Med velikane sva prišla,
ki z glavo svojo skuštrano
se dotikajo neba.
Stojijo trdno miroljubni,
hrbtenice upognjene,
sprejmejo naju gostoljubni
in povabijo med se.
Hišo tukaj si zgradiva,
ena soba za oba,
na sapi svoji obleživa
in sanjava
in sanjava.
Četrtek
Sama sva sama
sredi zelenega mravljišča.
So rjave igle
pod nogami nama
in čopič sonca
nanje riše
dolge temne,
kratke svetle lise.
Mravlje plazijo se leno
krog platnenih rovov,
kot da nekaj čakajo,
nekatere pa namakajo
tipalke svoje
v modro mlako
s sluzasto kopreno.
Zavijem tudi jaz se v njo,
da žabje moje je telo.
Petek
Igle padajo z neba
in prebudijo naju.
Na mizi jih je toliko,
da bi šivali lahko
srajce, halje in obleke.
Kam so izgubile se
mravelj neusahljive reke?
Vročina nemo trepeta.
Vse je mirno na tem kraju,
ptice so poskrile se
velikanom miroljubnim
v goste, zmršene lase.
Čriček samo pesem žaga,
ki se vztrajno plast na plast
v mojo podzavest nalaga.
Tebe pa zvabilo je
tja na kuštravo morje.
Sobota
Indijanec je molitev svojo
pravkar že končal
in s soncem se umil,
ko morje te naplavi.
Ne, ne čakam te!
K meni se na hrib povzpneš
in sončni žarek te pozdravi
skoz velikanove lase.
Nekaj mi v pozdrav poveš.
Ne, res te ne čakam!
Kako se čudno vedeš?
Drugo družbo zdaj imam
in solz več ne pretakam.
Ob meni morska deklica
se z morskim psom igra.
Kraj mene tiho sedeš.
Nedelja
Pobesnijo velikani,
s črnimi rokami
si rujejo zeleno grivo,
da frči na vse strani.
Zdaj prikličejo vihar.
S silo v steno se zažene,
grozovito zabobni.
Hiša, glej, balon postane,
skoraj nama odleti.
Toda primeva trdno jo
in upreva se viharju.
Veter jezen oddivja naprej,
velikani se umirijo,
hišica na tleh ostane
in je taka kakor prej.
Zmučena omahneva
v dolg,
globok
in miren
spanec.
Ponedeljek
Nebesni svod je danes
samo okrogla miza,
na njej pa je umazan
pomečkani prt.
Od sonca pijana
trudna podenj ležem
in štejem madeže
velike, male,
a ti potrt,
požirek za požirkom,
grenčico srkaš
iz steklenice.
Naenkrat se na mizi
madeži zbudijo
in urno drug za drugim
na zahod zdrvijo.
Le plošča je ostala,
na njej več prta ni.
V duši nosim sonce,
ko se nebo solzi.
Torek
Prijatelj te je obiskal,
jaz pa spet sama
sem ostala.
V mravljišče
veter se zaganja
in cvili pes
in pusta je obala,
le morja bes.
A velikan?
Lase je svoje počesal,
da je bodic
povsod obilo.
Tam Indijanec
in kadilo
in omama,
Tu pa jaz sem
tako sama, sama.
Sreda
Podreva hišo,
pobereva stopinje,
ki sva v mravljišču
jih pustila,
pokloniva se
velikanom starim,
pokloniva se čričku,
ki od žalosti utihne,
pokloniva se pticam,
mravljam, soncu,
sencam in stopnišču,
ki vodi tja
na morje sinje.
Od vsega zdaj se posloviva.
»Adijo!« kličeva
in daleč,
daleč oddrviva.
BANJOLSKI DNEVNIK
Sreda
Med velikane sva prišla,
ki z glavo svojo skuštrano
se dotikajo neba.
Stojijo trdno miroljubni,
hrbtenice upognjene,
sprejmejo naju gostoljubni
in povabijo med se.
Hišo tukaj si zgradiva,
ena soba za oba,
na sapi svoji obleživa
in sanjava
in sanjava.
Četrtek
Sama sva sama
sredi zelenega mravljišča.
So rjave igle
pod nogami nama
in čopič sonca
nanje riše
dolge temne,
kratke svetle lise.
Mravlje plazijo se leno
krog platnenih rovov,
kot da nekaj čakajo,
nekatere pa namakajo
tipalke svoje
v modro mlako
s sluzasto kopreno.
Zavijem tudi jaz se v njo,
da žabje moje je telo.
Petek
Igle padajo z neba
in prebudijo naju.
Na mizi jih je toliko,
da bi šivali lahko
srajce, halje in obleke.
Kam so izgubile se
mravelj neusahljive reke?
Vročina nemo trepeta.
Vse je mirno na tem kraju,
ptice so poskrile se
velikanom miroljubnim
v goste, zmršene lase.
Čriček samo pesem žaga,
ki se vztrajno plast na plast
v mojo podzavest nalaga.
Tebe pa zvabilo je
tja na kuštravo morje.
Sobota
Indijanec je molitev svojo
pravkar že končal
in s soncem se umil,
ko morje te naplavi.
Ne, ne čakam te!
K meni se na hrib povzpneš
in sončni žarek te pozdravi
skoz velikanove lase.
Nekaj mi v pozdrav poveš.
Ne, res te ne čakam!
Kako se čudno vedeš?
Drugo družbo zdaj imam
in solz več ne pretakam.
Ob meni morska deklica
se z morskim psom igra.
Kraj mene tiho sedeš.
Nedelja
Pobesnijo velikani,
s črnimi rokami
si rujejo zeleno grivo,
da frči na vse strani.
Zdaj prikličejo vihar.
S silo v steno se zažene,
grozovito zabobni.
Hiša, glej, balon postane,
skoraj nama odleti.
Toda primeva trdno jo
in upreva se viharju.
Veter jezen oddivja naprej,
velikani se umirijo,
hišica na tleh ostane
in je taka kakor prej.
Zmučena omahneva
v dolg,
globok
in miren
spanec.
Ponedeljek
Nebesni svod je danes
samo okrogla miza,
na njej pa je umazan
pomečkani prt.
Od sonca pijana
trudna podenj ležem
in štejem madeže
velike, male,
a ti potrt,
požirek za požirkom,
grenčico srkaš
iz steklenice.
Naenkrat se na mizi
madeži zbudijo
in urno drug za drugim
na zahod zdrvijo.
Le plošča je ostala,
na njej več prta ni.
V duši nosim sonce,
ko se nebo solzi.
Torek
Prijatelj te je obiskal,
jaz pa spet sama
sem ostala.
V mravljišče
veter se zaganja
in cvili pes
in pusta je obala,
le morja bes.
A velikan?
Lase je svoje počesal,
da je bodic
povsod obilo.
Tam Indijanec
in kadilo
in omama,
Tu pa jaz sem
tako sama, sama.
Sreda
Podreva hišo,
pobereva stopinje,
ki sva v mravljišču
jih pustila,
pokloniva se
velikanom starim,
pokloniva se čričku,
ki od žalosti utihne,
pokloniva se pticam,
mravljam, soncu,
sencam in stopnišču,
ki vodi tja
na morje sinje.
Od vsega zdaj se posloviva.
»Adijo!« kličeva
in daleč,
daleč oddrviva.
