Tri žemljice, dva paketka sladkorja, dva paketka moke, dve pomaranči, mleko, jogurt, deset dekagramov šunke, olivno olje, kvas, vanilin. Miza je bila polna, nakupovalna torba prazna, denarnice pa nikjer.
Upokojenka Jerica je še enkrat vse natančno pregledala. Ne, denarnice ni bilo. Sedla je in glasno razmišljala:
»Dobro se še spomnim, da sem spravila drobiž v denarnico, ko sem plačevala. Potem sem jo dala v torbo. Joj, kako je bila polna! Nisem je mogla zapreti, zato sem denarnico potisnila bolj noter. Ne, v trgovini je nisem pozabila.«
V mislih se je podala po poti iz trgovine. Ustavila se je na križišču Bachove in Korenove ulice. Tam je dala torbo na tla, ko je srečala Zofko. Ta ji je vsa prestrašena pripovedovala o svojem žolčnem napadu, in da je ultrazvok pokazal dva večja kamna, ki jih bo morala dati ven. Jerica ji je svetovala, naj naredi kuro z olivnim oljem. Slišala je, da to pomaga. Tudi sama kuha vse na olivnem olju.
Zdaj se je spomnila, da je potegnila iz torbe steklenico z olivnim oljem in tako potrdila svoje besede. Takrat ji je morala pasti denarnica ven. Seveda, samo takrat jo je lahko izgubila.
Spet si je obula čevlje in oblekla plašč ter šla po poti, po kateri je malo prej hodila. Korak za korakom. Ves čas ji je bil pogled uprt v tla, a nikjer ni videla ničesar podobnega denarnici. Na križišču je še posebej pozorno premotrila vsak pedenj pločnika. Moški in ženski čevlji so se ji bližali, jo prehitevali in se oddaljevali, otroški so tekli mimo nje. Tam je ležala odvržena pločevinka in napol obgrizeno jabolko, tu pomečkana polivinilasta vrečka pa otroška rokavička (le kdo jo je izgubil?) in celo kovanca za dva evra. Samo njene denarnice ni bilo nikjer. Prav nikjer!
Začela jo je grabiti panika. Do zdaj je razmišljala preudarno in delala razumno, toda ob neuspešnem iskanju je postajala bolj in bolj zmedena. Noge so se ji začele tresti in srce močno biti, slina v ustih se ji je sušila.
»Nekdo mi jo je ukradel! Lahko je segel v torbo in sploh nisem opazila. Pa prav danes, ko sem imela v njej malo več denarja,« je tarnala sama v sebi.
Pa ne samo to. Vse kartice je imela v denarnici. Celo transakcijsko, ki je ne nosi vedno s seboj. Jasno, saj je dvignila denar. Osebno ima vedno v sprednjem predalčku in zdravstveno prav tako. Naslonila se je na zid in pred očmi so se ji začeli vrteti temni kolobarji. Morala je zbrati vse moči, da ni padla.
Šele naslednji dan je upokojenka Jerica poklicala sina Dušana in mu v joku zaupala svojo težavo. Vprašal jo je, če je javila na policijo, in ko je izvedel, da ni, jo je nahrulil. Očital ji je, da ni dovolj pazljiva, in sploh, zakaj ga ni takoj poklicala. Tisti, ki je njeno denarnico našel, je že lahko dvignil vse njene prihranke. Poklical bo banko, da prekličejo njeno številko računa.
Jerica je ponovno zajokala. Da, Dušan je takšen, kot je bil njegov oče. Tudi on jo je za vsako figo kregal in zmerjal. Nikoli mu ni ničesar prav naredila. Kaj bi zdaj rekel njen Martin, če bi bil še živ? Še bolj bi jo nadrl kot sin. Pa saj si zasluži! Tako je raztresena. Sploh ne ve, kdaj je ostala brez denarnice.
Žalostne misli ji tedaj prekine zvonjenje telefona.
»Prosim!« se oglasi, prepričana, da ji Dušan sporoča, kaj je opravil.
»Oprostite, je tam gospa Jerica Fras?« zasliši neznan, a prijeten moški glas.
