padeš
in vstaneš
dvigneš koleno in stojiš
presenečenje je visoko
obzorje boža tvoje velnate kodre
sonce topi solze
nisem nalašč
nisem nalašč
po ravni cesti hodiš
in padeš
tišina objame sobo
koraki misli so tvoj edini strah
in prisotnost
utripanje luči mimoidočih
šteje čas
dolge so noči otrok
v prvem nadstropju
hiše ob avtocesti
dim
gost dim
sedim
poslušam
neopazno rastem
iz besede v besedo
ne razumem vsega
vem
nadrealist
postaneš
otrok
objemaš drevesa, ker so mehka
pesnikom pošiljaš pisma, da bi jih zbudil
za zavesami se pogovarjaš s svojo podzavestjo
prisluškuješ
v zlikanih oblačilih se počutiš ujetnik
dihaš samoto
obupuješ nad seboj, ker verjameš
tudi, ko veš
optimist si in boš
poln bušk
duša je prilagodljiva suknja
do neke mere
na pomoč
pomahaš jutru, da bi ti odgovorilo
molči
presenečeno se zviješ v klopčič
in se spominjaš podobnih juter
lepa so tiha jutra
lepo je morje, ki jih je objelo
lepa so drevesa juter, ki ne rastejo več
lep je vonj po nekoč
dobro jutro deklica
nisi sama
jutra so tu
tvoja so
kdo gleda iz tvojih oči
daljina