Nebo je podivjalo.
Za prve pomladne dni je
snega čez glavo. Nebo
rotim, naj se umiri,
a glas je kakor klic
v puščavi.
Lačne ptice letajo skozi
metež, preden pade noč.
Samo črn ptič čepi
na veji utrujene breze,
skrčen, potegnjen vase,
odet v bele snežinke.
Včasih jih strese
s premraženega teleščka.
Sneži vedno huje, vse glasneje
kričijo ptice, samo ptič
na veji se ne premakne.
Ne premakne se,
ko mu pod klop natrosim hrane.
Ne premakne se, ko pada mrak.
Kdo ve, kje bo njegova noč.
STOPETDESET DNI ŽALOVANJA
Zamegljeni obrisi strašijo.
Hudo je tolažiti drhtenje srca.
Otožen veter se plazi po kolenih,
v poplavi zla umiva obraz.
Iz globin studenca lijejo solze.
Stopetdeset dni.
Trpka razmišljanja so v nočeh,
kako je tam dol, v dolini miru,
kako hudo je soncu pred vrati,
mesečini nad vrati,
ljubezni življenja,
ki trkajo na vrata.
Ljubezni vzamejo ključ v roke,
odklenejo pot pod črno skalo.
V temno samotno deželo skrivaj
prinašajo pomlad in utrip cvetic
in petje ljubkih ptic.
Poti ljubezni ne bodo nikdar zarasle
koprive,
nikdar je ne bo zasulo zlo.
* * *
Ko ostaneš sam,
ceniš življenje,
Samota je hujša kot bolečina.
Bolečina izzveni,
a samota, ki nima oklepa,
traja in traja kot večnost.
Lepa misel ne vzradosti samote,
sonce samote ne ogreje.
Premnogo src na tem svetu živi s tem.
* * *
Od tedaj, ko te ni,
življenje drugače utripa.
Letni časi so se sporekli,
prezirajo se,
vsak hodi po svoji stezi.
Nebo se oblači v črnino.
Včasih zagrmi.
Grmi blizu,
grmi v daljavi.
Kako strah me je,
tega nihče ne ve,
Sklonim se k vrbi.
Obe premetava vihar,
obema vznemirja življenje.
Skozi grmenje in viharne nalive
rosno stara vrba ihti,
ob njej ihtim tudi jaz.
KJE JE PROSTOR MIRU
Nagrajen bo, kdor bo našel prostor za tiho bivanje, za počitek utrujene duše, za utrujene solze. Tudi sama se trudi. Mrzlično teka po kalvariji življenja. Z žalostjo se spotika ob polomljene veje in gnilo listje v senci naraščaja.
Ustavi se na vrhu usločenega mostu. Brez strahu skoči v globino. Z glavo udari v skalo, z bolečino se potaplja. Potegnili so jo na breg. Ni rekla hvala. Mislili so: »Nehvaležna prasica.« Bilo bi ji ljubše, če bi jo pustili tam dol. Ne bi več iskala, bežala, razmišljala o trpljenju, zrla oglodane kosti, odvržene po tleh, in marsikaj pod preprogo.
Ni lovec na glave. Je kot bolehno drevo. Potrebuje čas. Obresti, pridobljene z leti na vrednost prirastka, bi obogatilo življenje. Manj bo lačnih.
Čas beži. Razpisano je iskanje. Iščejo izgubljeno, duševno zmedeno. Če jo ujamejo in potisnejo v temno samico, v prostor, podoben pod črno skalo, bo bežanje končano. Tam bo našla ljubezen življenja, našla bo tiho bivanje.
POMLADNI SNEŽNI VIHAR
Nebo je podivjalo.
Za prve pomladne dni je
snega čez glavo. Nebo
rotim, naj se umiri,
a glas je kakor klic
v puščavi.
Lačne ptice letajo skozi
metež, preden pade noč.
Samo črn ptič čepi
na veji utrujene breze,
skrčen, potegnjen vase,
odet v bele snežinke.
Včasih jih strese
s premraženega teleščka.
Sneži vedno huje, vse glasneje
kričijo ptice, samo ptič
na veji se ne premakne.
Ne premakne se,
ko mu pod klop natrosim hrane.
Ne premakne se, ko pada mrak.
Kdo ve, kje bo njegova noč.
STOPETDESET DNI ŽALOVANJA
Zamegljeni obrisi strašijo.
Hudo je tolažiti drhtenje srca.
Otožen veter se plazi po kolenih,
v poplavi zla umiva obraz.
Iz globin studenca lijejo solze.
Stopetdeset dni.
Trpka razmišljanja so v nočeh,
kako je tam dol, v dolini miru,
kako hudo je soncu pred vrati,
mesečini nad vrati,
ljubezni življenja,
ki trkajo na vrata.
Ljubezni vzamejo ključ v roke,
odklenejo pot pod črno skalo.
V temno samotno deželo skrivaj
prinašajo pomlad in utrip cvetic
in petje ljubkih ptic.
Poti ljubezni ne bodo nikdar zarasle
koprive,
nikdar je ne bo zasulo zlo.
* * *
Ko ostaneš sam,
ceniš življenje,
Samota je hujša kot bolečina.
Bolečina izzveni,
a samota, ki nima oklepa,
traja in traja kot večnost.
Lepa misel ne vzradosti samote,
sonce samote ne ogreje.
Premnogo src na tem svetu živi s tem.
* * *
Od tedaj, ko te ni,
življenje drugače utripa.
Letni časi so se sporekli,
prezirajo se,
vsak hodi po svoji stezi.
Nebo se oblači v črnino.
Včasih zagrmi.
Grmi blizu,
grmi v daljavi.
Kako strah me je,
tega nihče ne ve,
Sklonim se k vrbi.
Obe premetava vihar,
obema vznemirja življenje.
Skozi grmenje in viharne nalive
rosno stara vrba ihti,
ob njej ihtim tudi jaz.
KJE JE PROSTOR MIRU
Nagrajen bo, kdor bo našel prostor za tiho bivanje, za počitek utrujene duše, za utrujene solze. Tudi sama se trudi. Mrzlično teka po kalvariji življenja. Z žalostjo se spotika ob polomljene veje in gnilo listje v senci naraščaja.
Ustavi se na vrhu usločenega mostu. Brez strahu skoči v globino. Z glavo udari v skalo, z bolečino se potaplja. Potegnili so jo na breg. Ni rekla hvala. Mislili so: »Nehvaležna prasica.« Bilo bi ji ljubše, če bi jo pustili tam dol. Ne bi več iskala, bežala, razmišljala o trpljenju, zrla oglodane kosti, odvržene po tleh, in marsikaj pod preprogo.
Ni lovec na glave. Je kot bolehno drevo. Potrebuje čas. Obresti, pridobljene z leti na vrednost prirastka, bi obogatilo življenje. Manj bo lačnih.
Čas beži. Razpisano je iskanje. Iščejo izgubljeno, duševno zmedeno. Če jo ujamejo in potisnejo v temno samico, v prostor, podoben pod črno skalo, bo bežanje končano. Tam bo našla ljubezen življenja, našla bo tiho bivanje.
