Zdaj vem, odkod mi to
silno hrepenenje po zvezdah.
Nad tvojo glavo, mati,
sedmerokraka je sijala,
ko si me pitala
s prekletstvom sanj in čuvala
v črnem kamnu iz Pensinota.
Si vedela, da bo ravno
iz tega njenega sijaja
vznikla beseda nostalgija,
s katero me bodo vklenili,
privezali na kolono sužnjev
z isto čutnico brezupja,
na isti otožni koren
v globini očesne votline?
Si vedela, da se mi bo rja verige
kot materino znamenje
oprijela vratu in da ne bom
nikjer na poti skozi silnice
ozkega vsakdana srečala nikogar
ki ne bi računal na črno pogačico
mojega kolena? Si? Si vedela, mati?
Prime me, da bi zakričala
na ponorelega bobnarja,
ki mi v svetli komori srca
piše prolog, s katerim bo najavil
venenje vijolice, razcvetele
iz zadnje kaplje Njegove ustnice.
Prime me, prime,
da bi s tole četrtino belega nohta
izkopala seme adamovega jabolka,
ki si mi ga vsadila v beločnico,
ko mi je bila še mehka,
preden je okamnela v ta beli kamen,
iz katerega, glej, že hitijo,
da mi klešejo nagrobnike
za vse prihodnje dneve,
da mi izpulijo trepalnice,
da mi raztegnejo veke
čez milo ramo, ki sem jo čuvala
za obliž objema in za neka kasnejša
in povsem drugačna hlipanja.
Vedela si, mati, si, vedela si
tisti trenutek, ko si mi prerezala popkovino,
ko si me ločila od grive svojih levov
in povila v aprilska zelenila
da se mi bo na filigran prsi
zlil jesenski dež,
da bom zahlipala
v zadnji vijolični kaplji,
pomodrela in se skrčila
v tvojem naročju, mati.
Priznaj mi, preden zadnja ura
odbije polnoč, priznaj mi, vsaj to noč,
Kibela, mati mila, si se pokesala?
Se vsaj sedaj kesaš?
DAN BO ČUDOVIT
Obljubim,
ves dan bova poležavala
na modrikasti preprogi
in plavala, plavala
v vijoličasti mehkobi.
S čopičem iz bambusa
in živalske dlake
bova risala
pragozdno drevje
in živobarvne papige,
ki še niso slišale
zvena nobene besede.
Na izviru rdeče reke
bova s čutnicami
lovila jato belinov,
ki poznajo pot
nazaj v globino -
rožnato popkovino.
Spotoma se bova slekla,
znebila se balasta telesa,
zdrsela v vonj pristnega
korena in prepletena,
razpoznavno neločljiva
se bova ljubila, ljubila.
Obljubim, ne bom odprla oči.
Dan bo čudovit.
DVOLIČNEŽ
S poljubom
ji vdihne klico,
okuži jo z milino,
ki se razmnožuje
v vlagi očesne votline.
Prime jo za roko
in po tihem prešteje
korake od kuhinje
do balkona, in potem
ljubeče poklekne,
otipa ji ledvične čašice
in jo nežno, z verigo
obljube, priklene
na vrhkletno stopnišče,
ki se spušča navzdol,
v samo srčiko
besede ča-ka-nje.
In odide.
Vrata pusti odprta,
ključ obljube zatakne
za levi uhelj.
Ve, da je cesta čista,
da po njej bo hodila
le njegova resnica;
ve, da nebo
ne bo imelo
nobenega vogala;
ve, da ji slina besede
ne bo razžrla gležnja
in se smehljaje požene
za vonjem avanture.
DRAMOLET
Oglodala je
sadež joka.
Misli - zdaj sem varna,
rešena črvičenja
in potencialne gnilobe
znotraj.
Z drakonskim
jezikom ljubkuje koščico,
jo dviguje do neba
brez sončnega žarka,
in sesa, sesa, kakor
da bi bila sama grenkulja*.
S pritiskom od spodaj
meri zenitno globino
mehkega tkiva,
prodira v koren krika -
o, kako grozljivo
odmeva ustna votlina,
ko se kruši bolečina -
izoritmija v nosnice
seje slutnjo grafema
in krivulja krvi od zadaj
vrezuje tropičje
v sijaj podočnika.
Ne vem, ali bom sploh kdaj
videla konec.
PISALA BOM
Ko bom zmogla,
pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali
v kraterje istega meseca,
o strgani koži,
ki smo jo puščali
za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma
omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah,
da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa
pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla,
pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva
šklepet praznega zobovja
(zanimivo bo,
jaz pišem slikovito in zvočno,
in vem, da je to le malo kdo slišal).
Verjamem,
da me bo to spodbudilo,
da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku
iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat
omenila, da smo ravno tu,
v tem parku, dan za dnem,
z grenkobo fistula
zalivali svoja lačna grla.
Vendar nikoli, nikoli
ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili,
ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala
klecajoča kolena, medtem
ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba
in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.
Itak bi to razumel le tisti,
ki ne bere prav veliko.
