DVORIŠČE

Dvorišče ob stanovanjski hiši sredi mesta je bilo ograjeno z visoko zidano ograjo, ob kateri so bile prislonjene lesene drvarnice, na zahodni strani pa se je končala z nizko zidano hišico. To je bila pralnica, kjer so pridne gospodinje prale perilo. Na vratih je bila črna tablica, kamor so s kredo zapisale, kdaj se je katera odločila za pranje in koliko dni bo uporabljala pralnico. Nad to hišico je stegovala sliva svoje košate veje, dobršen del njene krošnje pa je pokrival tudi dvorišče in dajal prijetno senco. Pod njo je bila klopca, ob njej rožna greda. Za drevesom na južni strani se je razprostiral vrt, ograjen z ograjo iz lesenih lat. Vrata vanj so bila vedno zaklenjena. Zahodno stran je omejevala hiša, na vzhodni pa je bila zidana ograja prekinjena z velikimi vrati, ki sta jih na obeh straneh krasila štirioglata kamnita stebra, pokrita z opeko, kakršna je bila na strehi hiše. Na enem je bila pritrjena zelena tabla z napisom Cvetlična ulica 14.

To dvorišče je bil pravi raj za otroke hišnih stanovalcev. Med seboj so se dobro razumeli, posebno Knupležev Igor in Urhova Silvica, ki sta bila najmlajša. Oba sta dopolnila šele sedem let. Rodila sta se tik pred drugo svetovno vojno.

Silvica je prinesla na dvorišče svojo punčko, ki ji je babica zašila pisane oblekice. Sedla je pod slivo na poleno, ki je štrlelo iz skladovnice drv, punčko je dala na klopco in jo začela preoblačiti. Igorček je tekal za lesenim obročem, ki ga je poganjal s palčko. Zraven je neutrudno brenčal: »Brrrr, brrrr …«

»Kaj se igraš?« ga je vprašala.

»Partizan sem in šofiram partizanski avto. Vidiš, kako podim Nemce?!«

»Jaz pa sem bolničarka in previjam ranjenega partizana.«

»Saj ni res! Vidim, da oblačiš otroka!«

»Ja, saj veš, da sem ga vzela k sebi, ker sta mu med vojno umrla mamica in atek.«

Igor je spustil obroč in se približal deklici.

»Res? Kako je pa ime tej punčki?«

»Anica je,« si je hitela izmišljati Silvica. »Moja babica ji je zašila oblekice. Jaz sem zdaj njena mamica, ti, Igor, pa bi lahko bil njen atek. Bi se tako igrala?«

»Bi! Veš, Silvica, ko bom jaz velik, bom dober atek. Moji otroci bodo imeli vse, kar bodo hoteli. Kupil jim bom lepe obleke, knjige z barvnimi slikami, kocke, jedli bodo žemljice in klobase, za rojstni dan pa bodo dobili torto.«

»Kje boš pa dobil toliko denarja?«

»Ja, zaslužil ga bom! Ko bom velik, bom hodil v tovarno. Delal bom pri velikem stroju in bom dosti zaslužil.«

»Res?« so Silvici zažarele oči. Potem bi se pa jaz kar poročila s teboj.

»Saj se boš, ko bova velika. Oba bova delala v tovarni, najini otroci pa bodo hodili v otroški vrtec. Blaž mi je povedal, da se tam tako lepo igrajo.«

»Veš, mene je mamica tudi hotela dati v otroški vrtec, pa so ji tam rekli, da me ne morejo vzeti, ker imam babico, ki lahko pazi na mene.«

Tako sta se Igor in Silvica še velikokrat igrala v zavetju domačega dvorišča.

Pozimi, ko so suhe slivine veje žalostno štrlele nad velikim kupom snega, ki ga je nametal hišnik, ko je kidal, sta si tam napravila sankališče. Potegnila sta majhne lesene sanke na hribček, sedla nanje in se spustila tistih nekaj metrov do hiše. Ej, kako je šlo! Igor je sedel spredaj, Silvica se ga je oklenila in že sta se peljala. Igor je bil do svoje prijateljica prav pokroviteljski.

