Stal je ob robu vrta, oblečen v kavbojke in olivno-zeleno majico. Rokave si je potegnil visoko preko komolcev. Ožarjen s soncem, ki je počasi tonilo za obzorje, si je z umazanimi prsti k ustom prislanjal slab centimeter dolgo piščalko. Njen zven se je stapljal z akordi vetra.
* * *
fant piha v steblo
regratov cvet umira
odvržen v travo
SREDI NOČI
Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke. Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.
Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.
Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.
Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim.
Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.
Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.
Do kože premočena odtavam pod tuš.
* * *
ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca
PREZRTA LUNA
Roka, ki z vajeno kretnjo seže proti stikalu, v hipu obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.
* * *
prešerna misel
valovi v nočnem vetru
pišem njen odzven
NA PRAGU NOČI
Cvetoča lipa z medenim vonjem bogati grenko-sladek okus poletja.
Veter v nežnih sunkih kodra soparen zrak.
Oranžna krogla sem ter tja pokuka skozi scefrane oblake in jim zlato obroblja nazobčane raztrganine. Žareč večer skoraj neopazno temni. Postaja rjavkast. Zlije se v mrak, ki neutrudno izrisuje podaljšane silhuete dreves. Dan še zadnjič utrujeno pomežikne in s priprtimi vekami zdrsne v temo.
* * *
večerni trepet
v krošnji starega hrasta
šumijo sanje
IGRA POLETJA
Sklonjena nad gredico korenja se zavem:
Vabila kristalno čistega oboka in žarke svetlobe, ki ne dopušča pogleda vase.
Ognjenih prstov, ki se hlepeče dotipajo do poslednjega milimetra nepokritega telesa.
Planja krvi tik pod vreliščem.
Ščemenja.
Zardevanja.
* * *
junijsko sonce
mi s strastnimi poljubi
mehuri kožo
OREHI
Drevesa. Mirno stojijo in z razvejanimi koreninami tipajo po rdečkasti prsti.
Pticam dovolijo, da jih spremenijo v koncertne dvorane.
V jasnih nočeh na njihovih vejah poseda luna.
Obsojena na smrt se ne branijo. Prepustijo se rablju.
* * *
v poletnem jutru
ob hreščečem napevu
umira oreh
PRED KNJIŽNICO
11:50. Sonce zažiga.
Le nekaj korakov me loči od knjižnice, ko na sebi začutim pogled. Ozrem se in upočasnim korak. V sivem traku sence, ki ga riše prečni zid, sedi starejša gospa. Čista, skrbno počesanih sivih las. Oblečena je v črne hlače in vzorčasto bluzo. Na kolenih stiska starinsko torbico.
Najina pogleda se srečata. Presune me prošnja nežna in mila, ki ji veje iz modrih oči. Zato razumem njeno, zaradi sramu pretiho momljanje; o vročini, pomoči, avtobusu, karti. Brez pomišljanja sežem po denarnici. Molila bom za vas, dahne ženica
* * *
v potno dlan stisnjen
petevrski bankovec
prinaša nasmeh
POZNA SPREHAJALKA
Tih večer mehko lega na pobočje.
Pozna sprehajalka obstojim v vlažni travi. Opazujem debela snopa avtomobilskih žarometov, ki vijugajo navzgor, na križišču ostro zavijejo na levo in čez nekaj sto metrov ugasnejo na dvorišču samotne domačije.
Skozi skodrano krošnjo, ujeto v rahlo pršenje, se ozrem v dolino. Orošena očala pačijo več kot kilometer oddaljene luči v razmazane svetlobne lise.
* * *
temna noč
na hrast obeša
okraske
VRŠIČEK NA DLANI
Odprla sem rumena vrata in vstopila v učilnico. Temo je za droben odtenek ali dva razredčila svetilka z bližnjega križišča. Po spominu sem tipala za stikali. Pritisnila sem na prvo in rahlo zamižala. Prostor je napolnila šibka limonasto–rumena luč. Pustila sem prstom, da so se poigrali še z drugim in tretjim tipkalom. Namenila sem se k prvi klopi, odložila torbo in izključila mobitel. Na parketu, tik ob nogi, sem opazila vršiček. Sklonila sem se in ga pobrala. Na razprti dlani je ležalo življenje.
