Bilo je v mesecu oktobru. Zgodaj zjutraj me je nenadoma vrglo pokonci. Še omotična sem stekla na gank. Pogledala sem v nebo. Zgrozila sem se, ko so se prek Gorjancev valili črno-sivi kopasti oblaki in se kopičili nad kotlino.
Za trgatev je bilo vse pripravljeno. V pleteni košari so bile same dobrote: kuhana šunka, suhe klobase, kuhana jajčka, fižolova solata, hren, orehova potica in iz krušne peči domači beli kruh. Vse je bilo pokrito z doma izvezenim prtom.
Na dvorišču so se zbrali trgači, še ko je bila tema. Oče je vpregel grivastega Rjavca, ki je komaj potegnil poln voz trgačev. Kolesa so ropotala po makadamski cesti. Skozi krupski log je bila cesta polna kotanj in voz je premetavalo kot barko na razburkanem morju. Držali smo se za stranice in se objemali med seboj. Vreščali smo kot srake. Oče je napeto držal vajeti, da se konj ne bi splašil, saj so močan ropot povzročale še pripete kangle in čebri. Bilo je zabavno. V podnožju Vinjega vrha smo skočili z voza, da konj ne bi trpel po strmini.
Lesena hiška, ki je bila kot starka že vsa zgubana, je čepela sredi vinogradov in sadovnjakov, pod krošnjo velikega starega oreha. Bila je gostoljubna in v njej je bilo vedno prijetno. Vse trgače je sprejela pod streho: Poleg sodov, ki so bili pripravljeni za novo letino, je stala buč-kasta steklenica z domačim žganjem. Z užitkom so ga srknili in razpoloženje je bilo v jutranjih urah kar prijetno.
Sprehodila sem se ob hiški in opazovala črno nebo. Pohiteli smo z bratvo, saj vreme ni kazalo lepega dne. Le nekaj brent so odnesli do očeta, ki je v hiški nad veliko kadjo mlel grozdje, ko so padle prve debele kaplje. Kmalu se je stemnilo. Zavel je močan veter. Nebo se je razjezilo. Trtni lističi so se v hipu opili. Ilovnata zemlja se je oprijela škornjev in koraki trgačev so bili vse težji. Zatekli smo se pod streho in opazovali razbesnelo naravo.
Neka notranja sila me je potegnila na plan. Stekla sem v vinograd, tik ob hiški, in ob meji iz sosedove trte odtrgala velik grozd. Bil je lep, kot velika solza, roza barve, prijetnega okusa. Žal mi ga je bilo pojesti. Takšne trte ni bilo v našem vinogradu. Premočena do kože sem se z grozdom v roki vrnila. Trgači so se spogledali, oče je vztrepetal. Stopil je k meni in mi pripeljal močno klofuto. Slišala sem, kako je udarec odmeval daleč po semiških goricah. Zardela sem kot kuhan rak. Sram me je bilo. Grozd mi je padel iz rok. Osramočena sem zakrila obraz in bolečino. Zbežala sem v nevihto in jokala tako glasno, da me je nebo slišalo.
Nehalo je deževati. Zjasnilo se je. Posijalo je sonce. Pomilovali so me in potolažila sem se.
Trgali smo do mraka. Vse smo obrali. Izpod stiskalnice je pritekel mladi mošt. Bil je moj najslajši sok. Bil je črn kot tinta in gost kot kaša. Kako so teknile dobrote iz košare po napornem delu. Nekateri so jih poplaknili s starim vinom, nekateri pa z vinskim sokom.
Očetov Rjavec je ves dan pod orehom žvečil seno in potrpežljivo čakal. Vesel je bil, ko ga je oče zopet vpregel in trgače popeljal po vaški poti proti domu.
ZAKAJ
Pod zamreženim oknom
me odevata hlad in tema.
Čakam na jutranjo zarjo,
da mi umije obraz.
Zakaj ga nikdar ne dočakam?
Mimo gre, ko ključar s šopom
ključev v rokah rožlja
po moji duši. Vrže mi kos
kruha. Kljuvam ga, drobim
na kamnita tla.
Zakaj me v dežju boso
vržejo čez prag?
Pod ledeno prho upodabljam
ptičje strašilo. Opazujejo me,
zaznamujejo vsak gib otrpli.
Vedo, da sem obsojena
brez porote, zavržena
od sveta. Kdo ve, zakaj.
KLIC
Ujela sem tvoj klic notranji.
Okusiti hočeš moj sad.
Utapljam se v svoj jad,
ko ne morem več pleti
vonjav nebeških jeseni.
