dolg je most kafkinih ptic klic klic klic moža in žene v črni svili s čipkastimi klobuki
na dvorišču zašiti golobi golobi grobi grobi se sprehajajo po odru na koncu ukrivljenih palic norosti in bolečine črno bela fotografija hrbta v garderobi gledališča nosi v sebi vse ave ave povsod ave
vanjo izlivam telo ko s prstom sledim ulicam svoje ljubljane rane rane rane
glasovi ki jih prinaša ssssssssssssssss premikajo skale na mrtvem obrazu
zemlja in veter ssssssssssssssss v verigah tiščita skupaj ostanek prahu svet ki uhaja kemični svinčnik šumi po papirju sssssssssssssssss črta ure in pol v narekovajih
nihče te ne udari po dolgih rokavih drsijo ujeti metulji sssssssssssssssss
zlomljeno krilo in jaz se grejeva se se o se pod neonskimi sonci v starem zarjavelem vagonu
v upanju dihava skozi nosnice še še o še v naročju izginulih telo je mehko lepim ga nase trgam ga nehote grize me me me o me
diši po naftalinu srce mi skače v morje de profundis nevarno ziba barko o-e o-e o-e
