V objemu večernega neba,
ko rdeča v toplino oranžne se prelije,
ko morje še zadnjo modrino ob obalo razlije
in ko dih zastane v tihi zahvali;
takrat duša vase sede,
kot mačka svoje zadovoljstvo prede.
SAMOSOVANJE
Granatno jabolko spominov
speni rdeči sok želja,
peške preteklih upanj,
ki vsa jih pred seboj skrila.
Vročina poletnih ulic greje,
ponosno poteptam najine spomine –
novo ime jim dam –
Samos je spet nasmejan.
SAMOS VIN DOUX
Kako vsa se izpela v tisti noči
vse strune najinih teles preigrala
opojno sladkobo rdečega vina
z ljubko grenkobo oliv pomešala;
In noč je pela pesem oleandrov,
krošnje borovcev bile so šepet;
Kako sva se izpela.
Sedaj pa izzvenela.
KOKKARI
Opojno svetla modrina morja
s svojo nežno slano sapo
tlakovane ulice obliže
Čas mirno ždi pred tavernami
se ljubko nasmiha
Tiho toploletje diha;
pisanih stolov
toplih jedi
okreganega fanta,
ki mamo jezi
odrgnjenega prsta na nogi
ki nerodno na čer stopi.
Kot bi dan se zapisal v spomin tega kraja
večji od vsega kar se še dogaja.
GORONOČJE
Kot, da nebo diha
in za trenutek se zdi,
kot da smo v trebuhu velike živali –
z vso našo galaksijo vred.
Požrti z oblakom in nočnim nebom v želodcu,
v premetavanju globokega dihanja stvarstva.
GOROTOŽJE
Še vedno dišiš, ljuba gora,
kot pred leti
V zimo priprem oči
in se vrnem na tvoje poti:
... k jutru, ki meglice v dolino razpiha,
… k obrisu Kamniških Alp, ki se odstira.
GROZOVERJE
Ti časi so postali ikejin plastičen okvir,
slika teme na steni zgodovine
v okvir stisnjen vsakdan
od strahu kriči
po steni riše grožnje sledi
SAMOS
V objemu večernega neba,
ko rdeča v toplino oranžne se prelije,
ko morje še zadnjo modrino ob obalo razlije
in ko dih zastane v tihi zahvali;
takrat duša vase sede,
kot mačka svoje zadovoljstvo prede.
SAMOSOVANJE
Granatno jabolko spominov
speni rdeči sok želja,
peške preteklih upanj,
ki vsa jih pred seboj skrila.
Vročina poletnih ulic greje,
ponosno poteptam najine spomine –
novo ime jim dam –
Samos je spet nasmejan.
SAMOS VIN DOUX
Kako vsa se izpela v tisti noči
vse strune najinih teles preigrala
opojno sladkobo rdečega vina
z ljubko grenkobo oliv pomešala;
In noč je pela pesem oleandrov,
krošnje borovcev bile so šepet;
Kako sva se izpela.
Sedaj pa izzvenela.
KOKKARI
Opojno svetla modrina morja
s svojo nežno slano sapo
tlakovane ulice obliže
Čas mirno ždi pred tavernami
se ljubko nasmiha
Tiho toploletje diha;
pisanih stolov
toplih jedi
okreganega fanta,
ki mamo jezi
odrgnjenega prsta na nogi
ki nerodno na čer stopi.
Kot bi dan se zapisal v spomin tega kraja
večji od vsega kar se še dogaja.
GORONOČJE
Kot, da nebo diha
in za trenutek se zdi,
kot da smo v trebuhu velike živali –
z vso našo galaksijo vred.
Požrti z oblakom in nočnim nebom v želodcu,
v premetavanju globokega dihanja stvarstva.
GOROTOŽJE
Še vedno dišiš, ljuba gora,
kot pred leti
V zimo priprem oči
in se vrnem na tvoje poti:
... k jutru, ki meglice v dolino razpiha,
… k obrisu Kamniških Alp, ki se odstira.
GROZOVERJE
Ti časi so postali ikejin plastičen okvir,
slika teme na steni zgodovine
v okvir stisnjen vsakdan
od strahu kriči
po steni riše grožnje sledi
