Lahko, da si pesem, melodija davnega pesnika, pred stoletji usahlega glasu, z lepoto – izpeto v njegovem odmevu.
In morske deklice pletejo ogrlice iz školjk, stare amfore gnezdijo vijolične bugenvilije…
Tlakovane ulice odsevajo tisočletja korakov in krošnje oljk v vetru še vedno šelestijo starodavne legende.
Vsak kamen, vsaka veja, vsak zamah metuljevih kril, vsak val, vsaka kozja pot, vsak oblak: vse poka od polnosti življenja, ki kar kipi iz vsake pore tega otoka.
Lahko da si pesem…Lefkas…, ki brez pevca živi.
LEFKAS II
O lepi Heleni tukaj govore, priči davnih zmagoslavij – upajo, da njeni zlati kodri temo današnje Grčije osvetle, upajo, da preteklost ozdravila bo prihodnost.
Dioniz svojo zmago slavi.
In po obilnem kosilu s polnim želodcem ležim in med prsti mi polzi timijanov med. Tako se živi, če bog v stari Grčiji si.
Vsa ta sladkoba ki jo tako vneto vase tiščim naj prežene kislo bolečino tistih težkih preteklih dni…takrat, ko so še solze pekle od bridkosti.
SKORPIOS
Lahko si me vzameš, morje… voljno, toplo, tukaj na plaži Marie Callas.
Kot v objem ljubimca se pogreznem v modrino valov, ki s svojimi hladnimi tokovi oplazijo moje boke, noge, vse do konic prstov.
Tukaj ti bom dahnila arijo mojih rim, kot večno ljubezensko izpoved globinam, ki rodile so junake preteklih dni.
Prisluhnila bom njenemu glasu, ki reže čričkanje v oljkah. Prekine tukaj in sedaj s svojo globino, zareže skozi trenutek in ga pusti preklanega za seboj.
Operna sulica Marie Callas.
NIDRI
Jutro se spreminja v nežno pozibavanje jamborjev v pristanišču in vse obzorje se spreminja v počasen utrip ritma, ki ga narekujejo morske globine. Kot bi vse jadrnice in čolni tekmovali med seboj kdo bo šel prvi na pot. In končno izpluje tisti Nautic Star, poln turistov in ves ponosen in zabuhel od veselja in zadovoljstva, ker je bil prvi izbran. Ves nasmejan od levega pa vse do desnega ladijskega boka.
MARIBOR
Skrite pesmi
Razpeta jadra
Spomin
Opomin
Sam sebi poduk
Pristanišče osame!
LUNOPOTJE
Letalo na nebu
Odhod pove vmes
Brez peres
Le s krili vrne se
Na stezo noči.
MAJU/ DRAVA
O plastičnem drevju si govoril …
da laskam tvojemu samoljubju …
Sedaj pa imaš nekoga
da veslaš z njim.
Po mirnosti naše Drave
srečuješ nova bela jadra.
Se me spomniš?
Cvetov vijolice na robovih pisem
SANJEŽER
Teče po žilah, živi v duši,
sanje, življenje …
Tisto življenje tam
tolaži to življenje tu.
Nehaj boleti, želja po »stran«.
Ne plešem več za svoje sanje
– le vlačim jih naokrog
kot otrok razcapano dekico,
za tolažbo.
Dekica, pokriva, tolaži.
Moja draga dekica.
Razum pa drži vajeti v rokah.
In kaj potem, veliki diktator (ti je
že Evald Flisar povedal svoje!)!
LEFKAS I
Lahko, da si pesem, melodija davnega pesnika, pred stoletji usahlega glasu, z lepoto – izpeto v njegovem odmevu.
In morske deklice pletejo ogrlice iz školjk, stare amfore gnezdijo vijolične bugenvilije…
Tlakovane ulice odsevajo tisočletja korakov in krošnje oljk v vetru še vedno šelestijo starodavne legende.
Vsak kamen, vsaka veja, vsak zamah metuljevih kril, vsak val, vsaka kozja pot, vsak oblak: vse poka od polnosti življenja, ki kar kipi iz vsake pore tega otoka.
Lahko da si pesem…Lefkas…, ki brez pevca živi.
LEFKAS II
O lepi Heleni tukaj govore, priči davnih zmagoslavij – upajo, da njeni zlati kodri temo današnje Grčije osvetle, upajo, da preteklost ozdravila bo prihodnost.
Dioniz svojo zmago slavi.
In po obilnem kosilu s polnim želodcem ležim in med prsti mi polzi timijanov med. Tako se živi, če bog v stari Grčiji si.
Vsa ta sladkoba ki jo tako vneto vase tiščim naj prežene kislo bolečino tistih težkih preteklih dni…takrat, ko so še solze pekle od bridkosti.
SKORPIOS
Lahko si me vzameš, morje… voljno, toplo, tukaj na plaži Marie Callas.
Kot v objem ljubimca se pogreznem v modrino valov, ki s svojimi hladnimi tokovi oplazijo moje boke, noge, vse do konic prstov.
Tukaj ti bom dahnila arijo mojih rim, kot večno ljubezensko izpoved globinam, ki rodile so junake preteklih dni.
Prisluhnila bom njenemu glasu, ki reže čričkanje v oljkah. Prekine tukaj in sedaj s svojo globino, zareže skozi trenutek in ga pusti preklanega za seboj.
Operna sulica Marie Callas.
NIDRI
Jutro se spreminja v nežno pozibavanje jamborjev v pristanišču in vse obzorje se spreminja v počasen utrip ritma, ki ga narekujejo morske globine. Kot bi vse jadrnice in čolni tekmovali med seboj kdo bo šel prvi na pot. In končno izpluje tisti Nautic Star, poln turistov in ves ponosen in zabuhel od veselja in zadovoljstva, ker je bil prvi izbran. Ves nasmejan od levega pa vse do desnega ladijskega boka.
MARIBOR
Skrite pesmi
Razpeta jadra
Spomin
Opomin
Sam sebi poduk
Pristanišče osame!
LUNOPOTJE
Letalo na nebu
Odhod pove vmes
Brez peres
Le s krili vrne se
Na stezo noči.
MAJU/ DRAVA
O plastičnem drevju si govoril …
da laskam tvojemu samoljubju …
Sedaj pa imaš nekoga
da veslaš z njim.
Po mirnosti naše Drave
srečuješ nova bela jadra.
Se me spomniš?
Cvetov vijolice na robovih pisem
SANJEŽER
Teče po žilah, živi v duši,
sanje, življenje …
Tisto življenje tam
tolaži to življenje tu.
Nehaj boleti, želja po »stran«.
Ne plešem več za svoje sanje
– le vlačim jih naokrog
kot otrok razcapano dekico,
za tolažbo.
Dekica, pokriva, tolaži.
Moja draga dekica.
Razum pa drži vajeti v rokah.
In kaj potem, veliki diktator (ti je
že Evald Flisar povedal svoje!)!