»Veš, ko bom velik, si bom kupil kolo, tako kot ga ima gospod Boštjan. Ti se boš usedla na štango in te bom peljal.«

»Res?«

»Ja, saj sem ti rekel, da boš moja žena.«

Prišla je pomlad. Topel veter je odtajal sneg, sliva na dvorišču je vzcvetela. Čebele so brenčale okrog nje. Igor in Silvica sta jo občudovala.

»Kakor nevesta je,« je menila deklica.

»Ja, kakor nevesta. Veš Silvica, ko se bova poročila, boš tudi ti tako lepa.«

Soseda je pravkar obešala perilo na vrví, ki jih je potegnila po dvorišču, je slišala to izjavo in je prhnila v smeh.

»Oh, otroka, dosti žgancev bosta še pojedla, da se bosta lahko pogovarjala o poroki!«

Igor in Silvica sta hodila v isto šolo, v isti razred. Pomladi sta sedela na dvorišču pod slivo in pisala naloge. Poleti sta se žogala, skupaj sta skakala po pismu, ki sta si ga narisala, skupaj sta skakala čez kolebnico in skupaj sta sanjarila o morju, kamor nista mogla iti, saj jima njuni starši niso mogli tega nuditi. Silvica je to poletje izgubila babico in je bila žalostna.

»Veš, ko boš moja žena, bova šla vsako leto na morje,« ji je obljubil.

»Ja, tudi najini otroci bodo šli poleti na počitnice na morje,« je pristavila.

»Ja, tudi. Če ne z nama, pa jih bova poslala na morje s kolonijo.«

Zazdaj pa je bilo njuno morje samo domače dvorišče.

Po končani štiriletni osnovni šoli sta šla v nižjo gimnazijo in po mali maturi sta še vedno živela v sanjah, da si bosta nekoč izoblikovala skupno življenje. Njemu se je znižal glas in začel si je briti prvi puh. Stric mu je priskrbel službo v tovarni. Življenje se mu je izpolnjevalo tako, kot si je zamišljal. Ona je postala prava gospodična. Starši so jo dali v dveletno administrativno šolo, ker so želeli, da bi dobila službo v kakšni pisarni in da bi našla kakšnega dobro situiranega ženina. Z Igorjem sta se še vedno srečevala na dvorišču.

Nekega pozno poletnega popoldneva je Silva brala knjigo na klopci pod drevesom in se sladkala z zrelimi slivami. Vsebina knjige jo je tako pritegnila, da ni videla okolice. Tedaj ji je nekdo z rokami zakril oči.

»Saj vem, da si ti, Igor,« je uganila.

Ni se jezila nanj, ker je čutila do njega vedno globlja čustva. Njegove roke so se odmaknile in so jo objele tako strastno, da ji je knjiga padla iz rok. Stisnil jo je k sebi in se ji prisesal na usta. Toliko let ji je izpovedoval ljubezen in zdaj – poljub. Kri ji je bušnila v glavo. Pralnica je zaplavala in drvarnice, sliva je plavala in dvoriščna vrata so se na široko smejala. Prevel jo je neznansko lep občutek. Z vsem svojim bitjem je začutila, da je njegova. Kaj zato, če ju gledajo sosedje skozi okna! Kaj zato, če jo bodo zatožili staršem! Zanjo je edini fant na svetu Igor.

Od tega trenutka sta postala prava fant in punca.

Otroške sanje so se jima začele uresničevati. Pomladi, ko je cvetelo drevo na njihovem dvorišču, je Silva postala Igorjeva nevesta. Morala se je poročiti, ker je zanosila. Zaradi tega je morala pustiti šolo. To je bila velika sramota. Njena obleka je bila skromna, edini svatje so bili njeni in njegovi starši. A vse to njune sreče ni skalilo.

