Stanovanje v mojem tretjem nadstropju, ki nosi številko 8, je bilo v času, ko so v meni, lepi meščanski hiši, že stanovanja preurejali v manjša, namenjeno veliki družini, saj je imelo tri prostorne sobe. Ena je imela celo svoj vhod iz hodnika. Ostali prostori so bili še: velika predsoba, stranišče, kopalnica, dve shrambi in kuhinja z vrati na balkon, ki je bil skupen s sosednjim stanovanjem. To pa zato, ker je bilo manjše stanovanje, tisto s številko 9, namenjeno služkinji in njeni družini. Obe stanovanji sta bili zaradi svetlobe povezani tudi z oknoma iz shrambe v sosednjo predsobo. Saj veste, tisti dve okni, ki sta bili Kramarjevim ob vselitvi tako napoti. Danes je vse drugače. Nič več ni tako, kot je bilo. Kar je bilo nekoč, mi je danes tuje. Odšlo je s časom, moj spomin so zapredle pajčevine, nanj se je usedel prah. Samo v sanjah se mi kdaj pa kdaj odpre podoba nekdanjega razkošja.
Svojo pripoved o stanovanju s številko 8 bom začela z družino Rapoc, ki je v njem živela še izpred druge svetovne vojne, zato sem jo temeljito spoznala. Stanovanje je bilo dodeljeno gospodu Josipu Rapocu, ki je bil ugleden železniški uradnik. Preselili so se s Pragerskega, ker je Josip dobil v Mariboru boljšo službo. Bil je glava družine. Kar je rekel, je moralo biti brez ugovora.
Svojo soprogo je tako navadil, da ga je že moralo čakati pripravljeno kosilo, ko se je vrnil iz službe. Zato je bila ona ob času, ko naj bi prišel mož, zelo nervozna. Priganjala je služkinjo, ki je kosilo skuhala, da sta pravočasno pripravili pogrinjek. Na porcelanastih plitvih krožnikih s tankim modrim robom so bili postavljeni globoki krožniki z enakim robom, ob njih srebrn pribor, ki ga je služkinja dnevno drgnila, da se je svetil kot ogledalo. Poleg je bila tudi pri vsakem krožniku servieta iz finega platna, takšnega kot je bil prt na mizi, povezana s srebrnim obročkom, na katerem je bil monogram vsakega člana družine. Kosilo je bilo za Rapočeve pravi obred. Takoj, ko je gospod sedel k mizi, si je prtiček zataknil pod brado in gospodinja je prinesla v porcelanastem jušniku na mizo juho. Gospod se je pokrižal in pokrižali sta se gospa in hčerka. To je bil znak, da lahko začnejo jesti.
Po kosilu je gospod prebral časopis, poslušal radijska poročila in se za kakšno uro ulegel, da se je odpočil. Nato je šel spet v nazaj v službo. Proti večeru se je vrnil in navadno pripovedoval, da ga je zaneslo še na sprehod ob Dravi, kjer je opazoval ribiče. Včasih je srečal kakšnega znanca in potem sta politizirala brez konca in kraja.
Žena Matilda je bila starih meščanskih korenin in se je s tem ponašala. Sprva je imela služkinjo, da jim je kuhala, prala in pospravljala stanovanje, sama pa je vezla in kvačkala umetelne prtičke. Ni ji bilo treba hoditi v službo. K njej so prihajale na obiske prijateljice. Sedele so pri kavici, ki so jo srebale iz finih porcelanastih skodelic. Toda po vojni je postalo življenje drugačno. Ni bilo več veliko denarja pri hiši, sploh ko se je Josip upokojil. Služkinje niso več imeli in za gospo se je začelo trše življenje. Sama je zdaj opravljala vsa gospodinjska dela in še vedno razvajala moža in hčerko Vero.
Vera je še v Kraljevini Jugoslaviji maturirala na Državni trgovski akademiji. Po vojni je dobila službo kot računovodkinja v nekem podjetju. Nikoli se ni poročila. Noben snubec mami Matildi ni bil všeč. Na vsakem je našla kakšne napake in jih je hčeri pretirano poudarjala, da ga je še ona začela kritizirati in nato sta se razšla. Rapočev rod se ni nadaljeval.
