V njej je še isti embrij hibridne boječnosti,
oplojen s prvim vriskom v Ahilovi peti,
še odmeva, se razmnožuje in krvoželjen
v nedogled kroži …
A njenem jadru iz zakrpanega vzdiha
je še vedno silno ljuba plima navdiha,
ki jo kot slamico dviguje
v novo rano
in počasi zapira v krasto,
novo brazdo.
Samo navzven se zdi drugačna,
na dotik trša, a ko jo zapraskaš,
se vidi –
ista krvavkasta svetloba ji zaliva zrkla,
še zmeraj širi isti vonj rdečega strdka,
iz časov odpetega loka.
Ostala je ista mala Bušmanka,
ki še verjame v čudeže.
Glej jo! Še vedno liže prste
in čara bele kristale.
Tudi sol je bela.
In polna je joda, o,da!
ODKRUŠEK
Dobro je, že popušča
dletu volje
tekstologija
prefinjenega molka.
Kruši se skorja
medvrstičnega zaporedja,
pršec sige že polni
odmev votline.
Gospod Be, potisnite si
klobuk na oči!
Posilstvo duše se tako ne vidi.
Zaprite usta, prosim!
Iz stalaktita vašega očnjaka
kaplja mošus megalomanske
pižmarice, ki se pripravlja
na ponovni beg. A ne!
Še en udarec od zgoraj
in zasuk v zadnjem dejanju.
O, gospod Be, kako lepo
se vam prilega krzneni ovratnik!
Slišite?
Mir.
Nobenega cviljenja ni.
PISALA BOM
Ko bom zmogla, pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali v kraterje
istega meseca,
o strgani koži, ki smo jo puščali za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah, da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla, pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva šklepet praznega zobovja
(zanimivo bo, jaz pišem slikovito in zvočno, in vem, da je to le malo kdo slišal).
Verjamem,
da me bo to spodbudilo, da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat omenila, da smo ravno tu,
v tem parku,
dan za dnem, z grenkobo fistula zalivali svoja lačna grla.
Vendar nikoli, nikoli ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili, ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala klecajoča kolena,
medtem ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.
Tako bi to razumel le tisti, ki ima blazen odpor
do poezije življenja.
* * *
Ne vem še,
ali sem ameba
ali pa zvezda, ki se
med kamnitimi kapljami
neslišnega deževja
prebija skozi skalovje
vesolja.
Vem le, da
svetlobno leto
ni prava mera
za molk,
v katerega se pogrezam.
Na tej globini
so moje oči zanemarjene
do zakrnelosti
in vse je skrčeno le
na dihanje sposojenih
pljučnih kril
in neizogibni dotik
nedefiniranega dna.
(O)DA
V njej je še isti embrij hibridne boječnosti,
oplojen s prvim vriskom v Ahilovi peti,
še odmeva, se razmnožuje in krvoželjen
v nedogled kroži …
A njenem jadru iz zakrpanega vzdiha
je še vedno silno ljuba plima navdiha,
ki jo kot slamico dviguje
v novo rano
in počasi zapira v krasto,
novo brazdo.
Samo navzven se zdi drugačna,
na dotik trša, a ko jo zapraskaš,
se vidi –
ista krvavkasta svetloba ji zaliva zrkla,
še zmeraj širi isti vonj rdečega strdka,
iz časov odpetega loka.
Ostala je ista mala Bušmanka,
ki še verjame v čudeže.
Glej jo! Še vedno liže prste
in čara bele kristale.
Tudi sol je bela.
In polna je joda, o,da!
ODKRUŠEK
Dobro je, že popušča
dletu volje
tekstologija
prefinjenega molka.
Kruši se skorja
medvrstičnega zaporedja,
pršec sige že polni
odmev votline.
Gospod Be, potisnite si
klobuk na oči!
Posilstvo duše se tako ne vidi.
Zaprite usta, prosim!
Iz stalaktita vašega očnjaka
kaplja mošus megalomanske
pižmarice, ki se pripravlja
na ponovni beg. A ne!
Še en udarec od zgoraj
in zasuk v zadnjem dejanju.
O, gospod Be, kako lepo
se vam prilega krzneni ovratnik!
Slišite?
Mir.
Nobenega cviljenja ni.
PISALA BOM
Ko bom zmogla, pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali v kraterje
istega meseca,
o strgani koži, ki smo jo puščali za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah, da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla, pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva šklepet praznega zobovja
(zanimivo bo, jaz pišem slikovito in zvočno, in vem, da je to le malo kdo slišal).
Verjamem,
da me bo to spodbudilo, da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat omenila, da smo ravno tu,
v tem parku,
dan za dnem, z grenkobo fistula zalivali svoja lačna grla.
Vendar nikoli, nikoli ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili, ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala klecajoča kolena,
medtem ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.
Tako bi to razumel le tisti, ki ima blazen odpor
do poezije življenja.
* * *
Ne vem še,
ali sem ameba
ali pa zvezda, ki se
med kamnitimi kapljami
neslišnega deževja
prebija skozi skalovje
vesolja.
Vem le, da
svetlobno leto
ni prava mera
za molk,
v katerega se pogrezam.
Na tej globini
so moje oči zanemarjene
do zakrnelosti
in vse je skrčeno le
na dihanje sposojenih
pljučnih kril
in neizogibni dotik
