drsim po stari Ljubljani srkam spomine iz tal kipijo skozi prebolele podplate v natikačih
spozabim se nadenem si te na ramena v popoldanskem soncu da mi je vroče vroče, s škatljo žgočih knjig v glavi
skrivnost je v paravanu ki postaja z vsakim korakom bolj prosojen
ozrem se in te zaslutim pred seboj vedela si
vidim te
kako stopaš po zelenici bosa v beli obleki potuješ
z mehkobo v rdeči črti utrujenih oči
zelene bilke ti oživljajo podplate siješ
z žejo rdeče črte utrujenih oči
gledaš dekliča skače in žvrgoli teka, ne da bi se balo
črte utrujenih oči
pletem trenutke s prsti jih vežem med seboj kita je bogata
gledam te v hrbet lepa si postavna zdi se, da se smejiš
a iz ogledala na drugi strani stene me opazuje pepelnat obraz
pomaham ti in glej pomahaš mi nazaj
za pepelnatimi očmi za hip zasije večnost
in Ljubljana je znova lepa