Naslednjo pomlad je v vozičku pod staro slivo na dvorišču spal dojenček. Zdrav, krepek fantek Rudi. Silva je prala v pralnici plenice, očka je delal v tovarni. Tudi Silva se je zaposlila kot tovarniška delavka. Otroka sta dala v vrtec. Bila sta pridna delavca, a živeli so skromno. Še štiri leta so se sušile na dvorišču Knupleževe plenice, kajti Rudi je dobil še bratca Romančka in Tinčka. Potem pa so stranke pralnico počasi opuščale, ker so se začeli pojavljati pralni stroji. Gospodinje so prale vsaka v svojem stanovanju.

Lepega dne so na dvorišču hiše v Cvetlični ulici 14 podrli eno izmed drvarnic in na njeno mesto postavili garažo, kajti Sardinškovi so si kupili fička. To so Knupleževi gledali! Igor in Silva sta imela le vsak svoje kolo. Njuni otroci in sploh otroci iz hiše so se odslej lahko igrali samo v skrajnem kotu dvorišča, kjer jih je še vedno stara sliva sprejela v svoje zavetje pred pripekajočim soncem. Skakali so gumitvist in pripovedovali so si, kaj so videli na televiziji. Potem so si avto privoščili še Potiskovi. Garaži se je morala umakniti tudi druga drvarnica. Ljudje v hiši so umirali, eni so se odselili, drugi so prihajali. Tudi Igor in Silva sta pokopala svoje starše. Otroci so rasli in se osamosvojili, onadva sta ostarela. Otroško igrišče so bolj in bolj osvajali avtomobili. Celo staro pralnico so porušili, da so pridobili prostor še za tri garaže. Dvorišče se je spremenilo v parkirišče, ki so ga asfaltirali. Nekoč mirna Cvetlična ulica se je začela dušiti v hrupu in izpušnih plinih. Po njej so drveli sem in tja avtomobili različnih znamk.

Ko se je Silva upokojila, sta ostali le še klopca in stara sliva, ki sta spominjali na nekdanji otroški raj. Težko je zbolela. Veliko je preživela po bolnišnicah. Delati ni več mogla. V največje veselje ji je bilo, če je lahko posedela pod slivo, čeprav zrak ni bil več tako čist kot včasih. Morda se je prav zaradi tega onesnaženja pol slive posušilo in morali so odžagati odmrle veje. Vrt na južni strani dvorišča je bil že zdavnaj pozidan. Tam je stala palača, večja od njihove stare hiše.

Silva pa je razmišljala o preteklosti in sanjarila o prihodnosti.

»Še malo in tudi moj mož bo postal upokojenec. Potem bo sedel poleg mene in pogovarjala se bova o otroških igrah, o svojih sanjah, o najinem prvem poljubu …«

Toda tega Knupleževa ni več dočakala. Jeseni, ko je zeleno listje na stari slivi zbledelo v rumeno in ga je veter odnašal najprej z vrha krošnje, nato še z ostalih vej, je skozi dvignjeno zapornico dvoriščnih vrat pripeljal črn avto. Štirje črni možje so ponesli svetlo krsto na hodnik. Kmalu za tem se je zaslišalo jokanje in hlipanje. Igor, njegovi trije otroci z življenjskimi partnericami in štirje vnuki so pospremili ženo, mamo in babico Silvo iz hiše, kjer sta z očetom preživljala najlepše trenutke svojega življenja. Še zadnjič so jo nesli skozi, njej tako ljubo, dvorišče. Zapornica se je spet dvignila in črni avto je počasi odpeljal med tistima štirioglatima kamnitima stebroma, pokritima s ploščato opeko. Na levem je bila še vedno pritrjena tabla z napisom Cvetlična ulica 14. Dvoriščno drevo je pomahalo odhajajoči. Odpelo si je rumene liste, ki so zaplavali po zraku. En je letel še daleč za črnim avtom.

Stare slive ni več niti klopce pod njo. V stanovanjski hiši sredi mesta živijo drugi ljudje, mlade družine. Njihovi otroci se ne družijo. Lesenih garaž ni več. Tudi zidane ograje ni več in obeh stebrov in sploh dvorišča ni več. Stara hiša se stiska med velikanskima poslovno-stanovanjskima blokoma. Pod enim je ogromna podzemna garaža. Iz nje in vanjo neprestano vozijo avtomobili.

