Ne beri mojih pesmi, če te
niti slutnja ne more zvleči
v dneve, ko se rojevajo
vse dobre smrti;
ko brez dežnika stopiš
pod katran življenja,
ki se zliva s temena po ramah
in vzdolž vsakega vretenca;
ko se skamni radost giba
in kretnja ne najde volje do premika,
a vsa jutra cvokotajo znotraj
in nobena trepalnica
ne pozablja hišo iz vžigalca;
ko se omožiš z grenkobo glasu
na vogalu svetlega grla
in modri smrti ponujaš
zloščena usta,
kod pocenjena kurba,
ki jo gloda rak življenja,
pa rdečo kredo stiska med prsti
in sanja o lepotah sarkofaga…
Ne beri mojih pesmi, če nikdar nisi
v poznih urah vračal pobegle
regratove lučke v usodo zelenega morja,
kjer zvezde ne zavračajo nič, kar je
iz njihovega drobovja. Ne beri… če nisi,
če že niti s slutnjo ne moreš priti…
Ne beri, zaman ti bodo.
VOHAM TVOJ NOŽ
Po ročaju iz hieroglifov
iščem odsotni vonj
navzočne smrti,
nujnega za harmonijo
onečaščene ljubezni
in golega krika
na žrtvenem oltarju.
Diši mi tvoj nož.
Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti.
Je nekaj praizvorne
strasti v odiranju kože
in mrazu, ki raste
iz globine vzdolž noža.
Je neki opoj
v dlani črne prsti,
ki zatiska usta,
ko pod srpom
Meseca, čez odkos
temačnih senc
gomazi bližina daljave.
Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti;
je nekaj praizvorne
strasti v razgrinjanju kože,
ko slutnja iz sebe pojde,
da se poimenuje
po strdku z vrha noža.
TEBI JE LAHKO
Od nekdaj si bil morje.
Turkizna globina, polna
samo svojih planktonov,
ki v nočeh odsotne mesečine
razgrinjajo lesketajoče mreže,
v katere se lovijo sanje
ki se vodno začenjajo v dvoje,
in daleč, daleč
od katerekoli obale.
Tebi je lahko s tistim licem
iz čudežne pene
in z glasom pritajene sirene
očarati otroka, ki nosi krono
v peščenem gradu
in militi pore sanjaču,
ki zatopljen v puh galeba
ne sliši ničesar,
kar bi lahko bilo iz krika.
Tebi je lahko …
Ti imaš svoje meduze
in vse moje solze.
A jaz, okamnela,
golega obraza
in razklanega drobovja,
se borim z burjo in z jodom,
ki ima tvoje roke,
ko mi, mogočen, ponoči prideš,
da me zopet vsrkaš vase.
V NAMA TLI
Ne poglabljava se v snov iste reke.
Zadostuje že,
da lahko mečeva kamne,
ti v moje i jaz v tvoje
bleščice razigrane zarje.
Ne upava si,
globlje od kolena,
spustiti v popolnost
njenega objema.
In srečna sva,
si dopovedujeva.
Neskončno srečna
sredi popka golega Meseca,
kjer sanje najdejo zavetje
in mirno klekljajo jeklene čipke
za najine zelene roke
in sajaste nohte.
Ne upava si potopiti več,
kot za eno dolžino
zavihanih trepalnic
v plitvino osojnih zenic.
Ne. Nikoli globlje.
Nikakor. Globlje so mreže,
v katerih vrejo okostja
oglodanih rib.
Izstradala sva jim vid
in zdaj naju gledajo
s steklenimi očmi, negibno
in skoraj nežno brezčutno.
Ni groza, a niti čudenje ni
tisto, kar nama odpira usta.
Le tli kanibalski ogenj
in grlo bruha dim.
Znotraj tli... Bojiva se
za peno pod jezikom,
ki čaka na zdrobljeni
česen in peteršilj.
Lačna sva, oba ... Zelo, zelo lačna ...
IZ OGLEDALA
Jutra,
ko me je veter
okopal v pelodu
češnjevih cvetov,
pripravljajoč me
na srečanje
z lastno neumnostjo,
se spominjam
po smehljaju rose
na lokvanju
in kačjem pastirju,
ki je zaprepaden
nad mojim pogumom
negibno
obstal v zraku.
Ne morem pa
(čeprav bi rada)
pozabiti žabo
pod nogami,
ki je s skokom,
daljšim od razkoraka,
skočila v krik
zelenega teloha,
od katerega mi,
še danes v glavi poka,
in nikakor da se spomnim,
kam in po kaj sem šla,
niti odkod sem privlekla
tisto, ki mi meketa
iznad umivalnika,
ko v njenem mleku
namakam žulje
od prehojenih sanj.
