Pod mostom je moja gomila.
Pokopal me je grobar,
sam,
brez besed, slovesa,
brez cvetja, solza.
Na onem svetu je tiho, mirno,
brez duševnih pretresov,
brez prisilnih ukrepov.
Rešujem se,
sama.
KO vstajam iz groba,
grobar pade v nezavest.
september, 2012
PIŠEM DNEVNIK
Korona straši po svetu.
Mene ni okužila, pahnila me je
med zidove.
V roke vzamem dnevnik.
Brskam po dnevih mladostne
razigranosti,
brskam po sanjali, ko sem hitela
domov, in se, utrujena, zgrudila
pred očetom in materjo, z občutkom krivde,
ker sem mlada zapustila, dom.
Njuna bolečina, je moja bolečina.
Vedno bolj boli.
Bolečina ne mine, ko me tolažita sinova,
bolečina ne mine, ko se potopim
v ljubiteljsko slikanje figur in cvetja.
Bolečina je neozdravljiva rana
na duši moji.
Večeri se. Olivettka utihne.
Pri oknu opazujem sivino, segajočo v daljave.
Diši po dežju. Iznenada pljuskne nevihta
in poplakne solze moje.
Dnevnik odložim do naslednjega dne.
Oktober, 2020
YEMI RAKI
Zagledana sem v tebe,
Yeni raki,
v tvoje dišeče vonjave,
biserni studenec,
v tvoj veter,
ki žgoli kot ptič,
znova se rojevam.
Naj starost ne moti,
z opojem pričaraš mladost,
ko polziš po ustih in grlu,
po telesu,
na ogenj dolivaš Šilce
za šilcem,
da ne ugasnem,
s plameni se dvigam v oblake,
v obcestnem jarku s teboj
prenočim.
Ko se zavem, tebe ni.
Doživetja noči sama umivam.
Zdaj vem, Yeni raki,
zlorabil si šibkost
in zagledanost vate,
nasedla sem,
da te pijem kot zdravilo,
a pila sem strup,
osramotila sebe,
svoj svet.
februar, 2011
Turško: Yeni raki - kumino žganje
TEGA NE ČUTI NIHČE
Odkrušil se je kamen s terase,
kamen, ki sem ga s srcem
iztovarjala s tovornega plovila,
nosila v naročju,
polagala,
usklajevala, odtenke barvne,
brusila,
gladila,
poljubljale so me rečne ptice,
samotarji gozdov dvigali v oblake.
Terasa,
ljubezen, radost moja,
pod klobukom sončnega časa
gostiteljica mladosti,
pod sivim oblakom
zavetnica starosti,
propada.
Med pore se tihotapi razjeda,
kruši zunanjost, notranjost,
oblikovno in čustveno,
razjeda življenje moje.
maj 2011
PREBODENO OKO
Prebujajo se vrtnice rdeče,
poletna rosa jih oprha,
skuštrane laske lepi
veter na moje lice.
Ko zaspankam ravnam postelje,
trnje objame moje telo,
oko zaplava med črne oblake,
svetloba se spreminja v temo.
Otožne klice ujamejo golobčki,
poležejo me na bela krila,
s kljunčki trgajo oblake,
s srcem krpa j o rane,
pestujejo kot dete vso noč,
slepi pogledi šepetajo ob meni.
Zapuščam hram bolečin,
hram topline,
po kamniti poti tihi
stopam usodi naproti.
V NAROČJU MOJEGA NAREČJA
Jako mlada sm prošla od ateta i mame. Obuta v čižme, okovane s cveki na toplancih, oblečena v pošlesan gvant i ogrnena v montl, ki so ga sestre hitle proč.
Ko sm šla po ganku, je mama grozno tulila. Čula jo je cela vas.
V mesto so me meli zR kmetico. Ni me blo špot. Ko bi znali, kok sm vsako soboto laufala na vlak, ko so se me duma strašno troštali. Po štengah i ganku sm zvala ateta, mamo, a oni so v kuhni na šporhatu kuhali kromperovo župo. Znali so, da sm gladna ko ps.
Po južni sm s krpo, kanto vode i krtačo ribala podne v kuhni, prvi i zadni hiši pa še štenge i ganek sm poribala, na oknih pa pobrisala šajbe, posrane od muh.
Ate je prošou v stalo krtačit kojna. Ja sm v keudru nardila durhcuk. Pol sm šla z atetom na nivo okapat debelačo. Na rokah sm odmah dobila krvave žule. Vseeno sm oplela mamine grede i natrgala travo za svijne. Ko so fejst gladne, krulijo ko vuki v velki loži.
Ko je pršla vura mojega odhoda, sm iz latvice na hitro postrgala škrlupec i ga pojela. Zajokala sm, tak mi je blo hudo. Najrajši bi se hitla v Lahinjo od žalosti.
Ko bom spet pršla damoh, me bojo debelo gledali v novem gvantu i novih šolnih s tanko visoko peto.
september, 2020
MS
Pod mostom je moja gomila.
