Tesnoba si je omislila
svoje zamisli.
Stiska, duši, trpinči,
po prsih se razrašča kot
bršljan,
prilašča pravice do čustev,
čeprav ve, da je ne sprejemajo,
ker je razposajena,
požrešna.
Vsak sadež obgrize,
ogrizek stiska, stiska,
sok pije, pije kri.
Tesnobo bi morali zaustaviti
prvega dne.
Morali bi jo opiti,
da bi padla na zemljo,
izdala svoj, zakaj?
Prepozno je, zamujeno.
Ni sile, ki bi jo ukrotila.
POGREŠANA
Knjiga je moja prijateljica.
Knjiga me napaja,
bogati moj hram.
Ker nisem vrnila knjig ob času,
so dvignili prah,
vklopili aparate, avtomate,
utripajoče luči,
preiskali vsak kamen,
vsako lužo,
v grad, na skali,
brez oken in vrat,
ni stopil nihče.
Hodim mimo bralcev,
mimo preiskovalcev,
mimo sledilnih psov.
Nihče me ne prepozna,
nihče ne migne s prstom –
ona je, živa, živa.
V kartoteki piše –
pogrešana.
Zdaj vem,
mrtva sem, mrtva.
GLAS MORJA
Bežanja v deževni noči
so se tako razveselili,
da do pozabili dežnike,
klobuke, kopalke,
pozabili zakleniti hram.
Debela toča je klestila nežno,
pomendrala puhek, ves
letni prirastek,
zalila ušesa,
a hrup neba jih ni ustavil.
Slišijo samo en glas,
glas srca, glas morja,
glas morja, morja.
Že vidijo jutro na svoji obali,
konjička, ki orje.
Že potujejo na odprto polje,
v globoke brazde sejejo svoje seme,
svet bo užival sadove ljubezni.
BEGAVČEK
Pobegnila sem času,
pobegnila življenju na bleščečem oblaku
samo s košarico sočnih sadežev.
Ujela sem vlak, ki pelje k izviru upanja.
Čas se je pognal pred menoj, dvigal prah in
viharje, prehiteval vse pred seboj,
da bi me ujel in posadil na svoje prazno
dvorišče.
Omagal je, obležal na tleh,
ko sem že daleč, daleč.
ULICA
Ulica je naše življenje.
Čistimo umazane čevlje,
peremo umazano perilo,
pobiramo smeti.
Ko šahiramo,
se posvečamo figuram –
ONA skrbi za kmete,
po duši je kmetica,
ONA vodi konje,
rada jaha,
ONA obožuje tekače,
rada visoko skače,
ONA s trdnjav zalezuje kralja,
ko kraljica počiva.
Tihi nemir.
MAT.
Figure povežem v snope in
obesim na klin.
Preselimo se v nočno življenje.
Razporejamo hrano z ulic.
Pokvarljivo zamrznemo.
Jutri bo novo jutro,
ulica bo polna smeti.
POTRES
Potres ga je zasul,
vihar odnesel v neznano.
Skozi prazno življenje
tečejo solze na gole zidove,
razbito kamenje.
Z bolečino raste moč.
Premaguje nanose,
v praznino doliva ljubezen,
odstranjuje solze.
MAVRIČNI ČASI
Na stara pota se vrača očka.
Vrača se v rosna jutra.
Vrača se v čase,
ko je nosil očetovo srajco,
grizel kamenje za ceste,
mostove,
v temelje polagal nesebično
sebe in ljubezen in zvestobo.
Očka se vrača v čase,
ko je ob lunini meni
lisička vrgla oko nanj,
preskočila plotove,
sprožila hudournike, plazove,
zaplavala sta v kalne vode,
se obmetavala z vročimi poljubi,
pri zavesti se pokesala.
Na dolgi poti je očka postal dedek.
S košato srebrno brado se vrača,
srečuje neustavljive reke,
neukrotljive plamene,
nove obraze.
Ne more verjeti svojim očem.
KRZNEN PLAŠČ
Nakopičeni žarki sonca me ženejo po mestu.
Cmok mi zastane v grlu, ko me poboža kosmata šapa.
Medvedje mladičke objem, njena toplina, me očara.
Zaljubim se vanjo. Po poti proti zahodu od veselja
tuli in velike oči pritečejo na ulice. Z nočjo u-
tihne in zaspi. Spi in spi in spi.
V novem veku zverinico zvabim iz brloga. Snežinke
se rojevajo pod nebom. Po strmih stezicah se sankava
ves dan. V temi naju napadejo zamaskirani neznanci.
Nočejo zlatnine, denarja. Slačijo me, oblepijo s
črnimi plakati. Milostni strel izstrelim vanje. Moja
ostarela zverinica se odene v sivino. Obe jočeva.