SI, POVSOD SI,
v vsaki luknjici gumba
in v vsakem šivu srajce,
ki jo jutro ogrne,
še preden noč odvleče
zamujene sanje izpod odeje;
si v lakoti onemogle kukavice,
in molku iz vretja
pod skorjami drevja;
si, v vzdihu,
ki drobovje stiska,
ko pesem hlipa
in polzi navpična nota…
Si, o, si,
v kljubovanju vstajanja,
ko vedno znova shodim
in grem k izviru svoje reke,
skozi vrbovo šibje,
skozi listje,
ki mi podtika tvoje zenice,
da se spotikam ob lastne žile
(najpogosteje tam, kjer iz tebe vase zrem).
KORAK… DVA
Od tam do tukaj je blizu.
Dva koraka po žerjavici
vzhajajočega zatona,
dokler se še plazi
Rimska cesta,
polna najinih zvezd
iz slutenj votlih besed.
Od tam do tukaj,
v enakomernem koraku,
kolona mravelj,
v kateri zavest
sem vtisnila mrk sonca
in sedaj iščejo varnost
v osami moje postelje.
Od tam do tukaj je tako blizu,
pa zopet nič na dosegu…
Še zmeraj se zleknem
z odpeto kožo
v zibanje tvoje mreže.
Ne tolažim oči,
poteptane z vidom sanj
ne bojim se za med hlipanja
(polna ga je vsaka zarja),
ne vem le, kam bi dala prste,
vijolične od krvi zadnjih borovnic
in groze (ne)dotika ustnic,
sedaj, ko me zebe daljava,
kjer beseda nima mesta,
vse znotraj, pa koprni po bližini.
OPROSTI
Danes me je strah lastnega jezika,
zaradi strupa v zobu tvojega modrasa,
ki sika izpod kamna sredi prsi
in odrto kožo tišči pod mojo pazduho.
Danes so mi zrasli tvoji podočniki
in z lahkoto bi grizla,
zaradi žene, ki se hladna ziba
in nosi pas okoli vratu,
ko pase sanje z otroške blazine;
zaradi mrtve matere Rukije,
ki sem ji hotela odnesti rože
na neobstoječi celjski grob;
zaradi sestre Beise,
izgubljene nekje med policami
napol temne knjižnice,
in zaradi bostonskih sinov,
ki tepejo žene
z balkanskimi pestmi
in v zenicah vnukov
blatijo uglednega očeta,
globokega, kot bolgarska voda,
o da, danes bi z lahkoto grizla,
tudi zaradi kraljevskega veličastja
izkušenih ruskih zdravnikov
in črnega ivja sibirskih zim,
ki se širi po polju moje razkrojene kože,
pod katerim se utapljajo
aprilske šale v kapljah dežja,
ki nikoli več
ne bodo samo brezosebne
kaplje dežja. O, da…
danes me je strah mojih ust…
Polna so hrustanca lastnega uhlja.
Danes bi te tudi s pesmijo lahko ubila
sredi Tartinijevega trga…
O,čaj se hladi na terasi piranskega Teatra
in sonce se že namaka v oranžni bonaci…
hmm, oprosti… nimam časa.
ODHAJAM,
vendar ne zaradi vremenske napovedi.
Od začetka spremljam razvoj dežja
v nabreklem trebuhu oblaka
in, za milo voljo, ne, nisem presenečena!
Odhajam zaradi detelje,
ki iz roga mrtvega jelena
z votlim jezikom slame
pripoveduje o radosti (ne)obstoja.
Odhajam tudi zaradi mreže
udomačene pajčevine,
ki prekriva jajca
v gnezdu kukavice.
Odhajam, vendar ne zaradi groze
zlomljene breze. Vem da čas raste
z rokami z balzamnimi prsti
in z usti polnimi drobcenih zvezd.
Odhajam zaradi poteptanega smehljaja rose
in globokega okraska debelega podplata.
Eh, ljubezen moja, kaj bo s teboj,
boš lahko ostal sam s seboj?!
PESEM MOJI PESMI
Počesana,
s polnimi usti
neprežvečenih let
spodobno molčim.
In ti..?
Tebe zavrača svet,
ki mu na kazalcih
tvojega jezika
pošiljam
oranžno slutnjo
udomačenega pekla.
Normalno je,
da tako priklenjena le name,
med kostmi
oglodane ljubezni,
povsem po človeško kričiš.
Z enako negotovostjo
gledava v isti nož...
Hip, ki lahko sproži večnost,
je neizogibna smrt,
ki tiči v tej
neobljudeni sobi,
in čaka na izid...
Še ugibava, ljuba moja,
katera od naju
se bo spremenila
v milega rablja.
