Prihaja v moje življenje
žarek tihe ljubezni,
upanje v jutrišnji dan.
Sloga v dolgih dneh se poglablja,
a spoštljivo sožitje mineva.
Utopične sanje bledijo.
Prehitro sva se razšli,
vsaka na svojo stran.
Spomini tlijo v globočini.
Ko začuti utripajoče luči,
se spomini prebudijo.
Pred mojim obličjem
zaihti srce njeno.
VROČA KRI
Nebo žari.
Sršeni brenčijo.
V naletu napadajo mravljišča,
dvigajo prah v oblake.
Mravljice strašijo,
grizejo do krvi.
Tiho odmeva stok.
Z nočjo se vroča kri ohlaja,
brenčanje utihne,
a rane skelijo, skelijo.
VIDI V SLOVO
Nedelja, šestnajsti september,
čakam tvoj klic, predraga Vida.
Čakam od devete do enajste ure.
Zaman.
Tišina.
Nemirna, slutim zlo.
Samo ti si čutila, da prihaja,
da je blizu.
Čutila si, da ti prebada utrujeno
srce.
Čutila si, da te oddaljuje
od vseh,
ki te imajo radi.
Ponoči si zaspala.
Onemeli smo. Zastal je dih.
Tvoj poslednji dom je poln
cvetja in solza.
ARHIV
Prečudovita so leta,
ko sem igrala na odru kulture.
Občudovali so me,
bila sem srečna.
Bolečina v srcu odseva,
ker na odru kulture
mojega imena ni več.
Starost posega v srž človeka,
a sledi literarnega življenja ne zastre.
Duša ne miruje,
bolestno vzdihuje,
solze in bolečine, kot nekoč.
Svetla luč, ki bodri,
sta otroka in vsi, ki me imajo radi.
OVČJI PASTIR
Pastir pase ovce.
Ko glasno prepeva,
zasliši stok.
Starka leži na tleh,
počilo ji je srce.
Ovčji pastir ji lajša bolečine.
Govori, ukazuje – odveč je strah,
zreti je treba v svetlo prihodnost.
Starka zvesto posluša,
upa, se raduje.
Od zore do mraka išče svetlobo.
Svetle prihodnosti ni nikjer.
ŽIVLJENJE ŽGEČKA
Starost je dar življenja.
Starost trudoma zmaguje
v dobrem in zlu.
Življenje se dobrika,
ko je kašča polna.
Ostarele boža, pestuje,
žgečka.
Življenje molči,
ko je kašča prazna.
Življenje molči,
ker nima kaj vzeti.
Življenje si maši ušesa,
ker noče slišati stoka revnih.,
ker noče poslušati solza.
Starost hira.
Ko se življenje dotakne mojega telesa,
se umaknem v sebe.
Ob svoji duši počivam.
Počivam ob duši, ljubezen edina,
počivam ob duši, poezija moja.
TRENUTEK ZMOTE
Prevzel me je klic
fantov in deklet –
kolo Lepa Anka
zapleši z nami.
Plesala sem vso noč.
Ko sem dojela zmoto,
sem zajokala.
Moje srce je polno bolečin,
polno zaužitih strupov,
a najraje molčim.
ŽIVLJENJE
Življenje je duša sveta,
prijazno, neprijazno,
pravično, maščevalno.
Pravične nagrajuje,
nepravične kaznuje.
Tiste, ki se trudijo
za vsakdanji kruh, spoštuje,
tiste, ki se razdajajo brezdelju,
vodi v propad. Na počeni barki, lačne
in depresivne, ne znani usodi
izroča.
PTICA
Ni miru,
odkar je priletela ptica
neznana. S krepkimi krili je
krožila visoko, nizko, preletavala
sadovnjake in grmičevje.
S kremplji se je spotaknila ob
krošnjo jablane.
Vsako jabolko je okljuvala,
vsako jabolko je sklatila na tla.
Na mojem dvorišču se je udomačila.
V krošnji jablane je spletla gnezdo.
Ni je bilo mogoče pregnati.
Niti frače in kriki je niso prestrašili.
Kdor se ji je približal,
ga je ugriznila kot kača.