Dvorišče ob stanovanjski hiši sredi mesta je bilo ograjeno z visoko zidano ograjo, ob kateri so bile prislonjene lesene drvarnice, na zahodni strani pa se je končala z nizko zidano hišico. To je bila pralnica, kjer so pridne gospodinje prale perilo. Na vratih je bila črna tablica, kamor so s kredo zapisale, kdaj se je katera odločila za pranje in koliko dni bo uporabljala pralnico. Nad to hišico je stegovala sliva svoje košate veje, dobršen del njene krošnje pa je pokrival tudi dvorišče in dajal prijetno senco. Pod njo je bila klopca, ob njej rožna greda. Za drevesom na južni strani se je razprostiral vrt, ograjen z ograjo iz lesenih lat. Vrata vanj so bila vedno zaklenjena. Zahodno stran je omejevala hiša, na vzhodni pa je bila zidana ograja prekinjena z velikimi vrati, ki sta jih na obeh straneh krasila štirioglata kamnita stebra, pokrita z opeko, kakršna je bila na strehi hiše. Na enem je bila pritrjena zelena tabla z napisom Cvetlična ulica 14.

To dvorišče je bil pravi raj za otroke hišnih stanovalcev. Med seboj so se dobro razumeli, posebno Knupležev Igor in Urhova Silvica, ki sta bila najmlajša. Oba sta dopolnila šele sedem let. Rodila sta se tik pred drugo svetovno vojno.

Silvica je prinesla na dvorišče svojo punčko, ki ji je babica zašila pisane oblekice. Sedla je pod slivo na poleno, ki je štrlelo iz skladovnice drv, punčko je dala na klopco in jo začela preoblačiti. Igorček je tekal za lesenim obročem, ki ga je poganjal s palčko. Zraven je neutrudno brenčal: »Brrrr, brrrr …«

»Kaj se igraš?« ga je vprašala.

»Partizan sem in šofiram partizanski avto. Vidiš, kako podim Nemce?!«

»Jaz pa sem bolničarka in previjam ranjenega partizana.«

»Saj ni res! Vidim, da oblačiš otroka!«

»Ja, saj veš, da sem ga vzela k sebi, ker sta mu med vojno umrla mamica in atek.«

Igor je spustil obroč in se približal deklici.

»Res? Kako je pa ime tej punčki?«

»Anica je,« si je hitela izmišljati Silvica. »Moja babica ji je zašila oblekice. Jaz sem zdaj njena mamica, ti, Igor, pa bi lahko bil njen atek. Bi se tako igrala?«

»Bi! Veš, Silvica, ko bom jaz velik, bom dober atek. Moji otroci bodo imeli vse, kar bodo hoteli. Kupil jim bom lepe obleke, knjige z barvnimi slikami, kocke, jedli bodo žemljice in klobase, za rojstni dan pa bodo dobili torto.«

»Kje boš pa dobil toliko denarja?«

»Ja, zaslužil ga bom! Ko bom velik, bom hodil v tovarno. Delal bom pri velikem stroju in bom dosti zaslužil.«

»Res?« so Silvici zažarele oči. Potem bi se pa jaz kar poročila s teboj.

»Saj se boš, ko bova velika. Oba bova delala v tovarni, najini otroci pa bodo hodili v otroški vrtec. Blaž mi je povedal, da se tam tako lepo igrajo.«

»Veš, mene je mamica tudi hotela dati v otroški vrtec, pa so ji tam rekli, da me ne morejo vzeti, ker imam babico, ki lahko pazi na mene.«

Tako sta se Igor in Silvica še velikokrat igrala v zavetju domačega dvorišča.

Pozimi, ko so suhe slivine veje žalostno štrlele nad velikim kupom snega, ki ga je nametal hišnik, ko je kidal, sta si tam napravila sankališče. Potegnila sta majhne lesene sanke na hribček, sedla nanje in se spustila tistih nekaj metrov do hiše. Ej, kako je šlo! Igor je sedel spredaj, Silvica se ga je oklenila in že sta se peljala. Igor je bil do svoje prijateljica prav pokroviteljski.

