Kljuka na Ateninih vratih se ne odpira na pritisk odzunaj.
Pred njimi se le sezuješ in po žerjavici petih ognjev greš k šesti sobi zadnje Vestalke;
ta nima poda, ne zidov, ne okna in ne vrat, ki bi se lahko
zapahnila
Si in nisi kakor obris v vodi:
nepopoln v popolni svetlobi.
Če nisi – zakaj potem drhtiš? Če si – vem zakaj molčiš!
In če nisi – povej, kako te lahko veter izniči? In če si – potem vem zakaj ne ljubiš,
kakor ljubi zemlja…zrak… voda…
Precizno izbrana scena ničesar ne zagotavlja. Visoke pete počasi in brez zlobe pritiskajo vozle.
Le nepojmljivo dojemanje rdeče preproge sili v ospredje medle notranjosti. Na zavesi, ki insistira na koncentraciji vida,
je opazna sled ličila. Vendar, kaj od Chanella lahko izniči vonj pristnega.
Nič dobrega ne pričakuješ od okroglega meseca, ko pes na verigi živca koplje med žilami.
Z veseljem minule radosti bi vanj vrgel krožnik, pa se vendar, v tej temi, ne moreš odreči edini medli svetlobi.
Z jezikom v pesti ga vabiš k sebi, da ne zagrebe še globlje, kjer le zagozdeni molk še podpira zadnjo mozgovno kost.
Vse manj je neba, ki se ga spominjajo pragozdni ptiči.
Kdo ve kam izginja smeh bistrih vod in kaj bodo pili otroci naših otrok?
Kdo ve v čigavi trebuh, v čigave oči, se bodo naselili klonirani škorpijoni?
O, Bog, rojena sem milijon let pred tabo, toda prepozno,
da bi se oprijela tvojih nog zdaj, ko se pogrezam v ravnodušje živega peska.
V obrambo krhke slabosti
namakaš jezik v sladke laži,
lepljive kot kaplje ledenega dežja,
zaradi katerega se zapira cesta
in možnost prehoda...
Tukaj, kjer najpogosteje si, izza oklepa od reber, poigravaš se z vrvico časa
in gneteš vretenca, ti starka in ti deklica, zdaj si ribič, zdaj riba
na mizi edinega sodnika, ki prisega, da o igri kameleona ne more sodit brez predsodka.