NE BERI MOJIH PESMI
Ne beri mojih pesmi, če te
niti slutnja ne more zvleči
v dneve, ko se rojevajo
vse dobre smrti;
ko brez dežnika stopiš
pod katran življenja,
ki se zliva s temena po ramah
in vzdolž vsakega vretenca;
ko se skamni radost giba
in kretnja ne najde volje do premika,
a vsa jutra cvokotajo znotraj
in nobena trepalnica
ne pozablja hišo iz vžigalca;
ko se omožiš z grenkobo glasu
na vogalu svetlega grla
in modri smrti ponujaš
zloščena usta,
kod pocenjena kurba,
ki jo gloda rak življenja,
pa rdečo kredo stiska med prsti
in sanja o lepotah sarkofaga…
Ne beri mojih pesmi, če nikdar nisi
v poznih urah vračal pobegle
regratove lučke v usodo zelenega morja,
kjer zvezde ne zavračajo nič, kar je
iz njihovega drobovja. Ne beri… če nisi,
če že niti s slutnjo ne moreš priti…
Ne beri, zaman ti bodo.
VOHAM TVOJ NOŽ
Po ročaju iz hieroglifov
iščem odsotni vonj
navzočne smrti,
nujnega za harmonijo
onečaščene ljubezni
in golega krika
na žrtvenem oltarju.
Diši mi tvoj nož.
Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti.
Je nekaj praizvorne
strasti v odiranju kože
in mrazu, ki raste
iz globine vzdolž noža.
Je neki opoj
v dlani črne prsti,
ki zatiska usta,
ko pod srpom
Meseca, čez odkos
temačnih senc
gomazi bližina daljave.
Je nekaj mongoloidne
slasti v tej smrti;
je nekaj praizvorne
strasti v razgrinjanju kože,
ko slutnja iz sebe pojde,
da se poimenuje
po strdku z vrha noža.
TEBI JE LAHKO
Od nekdaj si bil morje.
Turkizna globina, polna
samo svojih planktonov,
ki v nočeh odsotne mesečine
razgrinjajo lesketajoče mreže,
v katere se lovijo sanje
ki se vodno začenjajo v dvoje,
in daleč, daleč
od katerekoli obale.
Tebi je lahko s tistim licem
iz čudežne pene
in z glasom pritajene sirene
očarati otroka, ki nosi krono
v peščenem gradu
in militi pore sanjaču,
ki zatopljen v puh galeba
ne sliši ničesar,
kar bi lahko bilo iz krika.
Tebi je lahko …
Ti imaš svoje meduze
in vse moje solze.
A jaz, okamnela,
golega obraza
in razklanega drobovja,
se borim z burjo in z jodom,
ki ima tvoje roke,
ko mi, mogočen, ponoči prideš,
da me zopet vsrkaš vase.
V NAMA TLI
Ne poglabljava se v snov iste reke.
Zadostuje že,
da lahko mečeva kamne,
ti v moje i jaz v tvoje
bleščice razigrane zarje.
Ne upava si,
globlje od kolena,
spustiti v popolnost
njenega objema.
In srečna sva,
si dopovedujeva.
Neskončno srečna
sredi popka golega Meseca,
kjer sanje najdejo zavetje
in mirno klekljajo jeklene čipke
za najine zelene roke
in sajaste nohte.
Ne upava si potopiti več,
kot za eno dolžino
zavihanih trepalnic
v plitvino osojnih zenic.
Ne. Nikoli globlje.
Nikakor. Globlje so mreže,
v katerih vrejo okostja
oglodanih rib.
Izstradala sva jim vid
in zdaj naju gledajo
s steklenimi očmi, negibno
in skoraj nežno brezčutno.
Ni groza, a niti čudenje ni
tisto, kar nama odpira usta.
Le tli kanibalski ogenj
in grlo bruha dim.
Znotraj tli... Bojiva se
za peno pod jezikom,
ki čaka na zdrobljeni
česen in peteršilj.
Lačna sva, oba ... Zelo, zelo lačna ...
IZ OGLEDALA
Jutra,
ko me je veter
okopal v pelodu
češnjevih cvetov,
pripravljajoč me
na srečanje
z lastno neumnostjo,
se spominjam
po smehljaju rose
na lokvanju
in kačjem pastirju,
ki je zaprepaden
nad mojim pogumom
negibno
obstal v zraku.
Ne morem pa
(čeprav bi rada)
pozabiti žabo
pod nogami,
ki je s skokom,
daljšim od razkoraka,
skočila v krik
zelenega teloha,
od katerega mi,
še danes v glavi poka,
in nikakor da se spomnim,
kam in po kaj sem šla,
niti odkod sem privlekla
tisto, ki mi meketa
iznad umivalnika,
ko v njenem mleku
namakam žulje
od prehojenih sanj.