»Veš, ko bom velik, si bom kupil kolo, tako kot ga ima gospod Boštjan. Ti se boš usedla na štango in te bom peljal.«

»Res?«

»Ja, saj sem ti rekel, da boš moja žena.«

Prišla je pomlad. Topel veter je odtajal sneg, sliva na dvorišču je vzcvetela. Čebele so brenčale okrog nje. Igor in Silvica sta jo občudovala.

»Kakor nevesta je,« je menila deklica.

»Ja, kakor nevesta. Veš Silvica, ko se bova poročila, boš tudi ti tako lepa.«

Soseda je pravkar obešala perilo na vrví, ki jih je potegnila po dvorišču, je slišala to izjavo in je prhnila v smeh.

»Oh, otroka, dosti žgancev bosta še pojedla, da se bosta lahko pogovarjala o poroki!«

Igor in Silvica sta hodila v isto šolo, v isti razred. Pomladi sta sedela na dvorišču pod slivo in pisala naloge. Poleti sta se žogala, skupaj sta skakala po pismu, ki sta si ga narisala, skupaj sta skakala čez kolebnico in skupaj sta sanjarila o morju, kamor nista mogla iti, saj jima njuni starši niso mogli tega nuditi. Silvica je to poletje izgubila babico in je bila žalostna.

»Veš, ko boš moja žena, bova šla vsako leto na morje,« ji je obljubil.

»Ja, tudi najini otroci bodo šli poleti na počitnice na morje,« je pristavila.

»Ja, tudi. Če ne z nama, pa jih bova poslala na morje s kolonijo.«

Zazdaj pa je bilo njuno morje samo domače dvorišče.

Po končani štiriletni osnovni šoli sta šla v nižjo gimnazijo in po mali maturi sta še vedno živela v sanjah, da si bosta nekoč izoblikovala skupno življenje. Njemu se je znižal glas in začel si je briti prvi puh. Stric mu je priskrbel službo v tovarni. Življenje se mu je izpolnjevalo tako, kot si je zamišljal. Ona je postala prava gospodična. Starši so jo dali v dveletno administrativno šolo, ker so želeli, da bi dobila službo v kakšni pisarni in da bi našla kakšnega dobro situiranega ženina. Z Igorjem sta se še vedno srečevala na dvorišču.

Nekega pozno poletnega popoldneva je Silva brala knjigo na klopci pod drevesom in se sladkala z zrelimi slivami. Vsebina knjige jo je tako pritegnila, da ni videla okolice. Tedaj ji je nekdo z rokami zakril oči.

»Saj vem, da si ti, Igor,« je uganila.

Ni se jezila nanj, ker je čutila do njega vedno globlja čustva. Njegove roke so se odmaknile in so jo objele tako strastno, da ji je knjiga padla iz rok. Stisnil jo je k sebi in se ji prisesal na usta. Toliko let ji je izpovedoval ljubezen in zdaj – poljub. Kri ji je bušnila v glavo. Pralnica je zaplavala in drvarnice, sliva je plavala in dvoriščna vrata so se na široko smejala. Prevel jo je neznansko lep občutek. Z vsem svojim bitjem je začutila, da je njegova. Kaj zato, če ju gledajo sosedje skozi okna! Kaj zato, če jo bodo zatožili staršem! Zanjo je edini fant na svetu Igor.

Od tega trenutka sta postala prava fant in punca.

Otroške sanje so se jima začele uresničevati. Pomladi, ko je cvetelo drevo na njihovem dvorišču, je Silva postala Igorjeva nevesta. Morala se je poročiti, ker je zanosila. Zaradi tega je morala pustiti šolo. To je bila velika sramota. Njena obleka je bila skromna, edini svatje so bili njeni in njegovi starši. A vse to njune sreče ni skalilo.

