zvezdni utrinki ponikajo za komaj rojeno zaveso teme
bliski parajo jug
prestrašeno kikirikanje se opoteka skozi nočni labirint
zamira
dež raste v naliv prazni nebo
blato pred zdrsom odšteva sekunde
čutim izdihe hiš
stari oreh ječi v vetru
razmočene veje se bičajo v kodrih javne razsvetljave
kaplje med orehovimi prsti poslušajo burno pesem dežja zapeto skozi prostornino kovinskih žlebov
za droben hip obvisijo
zanihajo
mimo oken odjokajo
kot solze
zgrinja se teža
temni kupola noči
v glasnem molku drhti vesolje
v mrežo nepredvidljivega razprta perutnica dežja podivja pada kot slap noči
nebo se ruši pljuska
streha pretaka svetlobo bliskov
na strmini z nogami globoko v blatu ječi hiša
v sprano jutro se dviga burja
upanje prihaja skozi odsev vode v slutnji sonca
zavita v temačen odsev strel
črno sije v mokrem asfaltu
spolzko blato jo cefra spreminja v čipko
z nevidnimi lovkami globoko v podkožje grabi bok strmine v nuji ostati se vanjo zažira
proti jutru zadiha burja plosko ji zavalovi čez strme serpentine
igrivo odpihne oblake
cesta si oddahne
v kovinski svetlobi zvezd s pridihom komaj rojenega svita se spušča v dolino
nizko visijo oblaki sredi težke teme
prenapolnjeni vrči pljuskajo hudournike dežja ki pronica globoko v razmočeno prst
potem zajoka strmina in noč zatrepeta v jutro
burja zapiha vse do obronkov jasnine
svetloba zadiha skozi pelargonije na oknu
jutro je
nebo se zagrinja
v zraku prasketa nemir
za zaveso naliva se utaplja dan
bliski odsevajo od mokrih streh
ihti strmina
proti jutru polzijo strahovi
misli se izgubljajo na brezpotjih
tonem v privid
obup obvisi na obronkih svita
dviga se burja prinaša olajšanje
noč stresa naliv
za kulisami groma plapolajo bliski blato prepreda mreža prikazni
psička zavija skrita za prvinsko govorico volkov
zaupljivo pripadnost odseva v ogledalu oči
čisto spodaj
skriva bojazni
zacvili
trepetaje popraska na vrata
odhajaš mala
srdit boj bije ranjena Zemlja
razpoke v steni za brezzobimi nasmehi skrivajo strahove
starša upata da v režo usode posije sonce
odhajaš dojenčica tja ker boš varna
tja kjer ne ječijo zidovi ne polzi blato
zaskrbljeno pogleduje na platno neba tja kjer se rišejo bliski
naliv hrumi združen z gromom spleta nemir med nitke spomina vnaša bojazni
vsaka misel ustvari po nekaj slepih ulic
obup steguje roke
razliva se v jezero teme
v daljavi zalaja pes
noč zaniha
v jutro zapiha burja s pridihom svežine polni pljuča da čutiti razdalje in prostranstva
nekje na robu se izlušči zven tihega sožitja
v labirintu naliva postaja dom samo še past
razbrazdane slutnje prehajajo v jeke prisluhov
starec oddrsa na nadstropje
vdan v neizbežno
leže k počitku
preko neba razgrinja ponjavo hudobnih orjakov
naliv bobni izza sivin preglasi sipino molka
pljuva v strešne žlebove
pronica globoko pod nanose
grozi z gmoto blata
sesipa barko gotovosti
v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca
narašča
vrtinec vetra vsrka skrbi
bledikavo odseva v gostem neurju zdrobljeno ogledalo
burja odriva oblake
suši
nebo spreminja barvo se odpira
zora zatrepeta v soncu
ujeta v svetlobo
prinaša sijaj na novo zlepljenega mozaika
mala prihajaš
po gluhih poteh čez razmaknjen asfalt
zapuščaš
mirnost mesta otroško posteljico v svetlobi neona
prihajaš domov v hišo visoko na raztrgani strmini
