Ta cikel pesmi posvečam mami, ki je bila
dolga leta glavna medicinska tehtnica
v diagnostičnem laboratoriju, od tega
dela zbolela in bila invalidsko upokojena.
I.
Šla je po dolgem hodniku
in si utirala pot
med ljudmi.
Utihnila je debata.
Sedeli so na klopeh
in stali,
se naslanjali na zid
in molčali.
Ta je zakašljal,
oni zaklel,
ta se prestopil,
oni predse strmel.
Prišla je do konca hodnika
in odprla vrata.
Zasvetila se je bela stena,
bele halje,
bleščeči pod.
Tu je preživela dan,
leta, desetletja.
Med belimi zidovi
so se ji pobelili lasje.
II.
V prvi sobi
je tekla kri
po iglah v epruvete
in dolge birete.
V drugi sobi
je zarezal v nos
vonj po urinu;
v stekleničkah
so se bleščali
različni odtenki
rumenih barv.
V tretji sobi
so na belih pultih
stali črni mikroskopi.
Pogledal si
skozi črno cev
in odprlo se ti je življenje,
neznano tvojim očem.
Na okroglem krožniku
so migetale
majhne in še manjše pike,
okrogle, podolgovate,
žive, igrive.
Pri mikroskopu je sedela
in te drobne pike štela
dan za dnem.
III.
Bela ura
na beli steni
je dve pokazala.
Šum na hodniku
je onemel,
sobe so spraznile se
in ona je sama
v beli tišini ostala.
Vse je še postorila,
kar bi naj naredili,
vse je še dokončala,
kar so drugi pustili
in delo je vse počasneje
ji šlo od utrujenih rok.
Ko zapiral že dan
je trudne oči,
ko so na ulicah mesta
prižgale se svetle luči,
je šla počasi domov
do svojih petih otrok.
IV.
Vsak dan je
kakšno bolezen odkrila.
Vsak dan je tja hodila
med bele stene,
med bele pulte,
med bele halje.
Tudi sama je nosila
belo haljo,
bele natikače.
Stopala je po gladkih
kamnitih tleh,
po bleščečih,
a mrzlih tleh,
da se je mraz
zaljubil v njene korake
in ji noge porjavil.
Poletje ne zna
obarvati kože tako,
jesen ne zna
obarvati listja tako.
Delala je za zdravje ljudi!
Stopinje so postajale
počasnejše,
mraz pa močnejši
in nasilnejši,
dokler ji ni slekel
bele halje
in ji sezul
belega obuvala.
»Nikoli več,«
je dejala,
ko je zadnjič
opotekajoče
prestopila prag.
HIŠA MOJEGA OTROŠTVA
I
Prav na sredi drevoreda,
za ograjo iz kostaja
in pod krilom Piramide,
so postavili te, hiša.
Oj, nekoč bila si vila,
štirim si družinam streho
nudila in zatočišče.
Nam odmerila premalo,
vse premalo si prostora.
Sreče nam prinesla nisi.
II
Črni so prišli oblaki,
zgrnili se nad družino,
sonce svetlo se je skrilo.
Oče moral zapustiti
ženo in otroke svoje,
v hišo se zagnali orli
in razklali jo na dvoje.
Vrt razklali so na dvoje
in dvorišče in še češnjo.
Vse so strgali na dvoje,
vse, prav vse so razdvojili.
III
Hiša, ti si dočakala,
da se gospodar je vrnil,
vendar last njegova nikdar
nikdar nisi več postala.
On skrbel edini zate,
vila, deva ostarela,
on te negoval je skrbno.
Zdaj že dolgo je pod zemljo,
v drugi hiši zdaj prebiva.
Tista cela je njegova
in veliko je prostora.
IV
Tam, na sredi drevoreda
polovice razdeljene
so združile se v celoto.
Hiša spet postala naša,
naša si, a žal prepozno.
Vsi smo se že razkropili,
drugo si življenje našli.
Zdaj samevaš, deva stara.
Češnja se je posušila,
zguban je obraz tvoj mračen,
kri strjuje se ti v žilah.
