila iz žličke in me pekla v želodcu, kar mi je povzročalo slabost.
Čez nekaj časa sem si toliko opomogel, da sem stopil do omare. V nahrbtnik sem stlačil svoje cunje, na vrh sem dal še osebni pribor. Potem sem zaprl prenosnik in ga položil v še nikoli uporabljeno torbo. Ne da bi poznal vozni red, sem odkorakal na železniško postajo. Kupil sem karto do odročnega kraja. Oče me bo vesel, na kmetiji bo treba trdo poprijeti za delo, a lačen ne bom. Pišem lahko ob večerih. Ne bom se mučil s kriminalkami, pisal bom o tistem, o čemer si že dolgo želim.
PREŽGANA ZAVORA IN DRAGI POGREBI
Madona! Saj ni res! Še tega mi je treba, sem polglasno rekla skozi zobe. Prestrašena sem gledala v šolski avtobus, ki se mi je kot ogromna pošast postavil na pot. Velika žarometa, dvoje zlobnih oči, sta se mi privoščljivo režala.
Pečena si! Nič te ne reši vzvratne vožnje. Z nemočnim pogledom sem ošvrknila vsa tri ogledalca. Nikogar ni bilo za mano. Vsaj to! sem si oddahnila. Kako sem mogla pozabiti na uro?
Zaklepetali sva se. Nič čudnega. Že mesece se nisva srečali. Z desnico sem otipala ročico menjalnika in dala v vzvratno prestavo. Začela sem se spuščati po strmini, čisto počasi, po polžje sem lezla navzdol. Samo da ne zdrsnem v jarek ali trčim v hrast. Res me ne mika bližnje srečanje z mogočnim drevesom na drugi strani ozkega asfaltnega traku. Tako! Trdo sem stopila na zavoro in zategnila ročno.
Pogledala sem navzgor, šofer je kot polbog sedel za volanom. Prizanesljivo se je nasmihal in zmajeval z glavo. Občutek sem imela, da slišim njegove misli, tiste znucane, za moške značilne fraze. Kaj hočemo! Baba v avtu. Le kdo ji je dal izpit?
Tresočim se nogam in žarečim licem navkljub sem pogumno vzdržala njegov podcenjujoči pogled. Telo mi je zajel dolg pljusk vročine, prihajal je nekje od znotraj, iz globin, in s seboj prinašal ihtavo spoznanje: zmorem. Misliš da ne znam? Zmota. Seveda znam. Z ročno sem speljevala že v avtošoli pred več kot dvajsetimi leti. Pozneje ne več. Ni mi bilo treba. Stanovali smo v mestu, tam ni bilo strmin. Dala sem v prvo prestavo, počasi spuščala ročno zavoro in do konca pohodila plin. Avto je poskočil in ubogljivo zapeljal na razdrapan kolovoz, ki se je na levi strani zgubljal med vinogradi. Vsa prepotena, tako da se mi je oranžna bluza lepila na kožo in poudarjala obliko mojim majhnim, še vedno čvrstim prsim, sem si globoko oddahnila. Par metrov od ceste sem ustavila in ugasila motor.
Z občutkom olajšanja sem mirno obsedela in glavo naslonila na volan. Za minuto ali dve si moram odpočiti. Vesna. Spoznala sem te v trenutku, ko si se dvignila iznad hladilne skrinje. V iztegnjeni desnici si držala vrečko zamrznjenih kozic in se trudila z vedno bolj daljnovidnimi očmi prebrati navodila. Čisto tebi podobno. Vedno si bila taka. Nisi hotela priznati, da bi že dolgo potrebovala očala. Ne, ne rabiš jih, ti še nisi stara. Me smo se ti smejale, seveda nisi, le roke imaš prekratke. Potem si me zagledala. Stopili sva si naproti in si sredi nakupovalnega centra padli v objem. Veseli sva se prepustili plohi besed. Hitela si mi pripovedovati o Marku, tvojem dveletnem vnuku, kako povsod caplja za teboj in te kliče Nana, Nana. Pohvalila sem naša dva. V šoli zbirata same petke. Doma se diplomatsko izogibata delu, kar pomeni, da se bosta v življenju znašla.
