Sedela je za mizo. Hotela je napisati dnevnik današnjega dne. Skozi misli ji je šinil dopoldanski dogodek na cesti.
Gledala je skozi okno in videla moža, ki se je opotekel ob zidu sosednje hiše. Padel je. K njemu je priskočila ženska. Hotela ga je pobrati. Priskočili so še drugi. Ni mu bilo več pomoči. Ko je pripeljal rešilni avto, je bil moški že mrtev. Obraz moder, usta spačena, eno oko široko odprto, drugo napol priprto.
To, to je hotela napisati. Pa ni mogla. Preveč jo je pretreslo. Zdelo se ji je, da luč izginja, kot je izginjalo življenje onemu siromaku.
Nikoli ni tega napisala, kajti luč je nenadoma ugasnila. V temi se je odpravila v posteljo.
NOČ
Tema. Gosta, črna. Ozirala se je okrog sebe. Prav ničesar ni videla. Vseeno bi bilo, če bi imela zaprte oči. Pa jih ni imela. Prav na široko je buljila v tisto temno temo. Tipala je okrog sebe. Zaznala ni nobenega predmeta. Lebdela je v neki praznini. Hotela je naprej in premaknila se je. Nenadoma je začutila tla pod nogami. Šla je. Kam? Ko bi vsaj vedela, ali gre naprej ali nazaj. Poskusila se je spomniti, kako je prišla sem.
Ah, seveda, elektrika je mrknila! Hotela je napisati … Kaj je že hotela napisati?
Napenjala je možgane.
Tedaj je zagledala majhno svetlo piko. Večala se je.
Nekdo prihaja! Kaj hoče od nje? Zbala se je. Raje bi bila sama v tej neznosni temi. Zdaj je zagledala njegov obraz. Pomodrel, ves spačen. Eno oko široko odprto, drugo priprto. Natančno je videla, čeprav je bil daleč. V desnici je nosil veliko žepno svetilko. Ali jo je sploh opazil? Nekje ga je že videla. Saj ga mora poznati. Kje? Kdaj sta se srečala?
Hodil je proti njej in hodil, ona je hodila proti njemu, a nista prišla drug do drugega.
»Kdo stee?« je zaklicala.
»Teee!« ji je odgovoril odmev, da se je zdrznila.
Prihajajoči je molčal.
»Kam ste namenjeniii? Kje se gre iz temee?!«
»Niii!« … »Meee!« je odmevalo.
Prišlek pa, kakor da ni slišal. Še vedno je hodil naravnost proti njej. Njegova lučka je medlela. Zbala se je, da bo ugasnila, zato se je panično ozirala okrog sebe, da bi vsaj ugotovila, v kakšnem prostoru sta. Je to kakšna kraška jama? Je morda ogromna klet?
Ponovno je pogledala v spačen obraz prihajajočega. Tedaj jo je preblisnilo. On je! On, ki je danes umrl na cesti pred njihovo hišo.
»Že vem, kdo ste!« je kriknila. »Živite?! Niste umrli?!«
»Umrliii!«
Presneti odmev!
Podoba moškega je zatrepetala. Ali pa je samo zatrepetala njegova svetilka. Nato je izginil z lučjo vred.
Spet se je znašla sama v temi. Toda ta tema ni bila več tako intenzivna.
Odrinila je neke duri in se znašla v svoji sobi. Tudi tu je bilo skrivnostno temno. Edina svetloba je prihajala od brleče svetilke nad mizo. In tam je zagledala svoj dnevnik. Ležal je tako, kot ga je pustila. Poleg njega nalivno pero, kot ga je odložila. Stopila je do mize in sedla na stol. Opazila je svojo roko, kako je prijela pisalo. Čeprav je bila svetloba šibka, je neverjetno hitro zapisala:
»Srečala sem ga. Maloprej. V temi sem srečala človeka, ki je danes umrl.«
Tedaj se je pero ustavilo. Nečesa ni mogla razumeti.
Iz glave sta ji prileteli ptici. Ena bela, druga črna. V letu sta se lovili okrog nje in stresali s perutmi.
»Kako bi ga lahko srečala, če je pa umrl?« je zavreščala črna.
»Ne, ni umrl! Bil je živ in je prihajal k njej. Hotel ji je nekaj povedati,« je ščebetaje ugovarjala bela.
»Ne, mrtev je bil, ker ga je danes videla umreti!«
»Ne, ne, živ je bil, saj je prihajal k njej in ji je svetil! Vprašala ga je, kdo je, pa ji ni odgovoril!«
»Kako bi ji lahko odgovoril, če pa ve, da je mrtev.«
»Mrliči ne morejo hoditi! Živ je bil, živ! Živ! Živ!«
»Živ-žav, živ-žav…«
Vreščanje je utonilo v mraku. Nenadna tišina. Ptici sta odleteli tako hitro, kot sta prišli. Ni mogla ugotoviti, kam. Kar zmanjkalo ju je.
Vsa zmedena je sedela in pero v roki je postajalo težko. Tako težko, da ga je morala odložiti. Ne, ni mogla zapisati niti besede več.
Luč-brljavka nad njo je utripala. Zdaj zdaj bo zaspala ... Toda ne, ni ugasnila. Nasprotno! Dobivala je več in več moči. Svetloba se je bolj in bolj krepila … in … premagala je temo.
Dvignila je pogled proti žarnici. Luč se je spremenila v sonce!
UGAŠANJE
Luč je utripala in končno je popolnoma ugasnila.