»Da, pri telefonu,« zmedena odgovori.
»Gospa Fras, ste vi izgubili denarnico na pločniku na vogalu Korenove in Bachove ulice?«
»Seveda, seveda! Kako pa veste?«
»Naj se vam predstavim. Moje ime je Ludvik. Gospa Jerica, vašo denarnico sem našel. V njej imate še poleg denarja tri kartice ter upokojensko izkaznico, pa še telefonsko številko, na katero sem vas poklical. Saj je prava denarnica, ne?«
Jerica je od sreče začela jecljati:
»Ddda, dda, prava je! Moja je!«
S prijaznim najditeljem sta se zmenila, da se dobita v sredo v gostilni Lipa, kjer ji bo izročil denarnico.
»Točno ob dveh pred vhodom!«
»Seveda, točno ob dveh,« je ponovila.
Ni mogla verjeti, da so na svetu tako pošteni ljudje.
V sredo se je gospa Frasova lepo oblekla. Čez temno zeleni kostimček si je nadela plašč, ki ga je imela za boljše priložnosti, na glavo pa ličen klobuček.
»Kam pa kam, lepa soseda?« jo je nagovoril možak, ki je stanoval nad njo in ji je prihajal po stopnicah naproti.
»Oprostite, zelo se mi mudi,« mu je v naglici odgovorila, vendar pa ji je bilo všeč, da je opazil njeno urejenost.
Bližala se je gostilni Lipa in srce ji je utripalo v negotovosti. Morda pa ga ne bo? Kako ga bo spoznala? Še nikoli ga ni videla. Zakaj se nista zmenila za kakšen razpoznavni znak?
Toda vsa njena bojazen je bila odveč. Pred vrati gostilne je zagledala elegantno oblečenega starejšega gospoda. Takoj jo je prijazno nagovoril z vprašanjem, če je morda ona gospa Fras. Po glasu ga je prepoznala.
Skupaj sta stopila v gostilniški prostor. Kavalirsko ji je slekel plašč in ga obesil, nato pa še sam prisedel k njej. Gospod Ludvik jo je povabil na kosilo in ni se branila. Še preden so prinesli juho, ji je izročil denarnico. Jerici so se zasvetile oči in obraz ji je zažarel kot zora, ki se razlije v zgodnjih jutranjih urah po nebu in ga osvetli s skrivnostno svetlobo. V tistem trenutku se je Ludviku zazdela tako lepa, da je tudi njemu zadrhtel glas:
»Poglejte! Mislim, da je vse notri, kar mora biti.«
Odprla je denarnico, in glej, niti stotina si pošteni najditelj ni prisvojil.
»Denar kar obdržite,« mu ga je ginjena ponudila, »srečna sem, da sem dobila vse ostalo. Do danes nisem verjela v poštenost.«
Solza ji je zdrsela po licu, on pa jo je objel okrog ramen:
»Že dobro, Jerica, saj vas smem tako imenovati, ne?«
In pogovarjala sta se in obedovala in si zrla v obraz in ugotovila, da sta ustvarjena drug za drugega. V teh letih! Jerica je bila v devetih nebesih. Pozabila je na pokojnega Martina, na sina Dušana in na njegovo družino. Počutila se je kot mladenka, ki je spoznala svojo prvo veliko ljubezen.
Pospremil jo je domov prav do hišnih vrat. Ni hotela, da bi šel z njo v stanovanje, ker ga ni imela dovolj pospravljenega. Raje drugič. Poslovila sta se.
Stala je pred vrati in gledala za njim. V sebi je čutila nepopisno lepoto in ugodje. Na takšne občutke je že zdavnaj pozabila. Jutri, jutri se bosta spet videla! Z roko si je šla čez oči in ulična svetilka ji je skozi prste poslala dolg svetleč žarek.
Toliko sreče v enem dnevu!
Ni še odmaknila roke z obraza, ko jo je nekaj močno sunilo, da se je opotekla. Mimo nje se je nekdo pripeljal s kolesom, ji iztrgal torbico s komaj najdeno denarnico in divje odbrzel v temo.