Hitela sem ti zatrjevati, da naključij ni. Kako vesela sem svoje odločitve, da nisem tudi danes šla h Kitajcem na drugo stran meje. Ob petkih navadno skočim dol, ne zaradi cunjic, teh ne rabim, evrov mi tudi ne ostaja. Trg je najprimernejši kraj, kjer srečam katero od sodelavk. Šiviljo. Mož mi je pred kratkim rekel, da je to poklicna deformacija, bolezen, in mi na dolgo pomežiknil, preden se je glasno zasmejal. Saj ni važno, važno je, da sem danes tu, da sva se srečali, da veselo čvekava.
Obe sva dobro. Pokava od zdravja. Izbira je dobra. Najini denarnici napol prazni, a kaj bi se sekirali. Gre. Vsak petek dopoldne sem tu, praviš, zaradi prometa, manj gost je in vrste pred blagajnami so občutno krajše. Prebijeva se do obveznega se še spomniš. Smejeva se lepim utrinkom, na tiste grde pred likvidacijo sva pozabili. Že dolgo je, odkar sva jih odvrgli v ropotarnico časa.
Občutek imava, da so bila tista desetletja za tekočim trakom eno samo s soncem obsijano veselje. Vozička, za katera ne veva, kdaj sva ju napolnili, pririneva pred blagajno. Ni mi najbolj všeč, da je prijazna trgovka tako hitra. Kaj vem, morda je plačana na normo in je ta visoka, skoraj nedosegljiva, kot je bila naša v zadnjih mesecih preden so zaprli tovarno. Pred vrati, ki se sama razprejo in se neslišno zaprejo za nama, se posloviva z obljubo, da se slišiva, vidiva … in odkorakava vsaka proti svojemu avtomobilu.
Za volanom sem se zravnala, počasi sem zdrsnila na asfalt in brez težav speljala. Avto je rinil navkreber, zdelo se mi je, da nemočno, brez pravega elana zdeluje v strmino položene ovinke. Nisem se vznemirjala. Še nekaj sto metrov, sem si rekla, in bom na domačem dvorišču. Potem je zasmrdelo po zažgani gumi. Ročna, me je prešinilo.
Dva dni sem ujčkala skrb. Iskala pogum. V nedeljo sem povedala. Mož me je nagajivo pogledal, se glasno zasmejal in mi navrgel:
»Ja, pogrebi so dragi, bom pogledal.«
VETER SEJE SVIT
Iz nemirnega spanca, prepletenega s čudnimi morami, jo je prebudilo cviljenje zavor na cesti tik pod njunim oknom. Ko je preglasen avto sunkovito speljal in zavil po strmini, je še vsa omotična iz scefranin sanj izluščila misel o sosedu, očitno danes bolj zgodnjem kot ponavadi, neprespanem in tečnem povrhu. Sama pri sebi se je nasmehnila. Pomela si je oči. Se pretegnila in se počasi prevalila na bok. Od strani je poškilila na uro, res je bilo še zgodaj.
On je spal. Ležal je vznak in rahlo smrčal. Sapa mu je zaudarjala po kislem.
Vino. Bog ve, kod je hodil? Kod ga je nosilo, potem ko je nagnil prvi kozarec? Najprej samo enega, da bi breme izgubilo vsaj nekaj svoje teže. Z vsakim naslednjim je postajal brezskrbnejši, tudi pogumnejši. V družbi nadelanih prijateljev se je najbrž širokoustil, kako da ni stvari, ki je ne bi zmogel.
Razumem te, dragi, še kako te razumem. S pomočjo maliganov si postal nekdo. Možakar, gospodar, predvsem pa cenjen delavec. Nič več se ti ni bilo treba sramovati. Nič več žreti. Težave so naenkrat postale rešljive. Izginile so za rožnato meglico. Nič več nisi uboga para v množici poražencev. Nič več žrtev kapitala. Nič več nisi prisiljen klečati v blatu in s spoštovanjem zreti navzgor k peščici povzpetnežev. K bogovom našega časa, ki se šopirijo v sončni plimi, v pozlati nepošteno pridobljenega bogastva. Ujede. Razumem te, dragi, še kako te razumem.-
Kisloba je polnila prostor in se zažirala vanjo.