Vera je bila razvajena hčerkica. Mama ji je stregla do svoje pozne starosti, kjer je mogla. Zgodaj zjutraj je vstala in zakurila v kopalnici, da se je zagrela voda in se je punca, ki je spala do zadnje minute, lahko na toplem umila. Potem jo je že čakal zajtrk na mizi, da ga je hitro pojedla in odšla v službo. Vera je bila vedno elegantno oblečena. Za obleke in za potovanja je porabila skoraj ves denar, ki ga je zaslužila. Prepotovala je menda vse države Evrope.
Če brskam po spominu, jo največkrat vidim, kako pakira kovčke in se pripravlja na potovanje. Kadar se je vrnila, je materi in očetu vedno kaj prinesla, tako je bilo stanovanje natrpano s spominčki: s skodelicami, vazicami, kipci, okrasnimi krožniki, lutkami v narodnih nošah in drugem. Rada je tudi pripovedovala o svojih dogodivščinah in zato je po njenem prihodu bilo pri njih vedno veliko obiskov, ki so z zanimanjem prisluhnili njenim pripovedim. Bile so še toliko bolj zanimive za Verine znance, ker televizorjev v tistem času še ni bilo, celo radio je bil redkost. No, Rapočevi so ga že imeli. Tudi telefon so si kmalu nabavili, da se je Vera lahko pogovarjala s svojimi prijateljicami. Stalna obiskovalka je bila njihova najbližja soseda Gorjančeva, sploh po tistem, ko je postala vdova. Z Matildo sta bili približno enakih let. Izmenjavali sta si recepte in obujali spomine, kako lepo je bilo včasih.
Rapočevo zadovoljno življenje se je spreobrnilo v moro neke zgodnje pomladi. Sneg se je talil in veselila sem se že, da bodo kmalu nehali kuriti, kajti povsod okrog mene se je kadilo iz dimnikov. Opisala vam bom neprijeten dogodek.
Gospod Josip je v zgodnjem jutru prišel na balkon. Najbrž zato, ker ni mogel spati. Oblečeno je imel domačo haljo. Naslonil se je na balkonsko ograjo in si prižgal cigareto. Že pri prvem dimu ga je začelo dušiti in napadel ga je kašelj. Lovil je sapo in dolgo kašljal. Ni in ni se mogel pomiriti. Cigareta mu je padla iz rok na dvorišče in za njo je padel v globino tudi krvavi pljunek. Prijel se je za prsi in kašljal tako, kot bi mu hotela pljuča izskočiti.
Na balkon je pritekla Vera.
»Ata? Kaj je s tabo? Zakaj nisi v postelji? Si šel spet kadit?«
Ni ji mogel odgovarjati na vsa njena vprašanja, takšen napad kašlja je imel. Vera ga je trepljala po hrbtu in ga silila, da bi šla noter. Nato je prišla še Matilda. V tresoči se roki je nosila skodelico čaja in mu ga ponudila:.
»Na, ata, pij, da ti bo odleglo.«
Ubogal jo je in po nekaj požirkih tople tekočine mu je kašelj pojenjal. Odvedli sta ga v kuhinjo in ga posadili na stol. Od kašlja je imel solzne oči. V žepu je poiskal robec in si obrisal nos, oči in krvavo slino.
»Kaj hodiš slabo oblečen na balkon? Iz tople postelje kar ven na hladen jutranji zrak! Preveč se igraš s svojim zdravjem,« ga je karala hči.
»Saj veš, ata, da ne smeš kaditi,« mu je proseče prigovarjala žena.
»Ne, ata tega ne ve! On ne bo ubogal ne tebe ne mene ne zdravnika!« je še bolj povzdignila glas Vera.
Pogledal jo je z mrtvimi, vodenimi očmi in ponovno ga je posilil kašelj. Matilda mu je spet ponudila čaj, a tokrat je skodelico odrinil. Vera je nalila na žlico sirup iz smrečnih vršičkov, ki jih je nabrala lansko poletje. Z mamo sta jih nastavili na sladkorju in sirup iz njih je običajno pomagal proti kašlju. Josip je pogosto kašljal, posebno zadnje čase, saj je bil strasten kadilec. Po dveh žličkah domačega zdravila je malo lažje zadihal.