Naslednjo pomlad je v vozičku pod staro slivo na dvorišču spal dojenček. Zdrav, krepek fantek Rudi. Silva je prala v pralnici plenice, očka je delal v tovarni. Tudi Silva se je zaposlila kot tovarniška delavka. Otroka sta dala v vrtec. Bila sta pridna delavca, a živeli so skromno. Še štiri leta so se sušile na dvorišču Knupleževe plenice, kajti Rudi je dobil še bratca Romančka in Tinčka. Potem pa so stranke pralnico počasi opuščale, ker so se začeli pojavljati pralni stroji. Gospodinje so prale vsaka v svojem stanovanju.

Lepega dne so na dvorišču hiše v Cvetlični ulici 14 podrli eno izmed drvarnic in na njeno mesto postavili garažo, kajti Sardinškovi so si kupili fička. To so Knupleževi gledali! Igor in Silva sta imela le vsak svoje kolo. Njuni otroci in sploh otroci iz hiše so se odslej lahko igrali samo v skrajnem kotu dvorišča, kjer jih je še vedno stara sliva sprejela v svoje zavetje pred pripekajočim soncem. Skakali so gumitvist in pripovedovali so si, kaj so videli na televiziji. Potem so si avto privoščili še Potiskovi. Garaži se je morala umakniti tudi druga drvarnica. Ljudje v hiši so umirali, eni so se odselili, drugi so prihajali. Tudi Igor in Silva sta pokopala svoje starše. Otroci so rasli in se osamosvojili, onadva sta ostarela. Otroško igrišče so bolj in bolj osvajali avtomobili. Celo staro pralnico so porušili, da so pridobili prostor še za tri garaže. Dvorišče se je spremenilo v parkirišče, ki so ga asfaltirali. Nekoč mirna Cvetlična ulica se je začela dušiti v hrupu in izpušnih plinih. Po njej so drveli sem in tja avtomobili različnih znamk.

Ko se je Silva upokojila, sta ostali le še klopca in stara sliva, ki sta spominjali na nekdanji otroški raj. Težko je zbolela. Veliko je preživela po bolnišnicah. Delati ni več mogla. V največje veselje ji je bilo, če je lahko posedela pod slivo, čeprav zrak ni bil več tako čist kot včasih. Morda se je prav zaradi tega onesnaženja pol slive posušilo in morali so odžagati odmrle veje. Vrt na južni strani dvorišča je bil že zdavnaj pozidan. Tam je stala palača, večja od njihove stare hiše.

Silva pa je razmišljala o preteklosti in sanjarila o prihodnosti.

»Še malo in tudi moj mož bo postal upokojenec. Potem bo sedel poleg mene in pogovarjala se bova o otroških igrah, o svojih sanjah, o najinem prvem poljubu …«

Toda tega Knupleževa ni več dočakala. Jeseni, ko je zeleno listje na stari slivi zbledelo v rumeno in ga je veter odnašal najprej z vrha krošnje, nato še z ostalih vej, je skozi dvignjeno zapornico dvoriščnih vrat pripeljal črn avto. Štirje črni možje so ponesli svetlo krsto na hodnik. Kmalu za tem se je zaslišalo jokanje in hlipanje. Igor, njegovi trije otroci z življenjskimi partnericami in štirje vnuki so pospremili ženo, mamo in babico Silvo iz hiše, kjer sta z očetom preživljala najlepše trenutke svojega življenja. Še zadnjič so jo nesli skozi, njej tako ljubo, dvorišče. Zapornica se je spet dvignila in črni avto je počasi odpeljal med tistima štirioglatima kamnitima stebroma, pokritima s ploščato opeko. Na levem je bila še vedno pritrjena tabla z napisom Cvetlična ulica 14. Dvoriščno drevo je pomahalo odhajajoči. Odpelo si je rumene liste, ki so zaplavali po zraku. En je letel še daleč za črnim avtom.

Stare slive ni več niti klopce pod njo. V stanovanjski hiši sredi mesta živijo drugi ljudje, mlade družine. Njihovi otroci se ne družijo. Lesenih garaž ni več. Tudi zidane ograje ni več in obeh stebrov in sploh dvorišča ni več. Stara hiša se stiska med velikanskima poslovno-stanovanjskima blokoma. Pod enim je ogromna podzemna garaža. Iz nje in vanjo neprestano vozijo avtomobili.