TESNOBA
Tesnoba si je omislila
svoje zamisli.
Stiska, duši, trpinči,
po prsih se razrašča kot
bršljan,
prilašča pravice do čustev,
čeprav ve, da je ne sprejemajo,
ker je razposajena,
požrešna.
Vsak sadež obgrize,
ogrizek stiska, stiska,
sok pije, pije kri.
Tesnobo bi morali zaustaviti
prvega dne.
Morali bi jo opiti,
da bi padla na zemljo,
izdala svoj, zakaj?
Prepozno je, zamujeno.
Ni sile, ki bi jo ukrotila.
POGREŠANA
Knjiga je moja prijateljica.
Knjiga me napaja,
bogati moj hram.
Ker nisem vrnila knjig ob času,
so dvignili prah,
vklopili aparate, avtomate,
utripajoče luči,
preiskali vsak kamen,
vsako lužo,
v grad, na skali,
brez oken in vrat,
ni stopil nihče.
Hodim mimo bralcev,
mimo preiskovalcev,
mimo sledilnih psov.
Nihče me ne prepozna,
nihče ne migne s prstom –
ona je, živa, živa.
V kartoteki piše –
pogrešana.
Zdaj vem,
mrtva sem, mrtva.
GLAS MORJA
Bežanja v deževni noči
so se tako razveselili,
da do pozabili dežnike,
klobuke, kopalke,
pozabili zakleniti hram.
Debela toča je klestila nežno,
pomendrala puhek, ves
letni prirastek,
zalila ušesa,
a hrup neba jih ni ustavil.
Slišijo samo en glas,
glas srca, glas morja,
glas morja, morja.
Že vidijo jutro na svoji obali,
konjička, ki orje.
Že potujejo na odprto polje,
v globoke brazde sejejo svoje seme,
svet bo užival sadove ljubezni.
BEGAVČEK
Pobegnila sem času,
pobegnila življenju na bleščečem oblaku
samo s košarico sočnih sadežev.
Ujela sem vlak, ki pelje k izviru upanja.
Čas se je pognal pred menoj, dvigal prah in
viharje, prehiteval vse pred seboj,
da bi me ujel in posadil na svoje prazno
dvorišče.
Omagal je, obležal na tleh,
ko sem že daleč, daleč.
ULICA
Ulica je naše življenje.
Čistimo umazane čevlje,
peremo umazano perilo,
pobiramo smeti.
Ko šahiramo,
se posvečamo figuram –
ONA skrbi za kmete,
po duši je kmetica,
ONA vodi konje,
rada jaha,
ONA obožuje tekače,
rada visoko skače,
ONA s trdnjav zalezuje kralja,
ko kraljica počiva.
Tihi nemir.
MAT.
Figure povežem v snope in
obesim na klin.
Preselimo se v nočno življenje.
Razporejamo hrano z ulic.
Pokvarljivo zamrznemo.
Jutri bo novo jutro,
ulica bo polna smeti.
POTRES
Potres ga je zasul,
vihar odnesel v neznano.
Skozi prazno življenje
tečejo solze na gole zidove,
razbito kamenje.
Z bolečino raste moč.
Premaguje nanose,
v praznino doliva ljubezen,
odstranjuje solze.
MAVRIČNI ČASI
Na stara pota se vrača očka.
Vrača se v rosna jutra.
Vrača se v čase,
ko je nosil očetovo srajco,
grizel kamenje za ceste,
mostove,
v temelje polagal nesebično
sebe in ljubezen in zvestobo.
Očka se vrača v čase,
ko je ob lunini meni
lisička vrgla oko nanj,
preskočila plotove,
sprožila hudournike, plazove,
zaplavala sta v kalne vode,
se obmetavala z vročimi poljubi,
pri zavesti se pokesala.
Na dolgi poti je očka postal dedek.
S košato srebrno brado se vrača,
srečuje neustavljive reke,
neukrotljive plamene,
nove obraze.
Ne more verjeti svojim očem.
KRZNEN PLAŠČ
Nakopičeni žarki sonca me ženejo po mestu.
Cmok mi zastane v grlu, ko me poboža kosmata šapa.
Medvedje mladičke objem, njena toplina, me očara.
Zaljubim se vanjo. Po poti proti zahodu od veselja
tuli in velike oči pritečejo na ulice. Z nočjo u-
tihne in zaspi. Spi in spi in spi.
V novem veku zverinico zvabim iz brloga. Snežinke
se rojevajo pod nebom. Po strmih stezicah se sankava
ves dan. V temi naju napadejo zamaskirani neznanci.
Nočejo zlatnine, denarja. Slačijo me, oblepijo s
črnimi plakati. Milostni strel izstrelim vanje. Moja
ostarela zverinica se odene v sivino. Obe jočeva.
