Prebujajo se vrtnice rdeče,
poletna rosa jih oprha,
skuštrane laske lepi
veter na moje lice.
Ko zaspankam ravnam postelje,
trnje objame moje telo,
oko zaplava med črne oblake,
svetloba se spreminja v temo.
Otožne klice ujamejo golobčki,
poležejo me na bela krila,
s kljunčki trgajo oblake,
a srcem krpajo rane,
pestujejo kot dete vso noč,
slepi pogledi šepetajo ob meni.
Zapuščam hram bolečin,
hram topline,
po kamniti poti tihi
stopam usodi naproti.
TO JE PLES
Mračnost jutra,
ustavljena ura,
vonj po smrti,
pretresajo otopele
možgane.
V črepinjah tišine
se pleteta, spletata,
življenje in smrt.
Labodji ples ga rešuje
iz zelene lagune,
tam, čez,
predstava še ni končana.
V POEZIJI NI VSEGA
Poezija je kakor moja mati,
je uteha in zavetje.
Bodri me, naj ne obupujem ob
duhovno onemoglim,
naj pomagam prebroditi z barko
skozi razpenjene valove njegovega morja,
sočutno prenašam bolestno domišljijo,
ko na polju življenja v podzavesti
meče bombice v premikajoče figure,
v trenutku zavedenja se kesa,
se opravičuje,
otožno joče,
naj si zatiskam oči in ušesa
ob srečanjih z duhovi,
ustrahujejo ga,
telesno uničujejo,
vse noči se z njimi prepira,
stoka,
od strahu umira.
Tema se leno pomika proti jutru.
Na steno srca rišem upanje miru.
Nebo je polno črnih oblakov.
Na trati zeleni,
v črno rumeni obleki močerad leži.
Bolnik ga hoče poljubiti kot svoje dete,
a se urno umakne.
Jaz, na gredi cvetočih vrtnic,
stoje sanjam.
PRIVID
Samo midva srečujeva
temo pod streho sveta,
samo midva noč za nočjo,
dan za dnem
kopljeva po rudniku,
iščeva pramen svetlobe
za najin hram,
hram s prividi,
V temi se neznanci valjajo
po posteljah,
po tleh,
brskajo po knjigah,
otipavajo dušo, srce,
z nočjo molče izginejo.
MARTINOVANJE, 2013
Odmeva šum noči.
Mesto slavi Martina.
Midva kot berača odhajava,
on na posteljo bolniško,
jaz v goščavo, kjer šelesti smrt.
Preden me posrkajo sanje,
slišim njegov klic.
Poletim kot ptica, dvigam ga,
rešujem iz mlake potu.
Z opornicami se pridruži prijateljem,
dviga kupice, hvali Martina,
ki mošt spreminja v vino.
Jaz se potopim v davne čase.
Iz knjige spominov izrezujem Martinovanje
v ljubki zidanici pod Gorjanci.
Z očkom in mamico sem srkala žametno črnino,
se gostila s perutnino slastno.
Izrezujem čase, ko sva oba na Martinovo
s prijatelji praznila kupice do belega dne.
Prelepe spomine oplazi prha ledena.
Njegove bele oči, zazrte v nebo,
so kakor oči smrti.
Kot levinja skočim na ohromelo telo,
trepljam ga, stresam, kričim.
Ozaveščen prosi kapljico vina.
V izsušena usta nalijem kupico vode.
Ob drugi kupici kliče Martinu
na mnoga leta.
VRNI SE, ŽIVLJENJE
Dolga cesta se vije ob
bregovih reke. Drave.
Tavam in tavam in premišljujem
o življenju njegovem;
ki ga zapušča tam gor
na strehi stolpiča, kjer telo
histerično drgeta in bliža
se smrti, kakor da se iz globin morja
dviga preteklost,
čas svetlobe in teme,
s kančkom upanja,
da se bo zgodil čudež,
da ga bo življenje potegnilo
z dna agonije v zahvalo
za življenjsko delo in za bolečine,
ki jih je skrivaj trpel.
Življenje primerjam s posekano češnjo v gaju.
Krošnje ni več.
Štrclji zevajo kot čeljusti morskih zveri,
a še vedno je zapeljiva,
polna upanja, da bo na pomlad
zacvetela in rodila.
Če ji je vsaj malo podoben,
bo morda tudi njemu usoda naklonila
podaljšano živijenje.
* * *
Brez besed si odšel,
hropeč odmev je dom pretresel.
Umiri si,
nocoj napišem pismo,
kmalu pridem za teboj.
* * *
Toliko slik je naslikanih zate,
toliko rož in podob prividov
vsakdanjih krasilo tišino,
razstavljene po sivini življenja,
božale srca bolečino.
V žalosti premišljujem,
katero sliko uokviriti za spomin.