* * *
turoben večer
s šolske klopi sije cvet
nepozebnika
NJENO SANJARJENJE
Polovični mesec poseda sredi iskreče se črede zvezd. Rahel piš se šepetaje huli med vejami odcvetele češnje. Nekje v grmovju se oglaša kos.
Sprehajalka hodi po črnem traku asfalta ovinkasto položenega na strmino. Njeno sanjarjenje zmoti luč v prvem nadstropju samotne domačije.
* * *
Kuhinjsko okno
meče svetlobni tekač
hrastu pod noge.
DELFIN IN SRAČJE GNEZDO
Stojim na skali, visoko nad morjem, ki šumi in se razpenjeno zaletava v obalo.
Daleč na obzorju tone ognjena krogla, njen odsev se razliva preko valov. Drhti na gladini in ustvarja lažno simfonijo barv.
Večerne sapice se lovijo v krošnjah mogočnih borov. Šumijo in piskajo. Nato zapihajo v morje in ga vzvalovijo.
Opazim delfina. Skače visoko, se v zraku elegantno obrne in plosko pade nazaj. Na mokri koži se mu lesketa sonce.
Ne pomišljam, skočim in zaplavam v njegovo smer. Skušam se mu približati. Budno me opazuje in se vedno znova umika. Plavam, obsedeno maham, tonem in se vsa zadihana ponovno vračam na površino. Čisto blizu sva si, … že v naslednjem trenutku sva daleč vsaksebi.
V jutro zazvoni budilka.
* * *
z mokrim glavnikom
razčešem sračje gnezdo
nova frizura
Samotni pajek
v lepljivo mrežo vpleta
zaprašeno preteklost.
V črni kuhinji
ob razmajani mizi
posedajo prikazni.
* * *
Slika spomina,
zvibran obris obraza
valovi prek gladine.
Za beločnico,
v oklepajih stoletij
izginja drobljiva sled.
* * *
Silno zabobni,
hodnike zgodovine
ovija ledeni dim.
Slovenska beseda
prezirana umira
v tiraniji sprenevedanj.
Haibun, haiku, sedoka
REGRATOV CVET
Stal je ob robu vrta, oblečen v kavbojke in olivno-zeleno majico. Rokave si je potegnil visoko preko komolcev. Ožarjen s soncem, ki je počasi tonilo za obzorje, si je z umazanimi prsti k ustom prislanjal slab centimeter dolgo piščalko. Njen zven se je stapljal z akordi vetra.
* * *
fant piha v steblo
regratov cvet umira
odvržen v travo
SREDI NOČI
Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke. Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.
Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.
Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.
Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim.
Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.
Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.
Do kože premočena odtavam pod tuš.
* * *
ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca
PREZRTA LUNA
Roka, ki z vajeno kretnjo seže proti stikalu, v hipu obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.
* * *
prešerna misel
valovi v nočnem vetru
pišem njen odzven
NA PRAGU NOČI
Cvetoča lipa z medenim vonjem bogati grenko-sladek okus poletja.
Veter v nežnih sunkih kodra soparen zrak.
Oranžna krogla sem ter tja pokuka skozi scefrane oblake in jim zlato obroblja nazobčane raztrganine. Žareč večer skoraj neopazno temni. Postaja rjavkast. Zlije se v mrak, ki neutrudno izrisuje podaljšane silhuete dreves. Dan še zadnjič utrujeno pomežikne in s priprtimi vekami zdrsne v temo.
* * *
večerni trepet
v krošnji starega hrasta
šumijo sanje
IGRA POLETJA
Sklonjena nad gredico korenja se zavem:
Vabila kristalno čistega oboka in žarke svetlobe, ki ne dopušča pogleda vase.
Ognjenih prstov, ki se hlepeče dotipajo do poslednjega milimetra nepokritega telesa.
Planja krvi tik pod vreliščem.
Ščemenja.
Zardevanja.
