Pet let nočnega življenja
v postelji je premalo,
da spoznam sanjsko bitje,
ki se nenehno spreminja
in postaja tisto,
kar skrivoma zaužije,
medtem ko moj človek
v trdnem spancu
rahlja vzglavje, mečka,
obrača pregrinjalo
z dvema licema istega blaga;
le požirek, dva jecljave svetlobe
znotraj vek že zadošča,
da mu skočim v zev.
ZRENJE
Tvojo največjo stisko,
strah, da ne boš imel
nikogar, ki bi ti prižigal
svečo, da resnično vidiš,
koliko te je še ostalo
v slehernem srcu
nas ubogih
na isti poti,
jemljem
z vso resnostjo
zanesljive teme,
ki jo čas hrani
za mojo zadnjo pesem.
IZGUBLJENA
Ko zatavaš daleč
za svetlikajoče se oči
mesta, ki te izdihuje
z močjo šibkega utripa,
ko vate buljijo bela zrkla
nočnih kričačev,
ki ti v vrtače mečejo
komaj prebujene sanjače,
ko se ti zdi, da slišiš,
kako jim pokajo kosti,
in otrpneš v grozi
preglasne misli,
da smo vsi obsojeni
na vonj lastne krvi,
razširi roke in skoči
v svoje srce, deklica mila,
saj si lahko modra ptica,
nebeška glasnica
obljudenih nirvan,
saj si lahko repatica,
svetla sled
nad svet(l)iščem
sredi podivjanega gozda,
saj si lahko kosu kos
in pesmi pesem štirih vetrov.
ZAPREDENA
Že si zajahala
svojo gosenico,
se uprla sili
treh nagibov,
čudežno splezala
med žilnata rebra
napol oglodanega lista
in obvisela
v preobrazbi
neizgovorljivega.
Groza!
Kaj boš jutri?
Bolj vešča,
kot zelena buba?
Kaj
če se zmoti črno sonce
in ti prižge luč
človeškega doma,
kaj če tam ne bo nikogar,
da te spodi ven,
ali vsaj dostojno pokoplje,
o, groza!
* * *
Ko napoči ura svetega reda,
si bom končno brez zadrege
lahko odpela
kuto blagoslova,
v olje iz narde bom namočila
vseh deset tvojih prstov,
da si sam do svita
lahko mehčaš neskončnost
trdih seskov,
le obljubi, da boš zaprl veke,
o, bog, saj si vendarle moj otrok.
SVIT
Iris, namočen v mlečni svit.
Ob robu vodnjaka
sanja mir.
Gladina je privid.
Spodaj je izvir,
zev med kamni
prekipeva od vretja.
Odsev drgeta.
Sla po svetlobi zna biti
strašanska slika
v spačenosti eolskega diha.
Svetloba je breztežna,
dokler se ne utelesi. Pridi,
pridi, če se upaš upodobiti, vsemogočni.
LE OČI JE TREBA NAVADITI
Prehod iz teme v temo
je bleščeči tunel,
ki z bleskom zaslepi oči
do bolečin, da tudi
razsvetljena duša zakriči.
Znotraj se duh po kapljah zažira
v pore in počasi tipaš,
meziš kakor kondenz,
ki obtežuje veke,
laske,
zlepljene v kačje biče,
ki zasikajo vsakič,
kadar premakneš glavo
v prehodu iz teme v temo
si lahko, dušica draga,
tudi brez krika
vsa
en sam samcati bleščeči glas,
svetlobni utrinek
(nebeška poezija),
ki v tisočerih jezikih
hipoma lahko zapoje:
Ooo, ti, moja sreča!
Treba se je le navaditi
na domislice bliskovite teme.
EH,
Pet let nočnega življenja
v postelji je premalo,
da spoznam sanjsko bitje,
ki se nenehno spreminja
in postaja tisto,
kar skrivoma zaužije,
medtem ko moj človek
v trdnem spancu
rahlja vzglavje, mečka,
obrača pregrinjalo
z dvema licema istega blaga;
le požirek, dva jecljave svetlobe
znotraj vek že zadošča,
da mu skočim v zev.
ZRENJE
Tvojo največjo stisko,
strah, da ne boš imel
nikogar, ki bi ti prižigal
svečo, da resnično vidiš,
koliko te je še ostalo
v slehernem srcu
nas ubogih
na isti poti,
jemljem
z vso resnostjo
zanesljive teme,
ki jo čas hrani
za mojo zadnjo pesem.
IZGUBLJENA
Ko zatavaš daleč
za svetlikajoče se oči
mesta, ki te izdihuje
z močjo šibkega utripa,
ko vate buljijo bela zrkla
nočnih kričačev,
ki ti v vrtače mečejo
komaj prebujene sanjače,
ko se ti zdi, da slišiš,
kako jim pokajo kosti,
in otrpneš v grozi
preglasne misli,
da smo vsi obsojeni
na vonj lastne krvi,
razširi roke in skoči
v svoje srce, deklica mila,
saj si lahko modra ptica,
nebeška glasnica
obljudenih nirvan,
saj si lahko repatica,
svetla sled
nad svet(l)iščem
sredi podivjanega gozda,
saj si lahko kosu kos
in pesmi pesem štirih vetrov.
ZAPREDENA
Že si zajahala
svojo gosenico,
se uprla sili
treh nagibov,
čudežno splezala
med žilnata rebra
napol oglodanega lista
in obvisela
v preobrazbi
neizgovorljivega.
Groza!
Kaj boš jutri?
Bolj vešča,
kot zelena buba?
Kaj
če se zmoti črno sonce
in ti prižge luč
človeškega doma,
kaj če tam ne bo nikogar,
da te spodi ven,
ali vsaj dostojno pokoplje,
o, groza!
* * *
Ko napoči ura svetega reda,
si bom končno brez zadrege
lahko odpela
kuto blagoslova,
v olje iz narde bom namočila
vseh deset tvojih prstov,
da si sam do svita
lahko mehčaš neskončnost
trdih seskov,
le obljubi, da boš zaprl veke,
o, bog, saj si vendarle moj otrok.
SVIT
Iris, namočen v mlečni svit.
Ob robu vodnjaka
sanja mir.
Gladina je privid.
Spodaj je izvir,
zev med kamni
prekipeva od vretja.
Odsev drgeta.
Sla po svetlobi zna biti
strašanska slika
v spačenosti eolskega diha.
Svetloba je breztežna,
dokler se ne utelesi. Pridi,
pridi, če se upaš upodobiti, vsemogočni.
LE OČI JE TREBA NAVADITI
Prehod iz teme v temo
je bleščeči tunel,
ki z bleskom zaslepi oči
do bolečin, da tudi
razsvetljena duša zakriči.
Znotraj se duh po kapljah zažira
v pore in počasi tipaš,
meziš kakor kondenz,
ki obtežuje veke,
laske,
zlepljene v kačje biče,
ki zasikajo vsakič,
kadar premakneš glavo
v prehodu iz teme v temo
si lahko, dušica draga,
tudi brez krika
vsa
en sam samcati bleščeči glas,
svetlobni utrinek
(nebeška poezija),
ki v tisočerih jezikih
hipoma lahko zapoje:
Ooo, ti, moja sreča!
Treba se je le navaditi
na domislice bliskovite teme.