Čez nekaj časa je čisto tiho spregovoril:
»Meni ni več pomoči. Čutim, da ne bom več dolgo.«
Ženski sta ga spravili nazaj v posteljo. Prepričana sem, da niti slutili nista, tako kot jaz, da je bil Josip takrat zadnjič na balkonu. Z njegovim zdravjem je šlo hitro navzdol. Zdravnik je še dvakrat prišel k njemu in ženskama zaupal, da mu ne more pomagati, ker je tuberkuloza že preveč razvita. V nekaj dneh je revež izkašljal svojo dušo. Cvetoče pomladi ni več dočakal.
Iz stanovanja so črno oblečeni možje po hodniku odnesli njegovo truplo v svetleči leseni krsti, oblepljeni z zlatimi lističi. Vera in Matilda sta šli za njimi po stopnicah do dvorišča in glasno jokali.
Krsto je črn avto odpeljal izpred mojih oči.
TELEVIZIJA
Opažala sem, da se Vera in njena mama Matilda težko privajata na življenje brez očeta in da jima manjka moška roka. Dan na dan sem gledala njuno žalost. Dopoldne, ko je bila Vera v službi, je Matilda prižgala na mizi svečko in jokala poleg moževe slike.
»Josip, dragi, zakaj si naju zapustil? Tako sami sva brez tebe,« je tožila in vila roke.
Vdajala se je svoji žalosti. Vse cigarete je vrgla v smeti, ker jih je krivila njene nesreče. Radia ni več poslušala, na telefon se ni oglašala. Vzdihovala je, da si tudi obiskov več ne želi. Pri kuhanju se ni več trudila, kot se je prej. Skuhala je pač, da je imela Vera kaj jesti. Sama se je jedi komaj dotaknila. Z Vero sta se po popoldnevih pogovarjali o očetu in obtoževali sta se, da nista prej opazili, da boleha za tuberkulozo.
»Tudi zdravnik je kriv. Videl je, kako kašlja in ni ga poslal na preiskave,« je nekega večera pretrgala tišino Matilda.
»Jaz tudi tako mislim. Samo o cigaretah nama je govoril, da mu škodijo, drugega pa nič. Pa vzemi takemu kadilcu cigarete, če moreš,« je Vera nadaljevala materino razmišljanje.
»Ah, še bolj bi trpel brez cigaret. Naj bi mu jih odrekli?«
»Te bolezni ne dobiš kar tako. Nekje se je je moral nalesti. Če bi ga pravočasno poslali na Golnik, bi ga še rešili.«
»Misliš? Veš, jetika je huda reč. Ko sem bila mlada, so ljudje pogosto umirali za njo.«
»Zdaj pa ne več. S fluorografiranjem in s higieno so jo že precej iztrebili. Samo naš ata je moral za njo umreti.«
In Vera je spet zajokala.
Tedaj je soseda Gorjančeva potrkala na balkonska vrata.
»Slišala sem vajin pogovor in prišla sem, da bi vama malo pregnala žalost,« je dejala in vstopila v kuhinjo.
»Sedi,« jo je povabila noter Matilda. »Veš, žalosti nama ne moreš pregnati.«
»No, saj ne mislim. Glejta, tudi jaz sem izgubila moža in sem zdaj sama. Vedve imata vsaj ena drugo. Moji hčeri živita v Italiji in vesela sem, če mi vsaj kaj pišeta. Popolnoma vaju razumem. Žalost moraš izžalovati, šele potem si opomoreš.«
»Poglej njegovo sliko. Ali se ti ne zdi, da mu je Vera zelo podobna?«
»Seveda mu je. Matilda, že vedno sem govorila, da mu je. Se spominjaš? Nekaj sem vama hotela povedati.«
Zdaj se je Gorjančeva obrnila proti Veri.
»Kaj, če bi si kupili televizor? Saj ni več tako drag.«
»Ne pride v poštev,« jo je takoj zavrnila Matilda. »Saj še radia ne poslušava več.«
»Pa bi lahko vsaj poročila poslušali. Na televiziji so še bolj zanimiva. Hčerka Mila mi je pisala, da brez televizije ne morejo več živeti. Pomislita, kaj vse lahko vidiš! Saj ne mislim na filme. Pri poročilih vse pokažejo, kaj se po svetu godi.«
»Ja, o tem se pogovarjajo tudi pri nas v službi. Že sama sem malo razmišljala, da bi ga vzela na obroke. Bilo je, še preden je ata umrl, zdaj me več ne zanima,« je zatrjevala Vera.
