Upehana izgubljam čas in prostor Stapljam se z Vsem Izginjam in se pršim v mimoidoče Potujem nad
Ujemam se vanje In trgajo se niti Medtem ko rastejo nove Ki nikoli niso popolnoma nove
Raztezam se Izgubljam substanco Postajam vse drobnejša Niti so vse bolj tanke, vse bolj zveneče
Raztezam se V tkivo ujemam glas morskega kita Ki se je že zdavnaj razblinil v jok
Žareča
V hrepenenju, da vendar še ni prepozno.