MRLIČ
Sedela je za mizo. Hotela je napisati dnevnik današnjega dne. Skozi misli ji je šinil dopoldanski dogodek na cesti.
Gledala je skozi okno in videla moža, ki se je opotekel ob zidu sosednje hiše. Padel je. K njemu je priskočila ženska. Hotela ga je pobrati. Priskočili so še drugi. Ni mu bilo več pomoči. Ko je pripeljal rešilni avto, je bil moški že mrtev. Obraz moder, usta spačena, eno oko široko odprto, drugo napol priprto.
To, to je hotela napisati. Pa ni mogla. Preveč jo je pretreslo. Zdelo se ji je, da luč izginja, kot je izginjalo življenje onemu siromaku.
Nikoli ni tega napisala, kajti luč je nenadoma ugasnila. V temi se je odpravila v posteljo.
NOČ
Tema. Gosta, črna. Ozirala se je okrog sebe. Prav ničesar ni videla. Vseeno bi bilo, če bi imela zaprte oči. Pa jih ni imela. Prav na široko je buljila v tisto temno temo. Tipala je okrog sebe. Zaznala ni nobenega predmeta. Lebdela je v neki praznini. Hotela je naprej in premaknila se je. Nenadoma je začutila tla pod nogami. Šla je. Kam? Ko bi vsaj vedela, ali gre naprej ali nazaj. Poskusila se je spomniti, kako je prišla sem.
Ah, seveda, elektrika je mrknila! Hotela je napisati … Kaj je že hotela napisati?
Napenjala je možgane.
Tedaj je zagledala majhno svetlo piko. Večala se je.
Nekdo prihaja! Kaj hoče od nje? Zbala se je. Raje bi bila sama v tej neznosni temi. Zdaj je zagledala njegov obraz. Pomodrel, ves spačen. Eno oko široko odprto, drugo priprto. Natančno je videla, čeprav je bil daleč. V desnici je nosil veliko žepno svetilko. Ali jo je sploh opazil? Nekje ga je že videla. Saj ga mora poznati. Kje? Kdaj sta se srečala?
Hodil je proti njej in hodil, ona je hodila proti njemu, a nista prišla drug do drugega.
»Kdo stee?« je zaklicala.
»Teee!« ji je odgovoril odmev, da se je zdrznila.
Prihajajoči je molčal.
»Kam ste namenjeniii? Kje se gre iz temee?!«
»Niii!« … »Meee!« je odmevalo.
Prišlek pa, kakor da ni slišal. Še vedno je hodil naravnost proti njej. Njegova lučka je medlela. Zbala se je, da bo ugasnila, zato se je panično ozirala okrog sebe, da bi vsaj ugotovila, v kakšnem prostoru sta. Je to kakšna kraška jama? Je morda ogromna klet?
Ponovno je pogledala v spačen obraz prihajajočega. Tedaj jo je preblisnilo. On je! On, ki je danes umrl na cesti pred njihovo hišo.
»Že vem, kdo ste!« je kriknila. »Živite?! Niste umrli?!«
»Umrliii!«
Presneti odmev!
Podoba moškega je zatrepetala. Ali pa je samo zatrepetala njegova svetilka. Nato je izginil z lučjo vred.
Spet se je znašla sama v temi. Toda ta tema ni bila več tako intenzivna.
Odrinila je neke duri in se znašla v svoji sobi. Tudi tu je bilo skrivnostno temno. Edina svetloba je prihajala od brleče svetilke nad mizo. In tam je zagledala svoj dnevnik. Ležal je tako, kot ga je pustila. Poleg njega nalivno pero, kot ga je odložila. Stopila je do mize in sedla na stol. Opazila je svojo roko, kako je prijela pisalo. Čeprav je bila svetloba šibka, je neverjetno hitro zapisala:
»Srečala sem ga. Maloprej. V temi sem srečala človeka, ki je danes umrl.«
Tedaj se je pero ustavilo. Nečesa ni mogla razumeti.
Iz glave sta ji prileteli ptici. Ena bela, druga črna. V letu sta se lovili okrog nje in stresali s perutmi.
»Kako bi ga lahko srečala, če je pa umrl?« je zavreščala črna.
»Ne, ni umrl! Bil je živ in je prihajal k njej. Hotel ji je nekaj povedati,« je ščebetaje ugovarjala bela.
»Ne, mrtev je bil, ker ga je danes videla umreti!«
»Ne, ne, živ je bil, saj je prihajal k njej in ji je svetil! Vprašala ga je, kdo je, pa ji ni odgovoril!«
»Kako bi ji lahko odgovoril, če pa ve, da je mrtev.«
»Mrliči ne morejo hoditi! Živ je bil, živ! Živ! Živ!«
»Živ-žav, živ-žav…«
Vreščanje je utonilo v mraku. Nenadna tišina. Ptici sta odleteli tako hitro, kot sta prišli. Ni mogla ugotoviti, kam. Kar zmanjkalo ju je.
Vsa zmedena je sedela in pero v roki je postajalo težko. Tako težko, da ga je morala odložiti. Ne, ni mogla zapisati niti besede več.
Luč-brljavka nad njo je utripala. Zdaj zdaj bo zaspala ... Toda ne, ni ugasnila. Nasprotno! Dobivala je več in več moči. Svetloba se je bolj in bolj krepila … in … premagala je temo.
Dvignila je pogled proti žarnici. Luč se je spremenila v sonce!