* * *
junijsko sonce
mi s strastnimi poljubi
mehuri kožo
OREHI
Drevesa. Mirno stojijo in z razvejanimi koreninami tipajo po rdečkasti prsti.
Pticam dovolijo, da jih spremenijo v koncertne dvorane.
V jasnih nočeh na njihovih vejah poseda luna.
Obsojena na smrt se ne branijo. Prepustijo se rablju.
* * *
v poletnem jutru
ob hreščečem napevu
umira oreh
PRED KNJIŽNICO
11:50. Sonce zažiga.
Le nekaj korakov me loči od knjižnice, ko na sebi začutim pogled. Ozrem se in upočasnim korak. V sivem traku sence, ki ga riše prečni zid, sedi starejša gospa. Čista, skrbno počesanih sivih las. Oblečena je v črne hlače in vzorčasto bluzo. Na kolenih stiska starinsko torbico.
Najina pogleda se srečata. Presune me prošnja nežna in mila, ki ji veje iz modrih oči. Zato razumem njeno, zaradi sramu pretiho momljanje; o vročini, pomoči, avtobusu, karti. Brez pomišljanja sežem po denarnici. Molila bom za vas, dahne ženica
* * *
v potno dlan stisnjen
petevrski bankovec
prinaša nasmeh
POZNA SPREHAJALKA
Tih večer mehko lega na pobočje.
Pozna sprehajalka obstojim v vlažni travi. Opazujem debela snopa avtomobilskih žarometov, ki vijugajo navzgor, na križišču ostro zavijejo na levo in čez nekaj sto metrov ugasnejo na dvorišču samotne domačije.
Skozi skodrano krošnjo, ujeto v rahlo pršenje, se ozrem v dolino. Orošena očala pačijo več kot kilometer oddaljene luči v razmazane svetlobne lise.
* * *
temna noč
na hrast obeša
okraske
VRŠIČEK NA DLANI
Odprla sem rumena vrata in vstopila v učilnico. Temo je za droben odtenek ali dva razredčila svetilka z bližnjega križišča. Po spominu sem tipala za stikali. Pritisnila sem na prvo in rahlo zamižala. Prostor je napolnila šibka limonasto–rumena luč. Pustila sem prstom, da so se poigrali še z drugim in tretjim tipkalom. Namenila sem se k prvi klopi, odložila torbo in izključila mobitel. Na parketu, tik ob nogi, sem opazila vršiček. Sklonila sem se in ga pobrala. Na razprti dlani je ležalo življenje.
* * *
turoben večer
s šolske klopi sije cvet
nepozebnika
NJENO SANJARJENJE
Polovični mesec poseda sredi iskreče se črede zvezd. Rahel piš se šepetaje huli med vejami odcvetele češnje. Nekje v grmovju se oglaša kos.
Sprehajalka hodi po črnem traku asfalta ovinkasto položenega na strmino. Njeno sanjarjenje zmoti luč v prvem nadstropju samotne domačije.
* * *
Kuhinjsko okno
meče svetlobni tekač
hrastu pod noge.
DELFIN IN SRAČJE GNEZDO
Stojim na skali, visoko nad morjem, ki šumi in se razpenjeno zaletava v obalo.
Daleč na obzorju tone ognjena krogla, njen odsev se razliva preko valov. Drhti na gladini in ustvarja lažno simfonijo barv.
Večerne sapice se lovijo v krošnjah mogočnih borov. Šumijo in piskajo. Nato zapihajo v morje in ga vzvalovijo.
Opazim delfina. Skače visoko, se v zraku elegantno obrne in plosko pade nazaj. Na mokri koži se mu lesketa sonce.
Ne pomišljam, skočim in zaplavam v njegovo smer. Skušam se mu približati. Budno me opazuje in se vedno znova umika. Plavam, obsedeno maham, tonem in se vsa zadihana ponovno vračam na površino. Čisto blizu sva si, … že v naslednjem trenutku sva daleč vsaksebi.
V jutro zazvoni budilka.
* * *
z mokrim glavnikom
razčešem sračje gnezdo
nova frizura
