Dalijev slon v Grčiji črnomodra globina nočnega neba,
gugalnica vpeta med zvezde:
z luno v naročju
pogled po Karpathosu sprehaja.
Spreminjajoče se hrepenenje Dunaja gledaš me z jeznimi levi fasad
nedeljsko sam
tvoj hrup spi
oblaki bočijo modrino nad ulice
veter novembra lovi časopisne liste
tu in tam ulico umiriš
utrip mesta pa dalje bije svoj odmev
Gorotožje v naročju gora
speče sveže jutranje poti
vonj borovja in mahovja
plazi se med meglicami jutra
pogled objema gorske vrhove
srce se ljubi s tem trenutkom
Logarska dolina noč razpenja jadra
se boči nad dolino
ljubkuje vrhove Ojstrice,
Brane, Mrzle gore …
zvezde pripenja v črno temo
in luno pelje čez gorsko nebo
Brezpična kocka Nekje na moji poti ležijo
moje sladke pikice
izgubljene
v bojih
kocka brez pik sem –
Sreče ti ne prinesem več.
V žrelu časa zevajoča okna v »aaaaaaaaa«
kljukajoče kljuke:
čas požira ta trenutek
s svojo lakomnostjo
brezbrižno žvekajoče
ga malomarno pogoltne
kot vse moje dragocene ure –
tiste težke pa pušča
na krožniku trajanja,
da počasi gnijejo svoje minevanje.
Januarjenje osamljenost liže zidove
praska spomine
z jezikom praznine
biča srce
kremplje steguje
v zadnje kote duše potuje
pušča lepljive sledi zalezovanja.
Barvanje vsakdana dan je tek
nizanje opravil
mimovozečih luči
vsi avti že prešteti
tretja svetilka Starega mostu ne sveti
in celo jumboti so lanski:
le nebo piše nove dni
zgodbe jutra, večera in noči,
le nebo še to mesto bogati.
Dalijev slon v Grčiji črnomodra globina nočnega neba,
gugalnica vpeta med zvezde:
z luno v naročju
pogled po Karpathosu sprehaja.
Spreminjajoče se hrepenenje Dunaja gledaš me z jeznimi levi fasad
nedeljsko sam
tvoj hrup spi
oblaki bočijo modrino nad ulice
veter novembra lovi časopisne liste
tu in tam ulico umiriš
utrip mesta pa dalje bije svoj odmev
Gorotožje v naročju gora
speče sveže jutranje poti
vonj borovja in mahovja
plazi se med meglicami jutra
pogled objema gorske vrhove
srce se ljubi s tem trenutkom
Logarska dolina noč razpenja jadra
se boči nad dolino
ljubkuje vrhove Ojstrice,
Brane, Mrzle gore …
zvezde pripenja v črno temo
in luno pelje čez gorsko nebo
Brezpična kocka Nekje na moji poti ležijo
moje sladke pikice
izgubljene
v bojih
kocka brez pik sem –
Sreče ti ne prinesem več.
V žrelu časa zevajoča okna v »aaaaaaaaa«
kljukajoče kljuke:
čas požira ta trenutek
s svojo lakomnostjo
brezbrižno žvekajoče
ga malomarno pogoltne
kot vse moje dragocene ure –
tiste težke pa pušča
na krožniku trajanja,
da počasi gnijejo svoje minevanje.
Januarjenje osamljenost liže zidove
praska spomine
z jezikom praznine
biča srce
kremplje steguje
v zadnje kote duše potuje
pušča lepljive sledi zalezovanja.
Barvanje vsakdana dan je tek
nizanje opravil
mimovozečih luči
vsi avti že prešteti
tretja svetilka Starega mostu ne sveti
in celo jumboti so lanski:
le nebo piše nove dni
zgodbe jutra, večera in noči,
le nebo še to mesto bogati.