SE KESAŠ, KIBELA
Zdaj vem, odkod mi to
silno hrepenenje po zvezdah.
Nad tvojo glavo, mati,
sedmerokraka je sijala,
ko si me pitala
s prekletstvom sanj in čuvala
v črnem kamnu iz Pensinota.
Si vedela, da bo ravno
iz tega njenega sijaja
vznikla beseda nostalgija,
s katero me bodo vklenili,
privezali na kolono sužnjev
z isto čutnico brezupja,
na isti otožni koren
v globini očesne votline?
Si vedela, da se mi bo rja verige
kot materino znamenje
oprijela vratu in da ne bom
nikjer na poti skozi silnice
ozkega vsakdana srečala nikogar
ki ne bi računal na črno pogačico
mojega kolena? Si? Si vedela, mati?
Prime me, da bi zakričala
na ponorelega bobnarja,
ki mi v svetli komori srca
piše prolog, s katerim bo najavil
venenje vijolice, razcvetele
iz zadnje kaplje Njegove ustnice.
Prime me, prime,
da bi s tole četrtino belega nohta
izkopala seme adamovega jabolka,
ki si mi ga vsadila v beločnico,
ko mi je bila še mehka,
preden je okamnela v ta beli kamen,
iz katerega, glej, že hitijo,
da mi klešejo nagrobnike
za vse prihodnje dneve,
da mi izpulijo trepalnice,
da mi raztegnejo veke
čez milo ramo, ki sem jo čuvala
za obliž objema in za neka kasnejša
in povsem drugačna hlipanja.
Vedela si, mati, si, vedela si
tisti trenutek, ko si mi prerezala popkovino,
ko si me ločila od grive svojih levov
in povila v aprilska zelenila
da se mi bo na filigran prsi
zlil jesenski dež,
da bom zahlipala
v zadnji vijolični kaplji,
pomodrela in se skrčila
v tvojem naročju, mati.
Priznaj mi, preden zadnja ura
odbije polnoč, priznaj mi, vsaj to noč,
Kibela, mati mila, si se pokesala?
Se vsaj sedaj kesaš?
DAN BO ČUDOVIT
Obljubim,
ves dan bova poležavala
na modrikasti preprogi
in plavala, plavala
v vijoličasti mehkobi.
S čopičem iz bambusa
in živalske dlake
bova risala
pragozdno drevje
in živobarvne papige,
ki še niso slišale
zvena nobene besede.
Na izviru rdeče reke
bova s čutnicami
lovila jato belinov,
ki poznajo pot
nazaj v globino -
rožnato popkovino.
Spotoma se bova slekla,
znebila se balasta telesa,
zdrsela v vonj pristnega
korena in prepletena,
razpoznavno neločljiva
se bova ljubila, ljubila.
Obljubim, ne bom odprla oči.
Dan bo čudovit.
DVOLIČNEŽ
S poljubom
ji vdihne klico,
okuži jo z milino,
ki se razmnožuje
v vlagi očesne votline.
Prime jo za roko
in po tihem prešteje
korake od kuhinje
do balkona, in potem
ljubeče poklekne,
otipa ji ledvične čašice
in jo nežno, z verigo
obljube, priklene
na vrhkletno stopnišče,
ki se spušča navzdol,
v samo srčiko
besede ča-ka-nje.
In odide.
Vrata pusti odprta,
ključ obljube zatakne
za levi uhelj.
Ve, da je cesta čista,
da po njej bo hodila
le njegova resnica;
ve, da nebo
ne bo imelo
nobenega vogala;
ve, da ji slina besede
ne bo razžrla gležnja
in se smehljaje požene
za vonjem avanture.
DRAMOLET
Oglodala je
sadež joka.
Misli - zdaj sem varna,
rešena črvičenja
in potencialne gnilobe
znotraj.
Z drakonskim
jezikom ljubkuje koščico,
jo dviguje do neba
brez sončnega žarka,
in sesa, sesa, kakor
da bi bila sama grenkulja*.
S pritiskom od spodaj
meri zenitno globino
mehkega tkiva,
prodira v koren krika -
o, kako grozljivo
odmeva ustna votlina,
ko se kruši bolečina -
izoritmija v nosnice
seje slutnjo grafema
in krivulja krvi od zadaj
vrezuje tropičje
v sijaj podočnika.
Ne vem, ali bom sploh kdaj
videla konec.
PISALA BOM
Ko bom zmogla,
pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali
v kraterje istega meseca,
o strgani koži,
ki smo jo puščali
za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma
omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah,
da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa
pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla,
pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva
šklepet praznega zobovja
(zanimivo bo,
jaz pišem slikovito in zvočno,
in vem, da je to le malo kdo slišal).
Verjamem,
da me bo to spodbudilo,
da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku
iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat
omenila, da smo ravno tu,
v tem parku, dan za dnem,
z grenkobo fistula
zalivali svoja lačna grla.
Vendar nikoli, nikoli
ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili,
ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala
klecajoča kolena, medtem
ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba
in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.
Itak bi to razumel le tisti,
ki ne bere prav veliko.