Okna, ki oči živahne
v svet so gledale zvedavo,
mrtve so ugasle jame.
V
Danes se mi je sanjalo,
da umiraš, hiša stara,
hiša mojega otroštva.
Stala tam sem onemogla,
budno vate sem strmela.
Streha se ti je sesula,
okna padla so v globino,
stene – same ruševine.
»Oj nikari! Oj, nikari!«
kriknila sem iz globine
svoje duše zamorjene.
In tedaj sem se zbudila.
VI
Hiša, se boš res sesula?
Hiša, me boš preživela?
Ah, tako bogata nisem,
da bi celila ti rane.
Vse, kar ti bi naj dobila,
tuja roka je pobrala.
Glej, usoda tvoja kruta
te ponovno je izdala.
Strta, prazna tam samuješ,
praznost v dušo mi pronica.
O, da sanje moje strašne
ne postale bi resnica!
IZGUBLJENI RAJ
Ocean časa
je zalil moje kraljestvo.
V njem so se utopile
celoloidne punčke,
pajacki iz cunj
in plišasti medvedki.
Ležijo tam na dnu
brez rok, brez glave
ali nog.
Mene je mogočni val
pljusknil na otok
sonca in teme.
Tukaj mi je zrasel
novi svet,
ne iz celoloida,
pliša ali cunj,
ampak živ,
iz krvi in mesa.
Sanjam,
na robu tega kraja,
o še vedno sanjam
o svoji Atlantidi
in ne morem se
potopiti tako globoko,
da bi izvlekla
vsaj drobec svojega
izgubljenega raja.
SEDANJI TRENUTEK
Med preteklostjo
in prihodnostjo
je sedanjost.
Ta trenutek,
ki ga sedaj živim,
ta trenutek,
ki se ga veselim,
ta trenutek,
ko vem,
da sem tu,
da sem.
Ta trenutek,
ki mi ga več
nihče ne prepreči,
kajti počasi
se preliva v preteklost.
Sedanji trenutek
ima okus po družini,
po sreči,
po dobrem vinu.
Naj mi ostane
v lepem spominu!
NJENA SLUŽBA
Ta cikel pesmi posvečam mami, ki je bila
dolga leta glavna medicinska tehtnica
v diagnostičnem laboratoriju, od tega
dela zbolela in bila invalidsko upokojena.
I.
Šla je po dolgem hodniku
in si utirala pot
med ljudmi.
Utihnila je debata.
Sedeli so na klopeh
in stali,
se naslanjali na zid
in molčali.
Ta je zakašljal,
oni zaklel,
ta se prestopil,
oni predse strmel.
Prišla je do konca hodnika
in odprla vrata.
Zasvetila se je bela stena,
bele halje,
bleščeči pod.
Tu je preživela dan,
leta, desetletja.
Med belimi zidovi
so se ji pobelili lasje.
II.
V prvi sobi
je tekla kri
po iglah v epruvete
in dolge birete.
V drugi sobi
je zarezal v nos
vonj po urinu;
v stekleničkah
so se bleščali
različni odtenki
rumenih barv.
V tretji sobi
so na belih pultih
stali črni mikroskopi.
Pogledal si
skozi črno cev
in odprlo se ti je življenje,
neznano tvojim očem.
Na okroglem krožniku
so migetale
majhne in še manjše pike,
okrogle, podolgovate,
žive, igrive.
Pri mikroskopu je sedela
in te drobne pike štela
dan za dnem.
III.
Bela ura
na beli steni
je dve pokazala.
Šum na hodniku
je onemel,
sobe so spraznile se
in ona je sama
v beli tišini ostala.
Vse je še postorila,
kar bi naj naredili,
vse je še dokončala,
kar so drugi pustili
in delo je vse počasneje
ji šlo od utrujenih rok.
Ko zapiral že dan
je trudne oči,
ko so na ulicah mesta
prižgale se svetle luči,
je šla počasi domov
do svojih petih otrok.
IV.
Vsak dan je
kakšno bolezen odkrila.
Vsak dan je tja hodila
med bele stene,
med bele pulte,
med bele halje.
Tudi sama je nosila
belo haljo,
bele natikače.