Bilo je v mesecu oktobru. Zgodaj zjutraj me je nenadoma vrglo pokonci. Še omotična sem stekla na gank. Pogledala sem v nebo. Zgrozila sem se, ko so se prek Gorjancev valili črno-sivi kopasti oblaki in se kopičili nad kotlino.
Za trgatev je bilo vse pripravljeno. V pleteni košari so bile same dobrote: kuhana šunka, suhe klobase, kuhana jajčka, fižolova solata, hren, orehova potica in iz krušne peči domači beli kruh. Vse je bilo pokrito z doma izvezenim prtom.
Na dvorišču so se zbrali trgači, še ko je bila tema. Oče je vpregel grivastega Rjavca, ki je komaj potegnil poln voz trgačev. Kolesa so ropotala po makadamski cesti. Skozi krupski log je bila cesta polna kotanj in voz je premetavalo kot barko na razburkanem morju. Držali smo se za stranice in se objemali med seboj. Vreščali smo kot srake. Oče je napeto držal vajeti, da se konj ne bi splašil, saj so močan ropot povzročale še pripete kangle in čebri. Bilo je zabavno. V podnožju Vinjega vrha smo skočili z voza, da konj ne bi trpel po strmini.
Lesena hiška, ki je bila kot starka že vsa zgubana, je čepela sredi vinogradov in sadovnjakov, pod krošnjo velikega starega oreha. Bila je gostoljubna in v njej je bilo vedno prijetno. Vse trgače je sprejela pod streho: Poleg sodov, ki so bili pripravljeni za novo letino, je stala buč-kasta steklenica z domačim žganjem. Z užitkom so ga srknili in razpoloženje je bilo v jutranjih urah kar prijetno.
Sprehodila sem se ob hiški in opazovala črno nebo. Pohiteli smo z bratvo, saj vreme ni kazalo lepega dne. Le nekaj brent so odnesli do očeta, ki je v hiški nad veliko kadjo mlel grozdje, ko so padle prve debele kaplje. Kmalu se je stemnilo. Zavel je močan veter. Nebo se je razjezilo. Trtni lističi so se v hipu opili. Ilovnata zemlja se je oprijela škornjev in koraki trgačev so bili vse težji. Zatekli smo se pod streho in opazovali razbesnelo naravo.
Neka notranja sila me je potegnila na plan. Stekla sem v vinograd, tik ob hiški, in ob meji iz sosedove trte odtrgala velik grozd. Bil je lep, kot velika solza, roza barve, prijetnega okusa. Žal mi ga je bilo pojesti. Takšne trte ni bilo v našem vinogradu. Premočena do kože sem se z grozdom v roki vrnila. Trgači so se spogledali, oče je vztrepetal. Stopil je k meni in mi pripeljal močno klofuto. Slišala sem, kako je udarec odmeval daleč po semiških goricah. Zardela sem kot kuhan rak. Sram me je bilo. Grozd mi je padel iz rok. Osramočena sem zakrila obraz in bolečino. Zbežala sem v nevihto in jokala tako glasno, da me je nebo slišalo.
Nehalo je deževati. Zjasnilo se je. Posijalo je sonce. Pomilovali so me in potolažila sem se.
Trgali smo do mraka. Vse smo obrali. Izpod stiskalnice je pritekel mladi mošt. Bil je moj najslajši sok. Bil je črn kot tinta in gost kot kaša. Kako so teknile dobrote iz košare po napornem delu. Nekateri so jih poplaknili s starim vinom, nekateri pa z vinskim sokom.
Očetov Rjavec je ves dan pod orehom žvečil seno in potrpežljivo čakal. Vesel je bil, ko ga je oče zopet vpregel in trgače popeljal po vaški poti proti domu.
ZAKAJ
Pod zamreženim oknom
me odevata hlad in tema.
Čakam na jutranjo zarjo,
da mi umije obraz.
Zakaj ga nikdar ne dočakam?
Mimo gre, ko ključar s šopom
ključev v rokah rožlja
po moji duši. Vrže mi kos
kruha. Kljuvam ga, drobim
na kamnita tla.
Zakaj me v dežju boso
vržejo čez prag?
Pod ledeno prho upodabljam
ptičje strašilo. Opazujejo me,
zaznamujejo vsak gib otrpli.
Vedo, da sem obsojena
brez porote, zavržena
od sveta. Kdo ve, zakaj.
KLIC
Ujela sem tvoj klic notranji.
Okusiti hočeš moj sad.
Utapljam se v svoj jad,
ko ne morem več pleti
vonjav nebeških jeseni.