NEPOZABNA
Prihaja v moje življenje
žarek tihe ljubezni,
upanje v jutrišnji dan.
Sloga v dolgih dneh se poglablja,
a spoštljivo sožitje mineva.
Utopične sanje bledijo.
Prehitro sva se razšli,
vsaka na svojo stran.
Spomini tlijo v globočini.
Ko začuti utripajoče luči,
se spomini prebudijo.
Pred mojim obličjem
zaihti srce njeno.
VROČA KRI
Nebo žari.
Sršeni brenčijo.
V naletu napadajo mravljišča,
dvigajo prah v oblake.
Mravljice strašijo,
grizejo do krvi.
Tiho odmeva stok.
Z nočjo se vroča kri ohlaja,
brenčanje utihne,
a rane skelijo, skelijo.
VIDI V SLOVO
Nedelja, šestnajsti september,
čakam tvoj klic, predraga Vida.
Čakam od devete do enajste ure.
Zaman.
Tišina.
Nemirna, slutim zlo.
Samo ti si čutila, da prihaja,
da je blizu.
Čutila si, da ti prebada utrujeno
srce.
Čutila si, da te oddaljuje
od vseh,
ki te imajo radi.
Ponoči si zaspala.
Onemeli smo. Zastal je dih.
Tvoj poslednji dom je poln
cvetja in solza.
ARHIV
Prečudovita so leta,
ko sem igrala na odru kulture.
Občudovali so me,
bila sem srečna.
Bolečina v srcu odseva,
ker na odru kulture
mojega imena ni več.
Starost posega v srž človeka,
a sledi literarnega življenja ne zastre.
Duša ne miruje,
bolestno vzdihuje,
solze in bolečine, kot nekoč.
Svetla luč, ki bodri,
sta otroka in vsi, ki me imajo radi.
OVČJI PASTIR
Pastir pase ovce.
Ko glasno prepeva,
zasliši stok.
Starka leži na tleh,
počilo ji je srce.
Ovčji pastir ji lajša bolečine.
Govori, ukazuje – odveč je strah,
zreti je treba v svetlo prihodnost.
Starka zvesto posluša,
upa, se raduje.
Od zore do mraka išče svetlobo.
Svetle prihodnosti ni nikjer.
ŽIVLJENJE ŽGEČKA
Starost je dar življenja.
Starost trudoma zmaguje
v dobrem in zlu.
Življenje se dobrika,
ko je kašča polna.
Ostarele boža, pestuje,
žgečka.
Življenje molči,
ko je kašča prazna.
Življenje molči,
ker nima kaj vzeti.
Življenje si maši ušesa,
ker noče slišati stoka revnih.,
ker noče poslušati solza.
Starost hira.
Ko se življenje dotakne mojega telesa,
se umaknem v sebe.
Ob svoji duši počivam.
Počivam ob duši, ljubezen edina,
počivam ob duši, poezija moja.
TRENUTEK ZMOTE
Prevzel me je klic
fantov in deklet –
kolo Lepa Anka
zapleši z nami.
Plesala sem vso noč.
Ko sem dojela zmoto,
sem zajokala.
Moje srce je polno bolečin,
polno zaužitih strupov,
a najraje molčim.
ŽIVLJENJE
Življenje je duša sveta,
prijazno, neprijazno,
pravično, maščevalno.
Pravične nagrajuje,
nepravične kaznuje.
Tiste, ki se trudijo
za vsakdanji kruh, spoštuje,
tiste, ki se razdajajo brezdelju,
vodi v propad. Na počeni barki, lačne
in depresivne, ne znani usodi
izroča.
PTICA
Ni miru,
odkar je priletela ptica
neznana. S krepkimi krili je
krožila visoko, nizko, preletavala
sadovnjake in grmičevje.
S kremplji se je spotaknila ob
krošnjo jablane.
Vsako jabolko je okljuvala,
vsako jabolko je sklatila na tla.
Na mojem dvorišču se je udomačila.
V krošnji jablane je spletla gnezdo.
Ni je bilo mogoče pregnati.
Niti frače in kriki je niso prestrašili.
Kdor se ji je približal,
ga je ugriznila kot kača.
