Kratka misel namaka steblo v vazi, ki jo prebuja jutranji žarek.
Vse rože imajo podobne želje, le nekatere so bolj skodrane.
Za nohti je bolj malo krvi, čivkajo ptice.
Ena pa drugače poje in jaz slišim le njo.
Poznava se že iz mnogih življenj.
Edinstvena si v svoji temno napisani obleki.
Obraz je plah in niti ena žuželka ne premakne več tvojih dolgih trepalnic.
Še vedno dišiš, po pokošeni travi, po soli v laseh, po vetru.
V neki zeleni torbi, je spomin skrbno pozabil rokopis, ki me drami, ko se počutim slabo.
V omari. Za vedno.
Ko bodo oblaki cveteli in bo suša moja težka sapa,
Se bodo ulile besede kot pesem iz kamnov.
Tišina bo tekla mimo in se smejala s široko odprtimi usti,
Da bo videti vse njene zobe, vse tja globoko v njeno tolsto in toplo telo.
Z roko boš gladko segel do srca in utrgal jabolko.
Led bo postal les.
In trkanje vse bolj oddaljen pogled.
Vsakodnevno se pogovarjam z besedami, ki ostajajo v olupkih.
Abecedo vrtim po prstih. Iščem.
Luč sveti in kozarec nazdravi z vsakim novim podvigom.
Nevarna so leta, ko je svet premajhen.
Vrvica na omari čaka, da jo razvijem in se sprehodim po labirintu,
Ampak koža je že zdavnaj spremenila svoje ime in se tudi sama
Le še redko prepozna v ogledalu.
Prah zemlje se je nabral v grlu. Vsak požirek, ga potisne malo dlje.
Dušijo se dobri nameni. Venijo roke in pogled je potopljena ladja,
Izgubljeno letalo, tanki na dlani in dron prve klase, muhe na ekranu.
Pozabljena drevesa in njihove noro lepe sanje.
Ne on-ona ne ona-on ne oni ne mi ne vi-mi ne mi-vi
Minljivi nebogljeni milni mehurčki polni blata.
Vroča čokolada na pogon.
