z mačjimi kremplji praskam po koži misli
brez priponk tipkam
sproščena
v gozdu živčevja
vabim vase, iz, da bi
preznojen egoizem
izsanjal vsak trenutek
skozi prozoren prostor
polagam opeko
v garsonjerah
prepognjenih besed nekaj drobcev sebe
tebe
njega
v enačbi izgubljene neznanke
z x-i prečrtam vsak dan
ki ga nisem opazila
koledar je simpatično čipkast
mi skozi okence
zunaj sije sonce
zašepeta soimenjakinja
X.
z begom sva se seznanila
že v rani
mladosti
hodila sva z roko
v roki žeton
ki ni hotel v ozko odprtino
gospoda v zelenem
cesta je bila
ulica mlečni želji
da bi objela v sebi vse
kar je sililo skozi
izgovorjene besede
utrujajo me
ko ujete v češnjo
zacvilijo
če vanje ugrizneš
in pljuneš peško
zraste iz nje drevo
ker so tla mokra
ker je polje še vedno pod blokom
ajdovih štrukljev
ki so vse bolj rahli
XXIII.
jutro na betonski ograji
z žabico
ko je deset let ednine srečalo večnost
na križišču isker
vsrkati temo in jo izpljuniti
žabica je odskočila
mimo
in me pustila samo
z lažmi
ki jih je v stopljeno steklo mladosti
vpihnila želja po besedah
z zavesami do polovice
so v zvezek z drobnimi kockami drsele
sekunde odmora
dokler ni zmaj
preobrazba je v naklonu stekla
v drobni dvoranici pod streho
zmlel vseh presledkov
naslednjih deset in trideset
potrpežljivih predalov
z ognjem
za očali
za s čela odgrnjenimi lasmi
v kapljicah voska
ki ploska
ki ploska
II.
z mačjimi kremplji praskam po koži misli
brez priponk tipkam
sproščena
v gozdu živčevja
vabim vase, iz, da bi
preznojen egoizem
izsanjal vsak trenutek
skozi prozoren prostor
polagam opeko
v garsonjerah
prepognjenih besed nekaj drobcev sebe
tebe
njega
v enačbi izgubljene neznanke
z x-i prečrtam vsak dan
ki ga nisem opazila
koledar je simpatično čipkast
mi skozi okence
zunaj sije sonce
zašepeta soimenjakinja
X.
z begom sva se seznanila
že v rani
mladosti
hodila sva z roko
v roki žeton
ki ni hotel v ozko odprtino
gospoda v zelenem
cesta je bila
ulica mlečni želji
da bi objela v sebi vse
kar je sililo skozi
izgovorjene besede
utrujajo me
ko ujete v češnjo
zacvilijo
če vanje ugrizneš
in pljuneš peško
zraste iz nje drevo
ker so tla mokra
ker je polje še vedno pod blokom
ajdovih štrukljev
ki so vse bolj rahli
XXIII.
jutro na betonski ograji
z žabico
ko je deset let ednine srečalo večnost
na križišču isker
vsrkati temo in jo izpljuniti
žabica je odskočila
mimo
in me pustila samo
z lažmi
ki jih je v stopljeno steklo mladosti
vpihnila želja po besedah
z zavesami do polovice
so v zvezek z drobnimi kockami drsele
sekunde odmora
dokler ni zmaj
preobrazba je v naklonu stekla
v drobni dvoranici pod streho
zmlel vseh presledkov
naslednjih deset in trideset
potrpežljivih predalov
z ognjem
za očali
za s čela odgrnjenimi lasmi
v kapljicah voska
ki ploska
ki ploska