SI, POVSOD SI,
v vsaki luknjici gumba
in v vsakem šivu srajce,
ki jo jutro ogrne,
še preden noč odvleče
zamujene sanje izpod odeje;
si v lakoti onemogle kukavice,
in molku iz vretja
pod skorjami drevja;
si, v vzdihu,
ki drobovje stiska,
ko pesem hlipa
in polzi navpična nota…
Si, o, si,
v kljubovanju vstajanja,
ko vedno znova shodim
in grem k izviru svoje reke,
skozi vrbovo šibje,
skozi listje,
ki mi podtika tvoje zenice,
da se spotikam ob lastne žile
(najpogosteje tam, kjer iz tebe vase zrem).
KORAK… DVA
Od tam do tukaj je blizu.
Dva koraka po žerjavici
vzhajajočega zatona,
dokler se še plazi
Rimska cesta,
polna najinih zvezd
iz slutenj votlih besed.
Od tam do tukaj,
v enakomernem koraku,
kolona mravelj,
v kateri zavest
sem vtisnila mrk sonca
in sedaj iščejo varnost
v osami moje postelje.
Od tam do tukaj je tako blizu,
pa zopet nič na dosegu…
Še zmeraj se zleknem
z odpeto kožo
v zibanje tvoje mreže.
Ne tolažim oči,
poteptane z vidom sanj
ne bojim se za med hlipanja
(polna ga je vsaka zarja),
ne vem le, kam bi dala prste,
vijolične od krvi zadnjih borovnic
in groze (ne)dotika ustnic,
sedaj, ko me zebe daljava,
kjer beseda nima mesta,
vse znotraj, pa koprni po bližini.
OPROSTI
Danes me je strah lastnega jezika,
zaradi strupa v zobu tvojega modrasa,
ki sika izpod kamna sredi prsi
in odrto kožo tišči pod mojo pazduho.
Danes so mi zrasli tvoji podočniki
in z lahkoto bi grizla,
zaradi žene, ki se hladna ziba
in nosi pas okoli vratu,
ko pase sanje z otroške blazine;
zaradi mrtve matere Rukije,
ki sem ji hotela odnesti rože
na neobstoječi celjski grob;
zaradi sestre Beise,
izgubljene nekje med policami
napol temne knjižnice,
in zaradi bostonskih sinov,
ki tepejo žene
z balkanskimi pestmi
in v zenicah vnukov
blatijo uglednega očeta,
globokega, kot bolgarska voda,
o da, danes bi z lahkoto grizla,
tudi zaradi kraljevskega veličastja
izkušenih ruskih zdravnikov
in črnega ivja sibirskih zim,
ki se širi po polju moje razkrojene kože,
pod katerim se utapljajo
aprilske šale v kapljah dežja,
ki nikoli več
ne bodo samo brezosebne
kaplje dežja. O, da…
danes me je strah mojih ust…
Polna so hrustanca lastnega uhlja.
Danes bi te tudi s pesmijo lahko ubila
sredi Tartinijevega trga…
O,čaj se hladi na terasi piranskega Teatra
in sonce se že namaka v oranžni bonaci…
hmm, oprosti… nimam časa.
ODHAJAM,
vendar ne zaradi vremenske napovedi.
Od začetka spremljam razvoj dežja
v nabreklem trebuhu oblaka
in, za milo voljo, ne, nisem presenečena!
Odhajam zaradi detelje,
ki iz roga mrtvega jelena
z votlim jezikom slame
pripoveduje o radosti (ne)obstoja.
Odhajam tudi zaradi mreže
udomačene pajčevine,
ki prekriva jajca
v gnezdu kukavice.
Odhajam, vendar ne zaradi groze
zlomljene breze. Vem da čas raste
z rokami z balzamnimi prsti
in z usti polnimi drobcenih zvezd.
Odhajam zaradi poteptanega smehljaja rose
in globokega okraska debelega podplata.
Eh, ljubezen moja, kaj bo s teboj,
boš lahko ostal sam s seboj?!
PESEM MOJI PESMI
Počesana,
s polnimi usti
neprežvečenih let
spodobno molčim.
In ti..?
Tebe zavrača svet,
ki mu na kazalcih
tvojega jezika
pošiljam
oranžno slutnjo
udomačenega pekla.
Normalno je,
da tako priklenjena le name,
med kostmi
oglodane ljubezni,
povsem po človeško kričiš.
Z enako negotovostjo
gledava v isti nož...
Hip, ki lahko sproži večnost,
je neizogibna smrt,
ki tiči v tej
neobljudeni sobi,
in čaka na izid...
Še ugibava, ljuba moja,
katera od naju
se bo spremenila
v milega rablja.