Vem, ne zmoreš drugače, kot da vedno pogosteje segaš po kozarcu. V njem utapljaš strah. Iščeš tolažbo. Ti, brezposelni oče. Oropan pravice, da z delom poskrbiš za svojega otroka. Žal te razmnoženi promili vedno znova ujamejo v svoj ples. Dvignejo se in odbrbotajo čez rob v sesutje in samopomilovanje.-
V sobi je bilo še temačno, s pogledom je poiskala okno. Skozi odstrto šipo se ji je nasmihal prvi svit. Tiho je obležala in se prepustila toku misli.
Takrat, pred sedmimi leti, jim je bilo lepo. Mala je ravno prerasla plenice in dobila mesto v bližnjem vrtcu. Postajala je ljubka klepetuljica. Njeno neprestano čebljanje, srčkanost in smeh so ju nagovarjali, da je že čas, da se odločita za še enega otroka. Potem sta čakala. Sanjarila sta o njem. Vsak mesec znova sta bila razočarana, ker se ni zgodilo.
V tovarni se je začelo šušljati. Jutranja kofetkanja so postala tiha, brez običajnega smeha, včasih že prav moreča. Besede, ki so vse razločneje vrele na dan, so bile vedno glasnejše. Dokler niso z vso težo padle na stočlanski kolektiv.
Šivalnico bodo zaprli.
Nemški partner je prekinil pogodbo.
Globalizacija.
Vsega so krivi Kitajci, ki so pripravljeni delati za pest riža.
Svet in čas sta se vrtela v začaranem krogu. Poleti se je vse ustavilo. Nekaj zaradi dopustov, še več zato, ker ni bilo dela. Postalo je tiho, še zrak v tistih dneh ni premogel piša. Negotovost je kot debela plast smetane prekrila še zadnje požirke upanja. Tako je tistega avgustovskega jutra sklenila, da se morata pogovoriti, pogoltnila je slino in potiho začela:
»Spet pojdem po recept.«
»Kako? Zakaj si se tako odločila?«
»Šivalnica. Ni dela. Nemec seli proizvodnjo. Strah me je, da pristanem na zavodu.«
Potem jo je zlomilo. Ramena ji je stresalo ihtenje. Solze so ji kapljale na bluzo in se vpijale v mehko tkanino.
»Prav, prav, ne skrbi! Bova že kako, bova.«
S toplo dlanjo ji je prekril premrle prste. Njegov dotik jo je pomiril.
Res se je uredilo. Mama ji je povedala za gospo v Gorici, ki je rabila nekoga za pomoč pri čiščenju. Enkrat tedensko za štiri ure. Dobro jo je plačala in jo kot pridno in zanesljivo priporočila prijateljicam. Dela je imela na pretek, tudi denarja ni bilo malo. Veliko so ji pomenila darilca pred prazniki, ki so jo prijetno pogrela in ji pokazala, da je cenjena. Primanjkovalo ji je časa. Manjkal pa ji je tudi občutek varnosti, vedno znova se je spraševala, kaj ji prinese jutri.
Kriza je udarila tudi na drugi strani meje. Trgovine so zapirale svoja vrata, majhna družinska podjetja so propadala. Gospe so ena za drugo ugotavljale, da zmorejo same. Ne rabimo te več, so govorile, preden je po opravljenem delu odhajala domov. Ostala ji je le starejša ženska na invalidskem vozičku. Ni bogata, vendar zaradi težke bolezni še vedno potrebuje njeno pomoč.
