Na pozna leta me kličejo
drobni ptički. Vabijo me na
polje, polno cvetja in
žuborenja prebele akacije.
V opoju pomladi, otožna,
obujam mladost, radosti in
zlo življenja.
Otožna, ker me pozna leta
oddaljujejo od vseh in vsega
na svetu.
V srcu čutim žalost in bolečino
Čutim, da me življenje vodi
po samotni poti v daljave.
V ZAČARANEM KROGU
Slišim valove mladosti, smeha, petja
in plesa. Spodbujajo me, naj se
pridružim fantom in dekletom in
zaplešem kolo Lepa Anka.
V trenutku spozabe sem plesala do noči,
vso noč jokala in ga prosila odpuščanja.
Obudila sem spomine ljubezni, lepot
in trpkosti.
Moje življenje je prazno, bolno.
Strašijo posledice zdravil, glavoboli,
nestabilna hoja, poškodba vida, srca.
Bolje je, da o vsem molčim.
Bolje je, da pozabim na izlete, ogled Gorenjske,
sejma v Prekmurju,prireditev na Tartinijevem
trgu, izlet z literati v Izolo, druženja in
sodelovanja z literati literarne družbe.
Bolje je, da molčim in trpim.
UJETA V SPOMINE
Preplavili so me spomini na leta otroštva,
spomini o življenju na življenjski poti,
spomini lepote in temine.
Pohitela sem z mislimi na grobove predragih
v oddaljene kraje, pohitela sem k njemu
in ob gomili bridko zajokala.
Solze so me oblivale ob poslušanju mimoidočih,
kako je vdovi, vklenjeni v verigo. Zmrazilo me je,
kakor življenje v ledeni dobi v divjini.
Tolažila me je misel — z, vse je pot samo ena.
S telesa odstiram ledene skale, umrlim pot
do duše nesrečne.
KDO SOVRAŽI ŽIVLJENJE
Srebrna odeja poslikava čas,
poln spominov.
Zvezda danica v krznenem
plašču mežika v daljavi.
Jutranja lepota me zvabi
čez prag.
Hitim k njemu.
Obletnici njegovega odhoda
so posvečeni stihi, ki zadevajo oba,
njega in mene.
Pretresa me grobna tišina.
Poslušam glas srca,
glas o trpljenju,
glas o dnevu slovesa.
Ni skrivnost, kdo sovraži
življenje,
kdo krotoviči nemočne.
Ni skrivnost, bol in solza
sta štiri leta moji sopotnici.
MOJ KRTEK
V moj gaj se je naselil krtek,
prijazen, marljiv. Ze prvi dan
je poiskal motiko, pričel je
rahljati prst in preganjati
črvičke. Ponoči je gradil
čudovite gradove. Pri gradnji je
poškodoval koreninice, a ga nisem karala –
naj uživa v svojem svetu.
Zapadel je prvi sneg. Prst je
zmrzovala. Zmrzoval je krtek.
Zaman sem trkala na njegova vrata,
da bi ga objela in ogrela.
Za krtkom je izginila vsaka sled.
Klicala sem na ves glas - krtek,
vrni se v moje življenje.
Bilo je vse tiho.
Krtka je pobrala noč. Zapeljala ga je
nočna ptica. Na krempeljček
mu je nataknila obroč,
a jaz dneve in noči jočem.
UTRINEK STAROSTI
Na pozna leta me kličejo
drobni ptički. Vabijo me na
polje, polno cvetja in
žuborenja prebele akacije.
V opoju pomladi, otožna,
obujam mladost, radosti in
zlo življenja.
Otožna, ker me pozna leta
oddaljujejo od vseh in vsega
na svetu.
V srcu čutim žalost in bolečino
Čutim, da me življenje vodi
po samotni poti v daljave.
V ZAČARANEM KROGU
Slišim valove mladosti, smeha, petja
in plesa. Spodbujajo me, naj se
pridružim fantom in dekletom in
zaplešem kolo Lepa Anka.
V trenutku spozabe sem plesala do noči,
vso noč jokala in ga prosila odpuščanja.
Obudila sem spomine ljubezni, lepot
in trpkosti.
Moje življenje je prazno, bolno.
Strašijo posledice zdravil, glavoboli,
nestabilna hoja, poškodba vida, srca.
Bolje je, da o vsem molčim.
Bolje je, da pozabim na izlete, ogled Gorenjske,
sejma v Prekmurju,prireditev na Tartinijevem
trgu, izlet z literati v Izolo, druženja in
sodelovanja z literati literarne družbe.
Bolje je, da molčim in trpim.
UJETA V SPOMINE
Preplavili so me spomini na leta otroštva,
spomini o življenju na življenjski poti,
spomini lepote in temine.
Pohitela sem z mislimi na grobove predragih
v oddaljene kraje, pohitela sem k njemu
in ob gomili bridko zajokala.
Solze so me oblivale ob poslušanju mimoidočih,
kako je vdovi, vklenjeni v verigo. Zmrazilo me je,
kakor življenje v ledeni dobi v divjini.
Tolažila me je misel — z, vse je pot samo ena.
S telesa odstiram ledene skale, umrlim pot
do duše nesrečne.
KDO SOVRAŽI ŽIVLJENJE
Srebrna odeja poslikava čas,
poln spominov.
Zvezda danica v krznenem
plašču mežika v daljavi.
Jutranja lepota me zvabi
čez prag.
Hitim k njemu.
Obletnici njegovega odhoda
so posvečeni stihi, ki zadevajo oba,
njega in mene.
Pretresa me grobna tišina.
Poslušam glas srca,
glas o trpljenju,
glas o dnevu slovesa.
Ni skrivnost, kdo sovraži
življenje,
kdo krotoviči nemočne.
Ni skrivnost, bol in solza
sta štiri leta moji sopotnici.
MOJ KRTEK
V moj gaj se je naselil krtek,
prijazen, marljiv. Ze prvi dan
je poiskal motiko, pričel je
rahljati prst in preganjati
črvičke. Ponoči je gradil
čudovite gradove. Pri gradnji je
poškodoval koreninice, a ga nisem karala –
naj uživa v svojem svetu.
Zapadel je prvi sneg. Prst je
zmrzovala. Zmrzoval je krtek.
Zaman sem trkala na njegova vrata,
da bi ga objela in ogrela.
Za krtkom je izginila vsaka sled.
Klicala sem na ves glas - krtek,
vrni se v moje življenje.
Bilo je vse tiho.
Krtka je pobrala noč. Zapeljala ga je
nočna ptica. Na krempeljček
mu je nataknila obroč,
a jaz dneve in noči jočem.
