MEJA ZNOTRAJ

PESEM MOJI PESMI

Počesana,
s polnimi usti
neprežvečenih let
spodobno molčim.

In ti…?
Tebe zavrača svet,
ki mu na kazalcih
tvojega jezika
pošiljam
oranžno slutnjo
udomačenega pekla.

Normalno je,
da tako priklenjena le name,
med kostmi
oglodane ljubezni
povsem po človeško kričiš.

Z enako negotovostjo
gledava v isti nož...
Hip, ki lahko sproži večnost
je neizogibna smrt,
ki tiči v tej
neobljudeni sobi,
in čaka na izid...

Še ugibava, ljuba moja,
katera od naju
se bo spremenila
v milega rablja.

Ves si iz atomov
mojih hotenj.
Pradavna želja.

Pečat na vratih Amorjevega hrama,
iz katerega jemljem
čopič in beli baldahin.

Jaz sem tista,
ki ti razsvetljuje lica,
izrisuje obrise;

jaz sem tista
ki ti odpira usta
in barva glas…

Sem, prav jaz sem tista,
ki ti z ugrizi nazobčkam prst
in ga z jezikom zbrusim,

dobrohotna do svojega vratu,
ki ga polagam na tvoja kolena
in obtožujoče vate gledam.

Čas z ognjenimi prsti
na licih podplatov
odspodaj mi narekuje ritem.

Plešem kot medved
z verigo otožnih sonetov
na koščenem vratu.

Med svečami
zgoščenih zvezd
so mi pregorele oči.

Čutim, avra* mi leze izpod kože.
Stražijo me besede
in nikamor ne morem.

Iz svojih por izkopavam strjeni jok.
Še malo in prišla bom v globino,
da poiščem varno pot.

avra* - med. neugodni občutek pred napadom božjasti, histerije

Vrtinci besedičenja
prepihujejo ušesa…

Zven kristala
naj bi bil praznik,
dehtenje pene
v modrem kozarcu,
dotik jezika,
ki odpira nebesa
s prižganimi svečami
na Mozartovi dlani.

Vendar ni…

Vrtinci besedičenja
prepihajo ušesa.

Kar je od ognja - dogori,
kar je iz pepela - odfrči,
kar je iz globočin
povsem po svoje
tišino poje.

Kam, Šeherzada, tako zasanjana?

Prespala si dneve letečih preprog
in tisto, kar se bliska izza baldahina
ni Aladinova svetilka.

Prišel je čas nazobčanega sonca,
ki se obrača z hitrostjo cirkularja
in vsak pedenj za tvojimi zavesami

je poškropljen s temo Las Vegasa.

To,
kar mi ponujaš,
že od nekdaj
mi daje cesta,
ki razgrinja
regratovo posteljo,
z blazinami iz mravljišča,

odkoder ležeči
ugibam ime
tisti imaginarni vejici
v modrem očesu laboda,
ki se ujeta
v vrtinec mojih misli
obrača v eni točki.

Včasih ji rečem kondor,
včasih orel,
danes je vrabec,

ki v meni drhti

Na tej obali
gnezdijo jecljavi ptiči.

Molčeča deklica
pobira okostje
mrtvih rib
in jih vrača vodi,
ki je zdaj kaplja,
zdaj morje,
ki pozablja svoje ime.

Včasih se čepe nagiba,
da vidi kako daleč
bi se dalo priti
skozi amebina usta
v kitove oči,

pa jo zagrabi jecljavi ptič
ki se boji globočin.