Zakričala je od groze.
Tri žemljice, dva paketka sladkorja, dva paketka moke, dve pomaranči, mleko, jogurt, deset dekagramov šunke, olivno olje, kvas, vanilin. Miza je bila polna, nakupovalna torba prazna, denarnice pa nikjer.
Upokojenka Jerica je še enkrat vse natančno pregledala. Ne, denarnice ni bilo. Sedla je in glasno razmišljala:
»Dobro se še spomnim, da sem spravila drobiž v denarnico, ko sem plačevala. Potem sem jo dala v torbo. Joj, kako je bila polna! Nisem je mogla zapreti, zato sem denarnico potisnila bolj noter. Ne, v trgovini je nisem pozabila.«
V mislih se je podala po poti iz trgovine. Ustavila se je na križišču Bachove in Korenove ulice. Tam je dala torbo na tla, ko je srečala Zofko. Ta ji je vsa prestrašena pripovedovala o svojem žolčnem napadu, in da je ultrazvok pokazal dva večja kamna, ki jih bo morala dati ven. Jerica ji je svetovala, naj naredi kuro z olivnim oljem. Slišala je, da to pomaga. Tudi sama kuha vse na olivnem olju.
Zdaj se je spomnila, da je potegnila iz torbe steklenico z olivnim oljem in tako potrdila svoje besede. Takrat ji je morala pasti denarnica ven. Seveda, samo takrat jo je lahko izgubila.
Spet si je obula čevlje in oblekla plašč ter šla po poti, po kateri je malo prej hodila. Korak za korakom. Ves čas ji je bil pogled uprt v tla, a nikjer ni videla ničesar podobnega denarnici. Na križišču je še posebej pozorno premotrila vsak pedenj pločnika. Moški in ženski čevlji so se ji bližali, jo prehitevali in se oddaljevali, otroški so tekli mimo nje. Tam je ležala odvržena pločevinka in napol obgrizeno jabolko, tu pomečkana polivinilasta vrečka pa otroška rokavička (le kdo jo je izgubil?) in celo kovanca za dva evra. Samo njene denarnice ni bilo nikjer. Prav nikjer!
Začela jo je grabiti panika. Do zdaj je razmišljala preudarno in delala razumno, toda ob neuspešnem iskanju je postajala bolj in bolj zmedena. Noge so se ji začele tresti in srce močno biti, slina v ustih se ji je sušila.
»Nekdo mi jo je ukradel! Lahko je segel v torbo in sploh nisem opazila. Pa prav danes, ko sem imela v njej malo več denarja,« je tarnala sama v sebi.
Pa ne samo to. Vse kartice je imela v denarnici. Celo transakcijsko, ki je ne nosi vedno s seboj. Jasno, saj je dvignila denar. Osebno ima vedno v sprednjem predalčku in zdravstveno prav tako. Naslonila se je na zid in pred očmi so se ji začeli vrteti temni kolobarji. Morala je zbrati vse moči, da ni padla.
Šele naslednji dan je upokojenka Jerica poklicala sina Dušana in mu v joku zaupala svojo težavo. Vprašal jo je, če je javila na policijo, in ko je izvedel, da ni, jo je nahrulil. Očital ji je, da ni dovolj pazljiva, in sploh, zakaj ga ni takoj poklicala. Tisti, ki je njeno denarnico našel, je že lahko dvignil vse njene prihranke. Poklical bo banko, da prekličejo njeno številko računa.
Jerica je ponovno zajokala. Da, Dušan je takšen, kot je bil njegov oče. Tudi on jo je za vsako figo kregal in zmerjal. Nikoli mu ni ničesar prav naredila. Kaj bi zdaj rekel njen Martin, če bi bil še živ? Še bolj bi jo nadrl kot sin. Pa saj si zasluži! Tako je raztresena. Sploh ne ve, kdaj je ostala brez denarnice.
Žalostne misli ji tedaj prekine zvonjenje telefona.
»Prosim!« se oglasi, prepričana, da ji Dušan sporoča, kaj je opravil.
»Oprostite, je tam gospa Jerica Fras?« zasliši neznan, a prijeten moški glas.