»Prav zdaj bi te moralo še kaj drugega zanimati ne samo pokojni ata. Njega nobene solze več ne bodo dvignile iz groba. No, razmislita malo o televiziji. Posebno ti, Vera.«
Po teh besedah je odšla nazaj k sebi, se pravi v svoje stanovanje. Vera in njena mama pa sta se le začeli pogovarjati o televiziji. Veste, da je tudi mene zanimalo, kakšno čudo je televizija. V mojih prostorih je še nihče ni imel. Res je kmalu Vera vzela kredit in Rapočevi sta imeli prvi v bližnji okolici televizor. Niti predstavljala si nisem, da je televizor velika škatla, ki ima ob strani gumbe. Pritisneš na enega in pokaže se ti slika, prav takšna, kot so one, narejene s fotoaparatom. In slike se premikajo, ljudje hodijo, plešejo, se vozijo, živali se gibljejo, rastline rasejo, vse je, kot se dogaja v naravi. Zanimivo, gledaš v škatlo in vidiš vse. Kako nevsakdanje, neresnično! Slike so bile še črno-bele. Danes se televizorjem nihče več ne čudi. Vsi mi lahko potrdite, da imate v vsakem stanovanju kakšen televizor, morda celo dva. In na ekranih, kot pravijo ljudje tistemu delu, kjer se vidijo slike, gledamo v barvah ves svet, ki ga prikazujejo.
Na svoj prvi televizor sta bili obe Rapočevi ponosni, saj sta se hvalili z njim vsakemu, ki ju je hotel poslušati. Spoznavala sem, da v njiju še tli nekdanja meščanska nečimrnost.
Ob tem čudu tehnike sta malo pozabili na žalost, saj sta se vedno manj pogovarjali o pokojnem Josipu. Z njima vred sem gledala razne oddaje na televiziji. Gorjančeva je vsak večer sedela pri njih in tudi sosede Tičeva, Tropova in Kapusova so pogosto prihajale gledat novice. V Rapočevem stanovanju je postalo prav živahno. Opažala sem, da se je med sosedami skovalo še trdnejše prijateljstvo, sploh med Gorjančevo in Rapočevima. Venomer so tičale skupaj in videti je bilo, da druga brez druge ne morejo več živeti. Pogovore o pokojniku so zamenjale teme, povezane s televizijskimi oddajami. Sprva so gledale samo poročila, potem pa tudi filme in nadaljevanke.
Televizija je prinesla vame novo svežino.
PREUREJANJE STANOVANJA
Da sta Rapočevi začeli stanovanje preurejati, je bilo krivo Verino potovanje v Carigrad. Zakaj ste me pogledali nejeverno? Prav sem povedala. Potovanje je bilo krivo, da je Vera prišla domov vsa bolna. In ker je bila bolna … No poslušajte me, pa boste vse izvedeli.
Torej, Vera je bila hripava, prehlajena, imela je temperaturo in kašljala je. Legla je v posteljo v spalnici, ki je bila v njihovi največji sobi. Tam sta ponoči počivali obe Rapočevi v zakonski postelji. Na levi strani je ležala Vera, na desni Matilda. Bolnica je stokala in vzdihovala, kot da ji že stoji žena s koso na vratu. Njena mati je kazala močno zaskrbljenost. Vem zakaj. Bala se je, da ji bo bolezen pobrala še hčer. In kaj naj počne sama na svetu? Poklicala je zdravnika. Prišel je prijazen gospod, jo pregledal in rekel, da sumi, da ima bolnica poleg običajne viroze še pljučnico. Zapisal ji je antibiotik. Mama ji je kuhala čaje, redno ji je dajala zdravila in sploh ji je stregla. Gorjančevi je zaupala, da jo hčerin kašelj skrbi, kajti spominja jo, kako je kašljal njen pokojni mož, in še to ji je šepnila, da se panično boji za njeno zdravje. Če je Vera spala, je mama po prstih hodila po sobi, da je ne bi zbudila. Da je imela mir, se je umaknila v kuhinjo ali je stopila na balkon, kjer jo je Gorjančeva bodrila in ji dajala upanje, da bo hčerka bolezen premagala.
Po dolgih dneh ležanja in skrbne materine nege je Vera prihajala k sebi. Prvič je mami izrazila željo, da bi rada jedla dobro govejo juho. Seveda ji je Matilda ustregla. Bolnica je prišla v kuhinjo in je z velikim apetitom jedla. Mama jo je opazovala in skrb ji je izginjala z obraza.
