Ne skrivaj se za plotom,
ne sramuj se srca,
ki odkriva notranjo lepoto,
lepoto nemirnih voda,
iskrenja iskric po
šolskih klopeh,
občutkov ljubezni in
trpke tesnobe
neskončnih poti
vsako jutro,
vsak dan.
V nemirnih nočeh
letaš kot ptica in
vem,
to si ti,
radost moja.
NAPOJ
Tako ne gre več.
Vsak dan poslušam besede,
ubile me bodo.
Hodim po hodnikih temen,
mračnih, strašnih, drugačnih.
Zagledam druge ljudi,
ne vedo, kaj naj rečejo.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Beremo kot hipnotizirani in
kot zadrogirane,
pa ne, nismo,
vi nas mučite,
vse dni se trudimo,
a to je za vas vse zaman.
Odletela bi stran,
a ne morem.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote,
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Ne jemljem tablet,
naj pred knjigami posedam vse dneve,
ali mogoče razumete,
da to vse skupaj ne gre,
oprosti, ne gre.
Zadnji mesec je pred koncem,
vam se zmešalo je,
ne veste več,
kaj bi bilo bolje.
Vam je lepo,
gledate,
sprašujete,
se smejete,
vam se jebe,
meni ne,
če vam je prav ali ne.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Boste že videli,
ko se bo ta številka
spremenila v kaj drugega,
vem, kaj potrebujem,
to je napoj.
PUSTI ME TU
Na dan,
ko je bil tako zaspan,
je nekdo postal nek val.
Na dan,
ko ne veš, kam,
se pogledaš v ogledalo,
začutiš silo,
ki te vodi nekam v votlino
iskat sanje,
hiti, hiti, in
naenkrat se zgodi.
Hej, pusti me tu,
ti pa pojdi,
ne potrebujem te,
hej, koga čakaš,
mene?
Bo bolj zabavno,
ko boš zvedel pravila igre?
Iskat greš podporo,
ne najdeš ničesar.
Hej, pusti me tu,
ti pojdi,
ne potrebujem te,
koga čakaš,
mene?
ŠTEJEM DNEVE
tako kot besede,
številke se vrtijo,
nikoli ne dozorijo.
Vsak dan je zaman,
če greš iskat sanje,
potrebuješ samo znanje.
Pogledam skozi okno,
avti hitijo,
le kam se jim mudi.
Čez sekundo
rešilec pridrvi,
eno življenje,
eno trpljenje,
bolnišnice so polne,
ljudje v vrstah stojijo.
Sprehodim se po ulici,
takšni in drugačni ljudje
svojo pot gredo,
a ne vedo kako in kam.
Polne izložbe,
samo tožbe se vrtijo,
poskušajo najti nekoga,
ki jim stal bo ob strani,
a že se končujem,
moj teden.
BOLEČINA
Še vedno sem tu,
še vedno letim,
v vsem upanju hitim
daleč stran,
na drugo stran,
bolečina še vedno živi,
v tvojih mislih ogovori,
ti pojdi daleč stran,
na drugo stran,
brez besed,
kot prevret
iščeš in ne najdeš besed,
ni besede,
ki bi nadomeščala bolečino,
bolečina še vedno živi,
vrti se v tvojim mislih,
ta bolečina.
RADOST MOJA
Ne skrivaj se za plotom,
ne sramuj se srca,
ki odkriva notranjo lepoto,
lepoto nemirnih voda,
iskrenja iskric po
šolskih klopeh,
občutkov ljubezni in
trpke tesnobe
neskončnih poti
vsako jutro,
vsak dan.
V nemirnih nočeh
letaš kot ptica in
vem,
to si ti,
radost moja.
NAPOJ
Tako ne gre več.
Vsak dan poslušam besede,
ubile me bodo.
Hodim po hodnikih temen,
mračnih, strašnih, drugačnih.
Zagledam druge ljudi,
ne vedo, kaj naj rečejo.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Beremo kot hipnotizirani in
kot zadrogirane,
pa ne, nismo,
vi nas mučite,
vse dni se trudimo,
a to je za vas vse zaman.
Odletela bi stran,
a ne morem.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote,
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Ne jemljem tablet,
naj pred knjigami posedam vse dneve,
ali mogoče razumete,
da to vse skupaj ne gre,
oprosti, ne gre.
Zadnji mesec je pred koncem,
vam se zmešalo je,
ne veste več,
kaj bi bilo bolje.
Vam je lepo,
gledate,
sprašujete,
se smejete,
vam se jebe,
meni ne,
če vam je prav ali ne.
Potrebujem napoj,
da me zvleče od te samote
daleč stran od vas,
naj vedo vsi.
Boste že videli,
ko se bo ta številka
spremenila v kaj drugega,
vem, kaj potrebujem,
to je napoj.
PUSTI ME TU
Na dan,
ko je bil tako zaspan,
je nekdo postal nek val.
Na dan,
ko ne veš, kam,
se pogledaš v ogledalo,
začutiš silo,
ki te vodi nekam v votlino
iskat sanje,
hiti, hiti, in
naenkrat se zgodi.
Hej, pusti me tu,
ti pa pojdi,
ne potrebujem te,
hej, koga čakaš,
mene?
Bo bolj zabavno,
ko boš zvedel pravila igre?
Iskat greš podporo,
ne najdeš ničesar.
Hej, pusti me tu,
ti pojdi,
ne potrebujem te,
koga čakaš,
mene?
ŠTEJEM DNEVE
tako kot besede,
številke se vrtijo,
nikoli ne dozorijo.
Vsak dan je zaman,
če greš iskat sanje,
potrebuješ samo znanje.
Pogledam skozi okno,
avti hitijo,
le kam se jim mudi.
Čez sekundo
rešilec pridrvi,
eno življenje,
eno trpljenje,
bolnišnice so polne,
ljudje v vrstah stojijo.
Sprehodim se po ulici,
takšni in drugačni ljudje
svojo pot gredo,
a ne vedo kako in kam.
Polne izložbe,
samo tožbe se vrtijo,
poskušajo najti nekoga,
ki jim stal bo ob strani,
a že se končujem,
moj teden.
BOLEČINA
Še vedno sem tu,
še vedno letim,
v vsem upanju hitim
daleč stran,
na drugo stran,
bolečina še vedno živi,
v tvojih mislih ogovori,
ti pojdi daleč stran,
na drugo stran,
brez besed,
kot prevret
iščeš in ne najdeš besed,
ni besede,
ki bi nadomeščala bolečino,
bolečina še vedno živi,
vrti se v tvojim mislih,
ta bolečina.