»Da, pri telefonu,« zmedena odgovori.
»Gospa Fras, ste vi izgubili denarnico na pločniku na vogalu Korenove in Bachove ulice?«
»Seveda, seveda! Kako pa veste?«
»Naj se vam predstavim. Moje ime je Ludvik. Gospa Jerica, vašo denarnico sem našel. V njej imate še poleg denarja tri kartice ter upokojensko izkaznico, pa še telefonsko številko, na katero sem vas poklical. Saj je prava denarnica, ne?«
Jerica je od sreče začela jecljati:
»Ddda, dda, prava je! Moja je!«
S prijaznim najditeljem sta se zmenila, da se dobita v sredo v gostilni Lipa, kjer ji bo izročil denarnico.
»Točno ob dveh pred vhodom!«
»Seveda, točno ob dveh,« je ponovila.
Ni mogla verjeti, da so na svetu tako pošteni ljudje.
V sredo se je gospa Frasova lepo oblekla. Čez temno zeleni kostimček si je nadela plašč, ki ga je imela za boljše priložnosti, na glavo pa ličen klobuček.
»Kam pa kam, lepa soseda?« jo je nagovoril možak, ki je stanoval nad njo in ji je prihajal po stopnicah naproti.
»Oprostite, zelo se mi mudi,« mu je v naglici odgovorila, vendar pa ji je bilo všeč, da je opazil njeno urejenost.
Bližala se je gostilni Lipa in srce ji je utripalo v negotovosti. Morda pa ga ne bo? Kako ga bo spoznala? Še nikoli ga ni videla. Zakaj se nista zmenila za kakšen razpoznavni znak?
Toda vsa njena bojazen je bila odveč. Pred vrati gostilne je zagledala elegantno oblečenega starejšega gospoda. Takoj jo je prijazno nagovoril z vprašanjem, če je morda ona gospa Fras. Po glasu ga je prepoznala.
Skupaj sta stopila v gostilniški prostor. Kavalirsko ji je slekel plašč in ga obesil, nato pa še sam prisedel k njej. Gospod Ludvik jo je povabil na kosilo in ni se branila. Še preden so prinesli juho, ji je izročil denarnico. Jerici so se zasvetile oči in obraz ji je zažarel kot zora, ki se razlije v zgodnjih jutranjih urah po nebu in ga osvetli s skrivnostno svetlobo. V tistem trenutku se je Ludviku zazdela tako lepa, da je tudi njemu zadrhtel glas:
»Poglejte! Mislim, da je vse notri, kar mora biti.«
Odprla je denarnico, in glej, niti stotina si pošteni najditelj ni prisvojil.
»Denar kar obdržite,« mu ga je ginjena ponudila, »srečna sem, da sem dobila vse ostalo. Do danes nisem verjela v poštenost.«
Solza ji je zdrsela po licu, on pa jo je objel okrog ramen:
»Že dobro, Jerica, saj vas smem tako imenovati, ne?«
In pogovarjala sta se in obedovala in si zrla v obraz in ugotovila, da sta ustvarjena drug za drugega. V teh letih! Jerica je bila v devetih nebesih. Pozabila je na pokojnega Martina, na sina Dušana in na njegovo družino. Počutila se je kot mladenka, ki je spoznala svojo prvo veliko ljubezen.
Pospremil jo je domov prav do hišnih vrat. Ni hotela, da bi šel z njo v stanovanje, ker ga ni imela dovolj pospravljenega. Raje drugič. Poslovila sta se.
Stala je pred vrati in gledala za njim. V sebi je čutila nepopisno lepoto in ugodje. Na takšne občutke je že zdavnaj pozabila. Jutri, jutri se bosta spet videla! Z roko si je šla čez oči in ulična svetilka ji je skozi prste poslala dolg svetleč žarek.
Toliko sreče v enem dnevu!
Ni še odmaknila roke z obraza, ko jo je nekaj močno sunilo, da se je opotekla. Mimo nje se je nekdo pripeljal s kolesom, ji iztrgal torbico s komaj najdeno denarnico in divje odbrzel v temo.
