Ulica poje.
Ulica opeva ljubezen,
ki je lepa kot roža,
nežna kot metuljček,
sladka kot čebelica,
poskočna, prešerna.
Z mrakom pada mrak.
S hladom pada hlad.
Ulica molči.
Pevci ne pojejo več.
Zmečkano cvetje leži po tleh.
Ulica boleha.
Ulica hrope.
SLUTNJA
V njih ni toliko moči,
da bi stisnili zobe in pesti in
vprašali,
zakaj nas nimate radi.
Očaki so modrovali,
ljubezen je velika družina,
ljubi in sovraži,
slutnja ni prava,
slutnja je goljufiva.
MOJA TIHA LJUBEZEN
Poklicala te je stara ura.
Obsedela si na fotelju, s ključem,
ki odklepa vsa vrata, ki pozna
psiho človeka.
Zagospodarila si nad menoj,
me učila pisati in brati,
a jaz sem te hranila z domačo solato,
uvoženo papriko, z lipovo skorjico.
Z dna temeljev si potegnila srebro
in blato.
Ko si posrkala poslednje kaplje,
prekopala polja in poti,
si odšla, poezija.
V meni si pustila praznino.
Lučka v višavah je ugasnila.
Nobena zvezda ni posvetila nad mano.
Enkrat vse mine.
Ko sem čisto sama,
te kličem, poezija,
moja tiha ljubezen.
ULICA
Ulica poje.
Ulica opeva ljubezen,
ki je lepa kot roža,
nežna kot metuljček,
sladka kot čebelica,
poskočna, prešerna.
Z mrakom pada mrak.
S hladom pada hlad.
Ulica molči.
Pevci ne pojejo več.
Zmečkano cvetje leži po tleh.
Ulica boleha.
Ulica hrope.
SLUTNJA
V njih ni toliko moči,
da bi stisnili zobe in pesti in
vprašali,
zakaj nas nimate radi.
Očaki so modrovali,
ljubezen je velika družina,
ljubi in sovraži,
slutnja ni prava,
slutnja je goljufiva.
MOJA TIHA LJUBEZEN
Poklicala te je stara ura.
Obsedela si na fotelju, s ključem,
ki odklepa vsa vrata, ki pozna
psiho človeka.
Zagospodarila si nad menoj,
me učila pisati in brati,
a jaz sem te hranila z domačo solato,
uvoženo papriko, z lipovo skorjico.
Z dna temeljev si potegnila srebro
in blato.
Ko si posrkala poslednje kaplje,
prekopala polja in poti,
si odšla, poezija.
V meni si pustila praznino.
Lučka v višavah je ugasnila.
Nobena zvezda ni posvetila nad mano.
Enkrat vse mine.
Ko sem čisto sama,
te kličem, poezija,
moja tiha ljubezen.