Stopala je po gladkih
kamnitih tleh,
po bleščečih,
a mrzlih tleh,
da se je mraz
zaljubil v njene korake
in ji noge porjavil.
Poletje ne zna
obarvati kože tako,
jesen ne zna
obarvati listja tako.
Delala je za zdravje ljudi!
Stopinje so postajale
počasnejše,
mraz pa močnejši
in nasilnejši,
dokler ji ni slekel
bele halje
in ji sezul
belega obuvala.
»Nikoli več,«
je dejala,
ko je zadnjič
opotekajoče
prestopila prag.
HIŠA MOJEGA OTROŠTVA
I
Prav na sredi drevoreda,
za ograjo iz kostaja
in pod krilom Piramide,
so postavili te, hiša.
Oj, nekoč bila si vila,
štirim si družinam streho
nudila in zatočišče.
Nam odmerila premalo,
vse premalo si prostora.
Sreče nam prinesla nisi.
II
Črni so prišli oblaki,
zgrnili se nad družino,
sonce svetlo se je skrilo.
Oče moral zapustiti
ženo in otroke svoje,
v hišo se zagnali orli
in razklali jo na dvoje.
Vrt razklali so na dvoje
in dvorišče in še češnjo.
Vse so strgali na dvoje,
vse, prav vse so razdvojili.
III
Hiša, ti si dočakala,
da se gospodar je vrnil,
vendar last njegova nikdar
nikdar nisi več postala.
On skrbel edini zate,
vila, deva ostarela,
on te negoval je skrbno.
Zdaj že dolgo je pod zemljo,
v drugi hiši zdaj prebiva.
Tista cela je njegova
in veliko je prostora.
IV
Tam, na sredi drevoreda
polovice razdeljene
so združile se v celoto.
Hiša spet postala naša,
naša si, a žal prepozno.
Vsi smo se že razkropili,
drugo si življenje našli.
Zdaj samevaš, deva stara.
Češnja se je posušila,
zguban je obraz tvoj mračen,
kri strjuje se ti v žilah.
Okna, ki oči živahne
v svet so gledale zvedavo,
mrtve so ugasle jame.
V
Danes se mi je sanjalo,
da umiraš, hiša stara,
hiša mojega otroštva.
Stala tam sem onemogla,
budno vate sem strmela.
Streha se ti je sesula,
okna padla so v globino,
stene – same ruševine.
»Oj nikari! Oj, nikari!«
kriknila sem iz globine
svoje duše zamorjene.
In tedaj sem se zbudila.
VI
Hiša, se boš res sesula?
Hiša, me boš preživela?
Ah, tako bogata nisem,
da bi celila ti rane.
Vse, kar ti bi naj dobila,
tuja roka je pobrala.
Glej, usoda tvoja kruta
te ponovno je izdala.
Strta, prazna tam samuješ,
praznost v dušo mi pronica.
O, da sanje moje strašne
ne postale bi resnica!
IZGUBLJENI RAJ
Ocean časa
je zalil moje kraljestvo.
V njem so se utopile
celoloidne punčke,
pajacki iz cunj
in plišasti medvedki.
Ležijo tam na dnu
brez rok, brez glave
ali nog.
Mene je mogočni val
pljusknil na otok
sonca in teme.
Tukaj mi je zrasel
novi svet,
ne iz celoloida,
pliša ali cunj,
ampak živ,
iz krvi in mesa.
Sanjam,
na robu tega kraja,
o še vedno sanjam
o svoji Atlantidi
in ne morem se
potopiti tako globoko,
da bi izvlekla
vsaj drobec svojega
izgubljenega raja.
SEDANJI TRENUTEK
Med preteklostjo
in prihodnostjo
je sedanjost.
Ta trenutek,
ki ga sedaj živim,
ta trenutek,
ki se ga veselim,
ta trenutek,
ko vem,
da sem tu,
da sem.
Ta trenutek,
ki mi ga več
nihče ne prepreči,
kajti počasi
se preliva v preteklost.
Sedanji trenutek
ima okus po družini,
po sreči,
po dobrem vinu.
Naj mi ostane
v lepem spominu!
