Počesana, s polnimi usti neprežvečenih let spodobno molčim.
In ti…? Tebe zavrača svet, ki mu na kazalcih tvojega jezika pošiljam oranžno slutnjo udomačenega pekla.
Normalno je, da tako priklenjena le name, med kostmi oglodane ljubezni povsem po človeško kričiš.
Z enako negotovostjo gledava v isti nož... Hip, ki lahko sproži večnost je neizogibna smrt, ki tiči v tej neobljudeni sobi, in čaka na izid...
Še ugibava, ljuba moja, katera od naju se bo spremenila v milega rablja.
Ves si iz atomov mojih hotenj. Pradavna želja.
Pečat na vratih Amorjevega hrama, iz katerega jemljem čopič in beli baldahin.
Jaz sem tista, ki ti razsvetljuje lica, izrisuje obrise;
jaz sem tista ki ti odpira usta in barva glas…
Sem, prav jaz sem tista, ki ti z ugrizi nazobčkam prst in ga z jezikom zbrusim,
dobrohotna do svojega vratu, ki ga polagam na tvoja kolena in obtožujoče vate gledam.
Čas z ognjenimi prsti na licih podplatov odspodaj mi narekuje ritem.
Plešem kot medved z verigo otožnih sonetov na koščenem vratu.
Med svečami zgoščenih zvezd so mi pregorele oči.
Čutim, avra* mi leze izpod kože. Stražijo me besede in nikamor ne morem.
Iz svojih por izkopavam strjeni jok. Še malo in prišla bom v globino, da poiščem varno pot.
Vrtinci besedičenja prepihujejo ušesa…
Zven kristala naj bi bil praznik, dehtenje pene v modrem kozarcu, dotik jezika, ki odpira nebesa s prižganimi svečami na Mozartovi dlani.
Vendar ni…
Vrtinci besedičenja prepihajo ušesa.
Kar je od ognja - dogori, kar je iz pepela - odfrči, kar je iz globočin povsem po svoje tišino poje.
Kam, Šeherzada, tako zasanjana?
Prespala si dneve letečih preprog in tisto, kar se bliska izza baldahina ni Aladinova svetilka.
Prišel je čas nazobčanega sonca, ki se obrača z hitrostjo cirkularja in vsak pedenj za tvojimi zavesami
je poškropljen s temo Las Vegasa.
To, kar mi ponujaš, že od nekdaj mi daje cesta, ki razgrinja regratovo posteljo, z blazinami iz mravljišča,
odkoder ležeči ugibam ime tisti imaginarni vejici v modrem očesu laboda, ki se ujeta v vrtinec mojih misli obrača v eni točki.
Včasih ji rečem kondor, včasih orel, danes je vrabec,
ki v meni drhti
Na tej obali gnezdijo jecljavi ptiči.
Molčeča deklica pobira okostje mrtvih rib in jih vrača vodi, ki je zdaj kaplja, zdaj morje, ki pozablja svoje ime.
Včasih se čepe nagiba, da vidi kako daleč bi se dalo priti skozi amebina usta v kitove oči,
pa jo zagrabi jecljavi ptič ki se boji globočin.