On je brez dela. Njegovo podjetje je že pred enim letom šlo v stečaj. Gradbinci. Veljali so za zlato jamo, ki ji ni bilo videti dna, za neusahljivi vir dobička. Bogastvo na dosegu roke. Ne za tiste, ki so garali, oni so ostali brez vsega. O tem molčita. Zadnje mesece se pogovarjata samo o najnujnejšem. Ne poznata več lahkotnih kramljanj, dobre šale, ki ob koncu izzveni v sproščenem smehu. On vedno pogosteje išče uteho v polnem kozarcu. Njej prepušča v kupčkanje tistih nekaj evrov in skrb, kako prebroditi iz meseca v mesec.
Zavzdihnila je. Sedla na rob postelje. Prsti so ji vajeno zdrsnili na budilko, tudi to jutro je izključila alarm, ki ga je vse redkeje potrebovala. Brez naglice je šla proti kopalnici. Malo je slišala, kako šari po kuhinji. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila ob misli na hčerko.
Kako pridna in samostojna je za svojo starost.
Stopila je pod tuš in se prepustila razpršenemu curku, da ji je nežno masiral še vedno čvrsto telo. Sprostila se je. Pozabila. Uživala … Zdrznila se je, ko je skozi šumenje vode zaslišala: »Mami, mami, margarine je zmanjkalo in tudi kosmičev ni več.«
Na hitro se je otrla z grobo frotirko, na še vlažno kožo si je navlekla star kopalni plašč. Bosa je stekla v kuhinjo. Mala je stala pri mizi. Nemočno, skoraj zgroženo je zrla v prazno škatlico. Potem je dvignila velike rahlo vlažne oči in s pogledom desetletnice vprašujoče zavrtala v njen obraz. Z njega je skušala razbrati resnico, odgovor na vprašanja, ki so se ji porajala v zadnjem času. Zakaj? A smo revni? Kaj naj jem, mami?«
»Kruh si nadrobi v skodelico, prelij ga s toplim mlekom, pa žličke sladkorja ne pozabi dodati. Boš videla, kako je dobro. Veš, ko sem bila majhna, sem tudi sama pogosto tako zajtrkovala,« ji je rekla, medtem ko si je z velikim naporom na ustnice risala nasmešek. Ta je bil v resnici krinka za neznosno bolečino, ki ji je vedno globlje razila razmajano samozavest. Deklica je ubogala. Zadovoljno se je lotila hrane, dovolj dobre, da ji je v resnici prijala.
Ona se je vrnila v kopalnico. Med oblačenjem je tuhtala.
- Moram po nakupih, še danes moram kupiti nekaj hrane, ne veliko, le tisto najnujnejše. Gospa mi bo plačala šestintrideset evrov za šesturno delo, bom imela dovolj za vse, kar moram kupiti? -
Z nekaj gibi spretnih prstov si je uredila pričesko, za lase je znala poskrbeti sama. Zadovoljno je pogledala svojo podobo v ogledalu in odšla v kuhinjo. Kot vsako jutro si je pripravila skodelico močne nesladkane kave. Izpila jo je stoje, na hitro, v dveh velikih požirkih.
Stopila je v čevlje, ponošene, zato pa bolj udobne. Oblekla si je plašč, star, še iz časov, ko je delala v šivalnici. Z omarice za čevlje je vzela športno torbico. Rada je imela take torbe, všeč ji je bilo, če je vanje lahko spravila manjši nakup.
Zagledala ga je v velikem ogledalu tik ob izhodu. Ves ubog, bled, razmršenih las, podplutih oči se je naslanjal na podboj spalničnih vrat. Kar videlo se mu je, da ima mačka, ki mu mijavka v notranjosti lobanje in ga sili na bruhanje. Zastal ji je dih. Skozi možgane ji je preblisnilo. Pod čelom jo je zaskelelo, za trenutek si je s prsti prekrila oči. Globoko je zajela sapo in čisto počasi izdihnila. Tako ne more iti naprej.
Naredila je tistih nekaj korakov čez hodnik in stopila k njemu, se mu nasmehnila in ga poljubila. Trezno in odločno mu rekla:
»Bodi pripravljen, popoldne greva na proteste. Čas je za spremembe. Adijo!«
Zunaj je začutila toploto sončnih žarkov, ki so prodirali skozi gole veje dreves in se dotikali njenega lica.