Pokopal me je grobar,
sam,
brez besed, slovesa,
brez cvetja, solza.
Na onem svetu je tiho, mirno,
brez duševnih pretresov,
brez prisilnih ukrepov.
Rešujem se,
sama.
KO vstajam iz groba,
grobar pade v nezavest.
september, 2012
PIŠEM DNEVNIK
Korona straši po svetu.
Mene ni okužila, pahnila me je
med zidove.
V roke vzamem dnevnik.
Brskam po dnevih mladostne
razigranosti,
brskam po sanjali, ko sem hitela
domov, in se, utrujena, zgrudila
pred očetom in materjo, z občutkom krivde,
ker sem mlada zapustila, dom.
Njuna bolečina, je moja bolečina.
Vedno bolj boli.
Bolečina ne mine, ko me tolažita sinova,
bolečina ne mine, ko se potopim
v ljubiteljsko slikanje figur in cvetja.
Bolečina je neozdravljiva rana
na duši moji.
Večeri se. Olivettka utihne.
Pri oknu opazujem sivino, segajočo v daljave.
Diši po dežju. Iznenada pljuskne nevihta
in poplakne solze moje.
Dnevnik odložim do naslednjega dne.
Oktober, 2020
YEMI RAKI
Zagledana sem v tebe,
Yeni raki,
v tvoje dišeče vonjave,
biserni studenec,
v tvoj veter,
ki žgoli kot ptič,
znova se rojevam.
Naj starost ne moti,
z opojem pričaraš mladost,
ko polziš po ustih in grlu,
po telesu,
na ogenj dolivaš Šilce
za šilcem,
da ne ugasnem,
s plameni se dvigam v oblake,
v obcestnem jarku s teboj
prenočim.
Ko se zavem, tebe ni.
Doživetja noči sama umivam.
Zdaj vem, Yeni raki,
zlorabil si šibkost
in zagledanost vate,
nasedla sem,
da te pijem kot zdravilo,
a pila sem strup,
osramotila sebe,
svoj svet.
februar, 2011
Turško: Yeni raki - kumino žganje
TEGA NE ČUTI NIHČE
Odkrušil se je kamen s terase,
kamen, ki sem ga s srcem
iztovarjala s tovornega plovila,
nosila v naročju,
polagala,
usklajevala, odtenke barvne,
brusila,
gladila,
poljubljale so me rečne ptice,
samotarji gozdov dvigali v oblake.
Terasa,
ljubezen, radost moja,
pod klobukom sončnega časa
gostiteljica mladosti,
pod sivim oblakom
zavetnica starosti,
propada.
Med pore se tihotapi razjeda,
kruši zunanjost, notranjost,
oblikovno in čustveno,
razjeda življenje moje.
maj 2011
PREBODENO OKO
Prebujajo se vrtnice rdeče,
poletna rosa jih oprha,
skuštrane laske lepi
veter na moje lice.
Ko zaspankam ravnam postelje,
trnje objame moje telo,
oko zaplava med črne oblake,
svetloba se spreminja v temo.
Otožne klice ujamejo golobčki,
poležejo me na bela krila,
s kljunčki trgajo oblake,
s srcem krpa j o rane,
pestujejo kot dete vso noč,
slepi pogledi šepetajo ob meni.
Zapuščam hram bolečin,
hram topline,
po kamniti poti tihi
stopam usodi naproti.
V NAROČJU MOJEGA NAREČJA
Jako mlada sm prošla od ateta i mame. Obuta v čižme, okovane s cveki na toplancih, oblečena v pošlesan gvant i ogrnena v montl, ki so ga sestre hitle proč.
Ko sm šla po ganku, je mama grozno tulila. Čula jo je cela vas.
V mesto so me meli zR kmetico. Ni me blo špot. Ko bi znali, kok sm vsako soboto laufala na vlak, ko so se me duma strašno troštali. Po štengah i ganku sm zvala ateta, mamo, a oni so v kuhni na šporhatu kuhali kromperovo župo. Znali so, da sm gladna ko ps.
Po južni sm s krpo, kanto vode i krtačo ribala podne v kuhni, prvi i zadni hiši pa še štenge i ganek sm poribala, na oknih pa pobrisala šajbe, posrane od muh.
Ate je prošou v stalo krtačit kojna. Ja sm v keudru nardila durhcuk. Pol sm šla z atetom na nivo okapat debelačo. Na rokah sm odmah dobila krvave žule. Vseeno sm oplela mamine grede i natrgala travo za svijne. Ko so fejst gladne, krulijo ko vuki v velki loži.
Ko je pršla vura mojega odhoda, sm iz latvice na hitro postrgala škrlupec i ga pojela. Zajokala sm, tak mi je blo hudo. Najrajši bi se hitla v Lahinjo od žalosti.
Ko bom spet pršla damoh, me bojo debelo gledali v novem gvantu i novih šolnih s tanko visoko peto.
