Na vsebino

v medprostoru vdiha in izdiha
podaljšujem sekundo
brskam po slikah spomina
tu sem
otrok z lasmi spletenimi v tesno kito
odrežem jo
položim ti jo pred noge


stara
ogrnjena v čas
se spominjam
plesa prednikov
zvoka cokel


prepevam
tresljaji izpod kože
odmevajo preko oceana
gladina valuje
pra-žena diha
osvobojena


ljubezen
vsak dan
z enako gotovostjo
premika ustnice
žejne
ljubezni


otroka
ki sva bila
sta še vedno tu nekje
najin vlak nikoli ne zamuja


visoka gora
naju pokliče
tebe in mene
a najprej puščava
in osamljenost


že od nekdaj
sem tvoja pesem
s simboli vrezana
v leseno popotniško palico
pojdiva


tvoja koža sem
koža ozvezdje
zemlja tvojih kril


nebo ni prazno
modro nebo ni prazno
zaupaj prividu


zapri oči
prisluhni trkanju cokel
kiti las pred tvojimi nogami


tvoja pesem sem

Tinqueux, december 2017

JE LIS LA POÉSIE

Je lis la poésie.

Elle me respire.

Je lis la poésie.

Elle me recoud la peau.

Je lis la poésie

n’importe où

n’importe quand.

Je lis la poésie.

Le chant astral des sapins

L’haleine tiède des chasseurs

Le ballet des biches, des lapins, des cerfs et des loups.

Je lis la poésie.

Le sang.

Je lis la poésie.

L’eau à ma terre.

Le soleil sous ma peau.

L’amour de ma verticalité.

Je lis la poésie.

Agée des ancêtres.

Enveloppée dans le linge imprégné de l’apaisante odeur du nouveau-né.

J’avance sous la pluie, sous la neige, sous le soleil, dans la nuit.

Avec les yeux largement ouverts.

Avec les yeux fermés.

100 %