z belo pismenko se na safirno nebo podpisuje Bog
pomrzla trava v divji nasladi lega s pohotnim vetrom
premrla luna na robu stare strehe meri moč burje
februarska noč vtika ledene noge v bele copate
nedeljsko jutro burja med zvrtinčen dim čečka svoj podpis
lupina lune se lahno pozibava na valu noči
zbujeno jutro nemo škili na uro noče še vstati
stasita breza mrak ji pohotno polzi čez bele boke
sončen popoldan cedi toplo medico brajdam prek neder
zavistna luna z blodnim očesom strmi v sončevo avro
Čez grbo molka sramežljivo curljajo prisiljeni nasmehi. V temnih zenicah skrivenčeni odsevi jeklenijo od strahu.
bela jablana trepetaje zajema aprilsko ploho mehak šepet zavijam v malce skrivnosten nasmeh
Pomladni veter oblači bister potok v regratno seme. Na prodišču svobode puščam razbrazdan spomin.
Jutranja zarja ob čaši rose medli v naročju sonca. Z nasmehom vsajam radost med korenine ega.
Spreten ples prstov, tipkovnica združuje črke v splet besed. Skozi misli pretakam neizživete sanje.