PREBODENO OKO
Prebujajo se vrtnice rdeče,
poletna rosa jih oprha,
skuštrane laske lepi
veter na moje lice.
Ko zaspankam ravnam postelje,
trnje objame moje telo,
oko zaplava med črne oblake,
svetloba se spreminja v temo.
Otožne klice ujamejo golobčki,
poležejo me na bela krila,
s kljunčki trgajo oblake,
a srcem krpajo rane,
pestujejo kot dete vso noč,
slepi pogledi šepetajo ob meni.
Zapuščam hram bolečin,
hram topline,
po kamniti poti tihi
stopam usodi naproti.
TO JE PLES
Mračnost jutra,
ustavljena ura,
vonj po smrti,
pretresajo otopele
možgane.
V črepinjah tišine
se pleteta, spletata,
življenje in smrt.
Labodji ples ga rešuje
iz zelene lagune,
tam, čez,
predstava še ni končana.
V POEZIJI NI VSEGA
Poezija je kakor moja mati,
je uteha in zavetje.
Bodri me, naj ne obupujem ob
duhovno onemoglim,
naj pomagam prebroditi z barko
skozi razpenjene valove njegovega morja,
sočutno prenašam bolestno domišljijo,
ko na polju življenja v podzavesti
meče bombice v premikajoče figure,
v trenutku zavedenja se kesa,
se opravičuje,
otožno joče,
naj si zatiskam oči in ušesa
ob srečanjih z duhovi,
ustrahujejo ga,
telesno uničujejo,
vse noči se z njimi prepira,
stoka,
od strahu umira.
Tema se leno pomika proti jutru.
Na steno srca rišem upanje miru.
Nebo je polno črnih oblakov.
Na trati zeleni,
v črno rumeni obleki močerad leži.
Bolnik ga hoče poljubiti kot svoje dete,
a se urno umakne.
Jaz, na gredi cvetočih vrtnic,
stoje sanjam.
PRIVID
Samo midva srečujeva
temo pod streho sveta,
samo midva noč za nočjo,
dan za dnem
kopljeva po rudniku,
iščeva pramen svetlobe
za najin hram,
hram s prividi,
V temi se neznanci valjajo
po posteljah,
po tleh,
brskajo po knjigah,
otipavajo dušo, srce,
z nočjo molče izginejo.
MARTINOVANJE, 2013
Odmeva šum noči.
Mesto slavi Martina.
Midva kot berača odhajava,
on na posteljo bolniško,
jaz v goščavo, kjer šelesti smrt.
Preden me posrkajo sanje,
slišim njegov klic.
Poletim kot ptica, dvigam ga,
rešujem iz mlake potu.
Z opornicami se pridruži prijateljem,
dviga kupice, hvali Martina,
ki mošt spreminja v vino.
Jaz se potopim v davne čase.
Iz knjige spominov izrezujem Martinovanje
v ljubki zidanici pod Gorjanci.
Z očkom in mamico sem srkala žametno črnino,
se gostila s perutnino slastno.
Izrezujem čase, ko sva oba na Martinovo
s prijatelji praznila kupice do belega dne.
Prelepe spomine oplazi prha ledena.
Njegove bele oči, zazrte v nebo,
so kakor oči smrti.
Kot levinja skočim na ohromelo telo,
trepljam ga, stresam, kričim.
Ozaveščen prosi kapljico vina.
V izsušena usta nalijem kupico vode.
Ob drugi kupici kliče Martinu
na mnoga leta.
VRNI SE, ŽIVLJENJE
Dolga cesta se vije ob
bregovih reke. Drave.
Tavam in tavam in premišljujem
o življenju njegovem;
ki ga zapušča tam gor
na strehi stolpiča, kjer telo
histerično drgeta in bliža
se smrti, kakor da se iz globin morja
dviga preteklost,
čas svetlobe in teme,
s kančkom upanja,
da se bo zgodil čudež,
da ga bo življenje potegnilo
z dna agonije v zahvalo
za življenjsko delo in za bolečine,
ki jih je skrivaj trpel.
Življenje primerjam s posekano češnjo v gaju.
Krošnje ni več.
Štrclji zevajo kot čeljusti morskih zveri,
a še vedno je zapeljiva,
polna upanja, da bo na pomlad
zacvetela in rodila.
Če ji je vsaj malo podoben,
bo morda tudi njemu usoda naklonila
podaljšano živijenje.
* * *
Brez besed si odšel,
hropeč odmev je dom pretresel.
Umiri si,
nocoj napišem pismo,
kmalu pridem za teboj.
* * *
Toliko slik je naslikanih zate,
toliko rož in podob prividov
vsakdanjih krasilo tišino,
razstavljene po sivini življenja,
božale srca bolečino.
V žalosti premišljujem,
katero sliko uokviriti za spomin.