»Bleda si, moraš dobiti malo svežega zraka,« je stopila Matilda k vratom in jih odprla.
V kuhinjo je zavel prijeten vonj po cvetovih akacije, saj je bilo spodaj ob Dravi polno teh dreves. Majsko sonce se je smejalo z neba brez vsakega oblačka. Vedno bližje so prodirali glasovi otrok, ki so v dolgi vrsti krenili iz šole proti mestu.
»Kako lepo je tukaj, jaz pa sem rinila v Turčijo samo po bolezen,« je globoko vzdihnila Vera.
»Kaj Carigrad ni lep?« jo je vprašala mama.
»O, je. Lep je lep in zanimiv tudi. Vedno sem si želela videti bosporsko ožino pa seveda Hagio Sofio. Cerkev, o kateri je Finžgar pisal v knjigi Pod svobodnim soncem, da jo je dal zgraditi cesar Justinijan. Pozneje jo je sultan Mehmed II. spremenil v mošejo. Želja se mi je uresničila. Pa še veliko drugega sem videla. In vse bi bilo v redu, če ne bi bilo tako mrzlo.«
»Saj sem ti rekla, da vezmi s seboj topla oblačila. Ne, ti me nisi hotela ubogati!«
»Eh, mama, tam je vedno vroče. Samo letos je bilo prvega maja izredno mrzlo. Tako mrzlo, da domačini ne pomnijo. Celo sneg smo doživeli, kar je v Carigradu velika redkost. Jaz sem imela samo nizke čevlje. Dovolj je bilo, da sem staknila bolezen.«
»Drugič raje ostani doma!« je bila Matilda kar malo huda.
»Veš, ko sem ležala v sobi, sem razmišljala. Kuhinja je najlepši prostor v našem stanovanju. A ne bi bilo boljše, da bi bila tu soba?«
Matilda jo je pisano pogledala.
»Ne razumem, kaj misliš? Kje pa naj bo po tvojem kuhinja?«
»Poglej, mi imamo kar dve shrambi. Večjo bi lahko preuredili v kuhinjo. Saj medve shrambe sploh ne rabiva. Dovolj sta nama za živila omara in hladilnik. Prostor, kjer je zdaj kuhinja, bi bil lepa dnevna soba, saj se v njem stalno zadržujeva.«
Nato je vzela papir in ji risala svoje zamisli.
»Še nekaj imam v glavi! Ker naju bo preurejanje dosti stalo, bi lahko na stanovanje vzeli kakšnega podnajemnika. Saj vseh sob ne uporabljava.«
»Ljuba duša, ne maram, da mi kdo tuj hodi po stanovanju!«
»Poglej, on bi imel tisto sobo, ki ima vrata na hodnik. Vrata v srednjo sobo bi zaklenili in bi ločeno živeli.«
»Ti si pametna! Kam pa bi hodil na stranišče?«
»Bom še razmislila.«
In je ležala v postelji, gledala tloris stanovanja, si kaj na njem označila. Videlo se je, da razmišlja in študira, kako bi rešila problem glede stranišča. Na vsem lepem je zaklicala:
»Mama, našla sem rešitev!«
Bila je preprosta, da sem se čudila.
Ko je Vera ozdravela in je zopet hodila v službo, je razlagala mami, da se je posvetovala s službenimi kolegi in kolegicami glede preureditve stanovanja. Pomagali ji bodo poiskati mojstre.
In stanovanje so začeli preurejati. Najprej so napeljali vodo v sobo z vrati na hodnik. Na steno so pritrdili belo umivalno školjko.
Prostor, v katerem je bil WC, so z zidom razpolovili in dobili dva manjša prostora. V notranjem so naredili stranišče za Rapočevi, v zunanjega pa so vdelali vrata, skozi katera si prišel po balkonu. Seveda sta dobila še oba prostora ustrezne inštalacije in nastali sta dve stranišči. V zunanjem so znižali strop in naredili nad vrati okence, skozi katero je nad novim stropom prihajala dnevna svetloba v notranji WC. Tudi zračil se je tam. Oseba, ki bo imela sobo v podnajemu, bo lahko hodila na svoje stranišče z balkona.
Kuhinjo so spremenili v sobo. Zelo površno in primitivno so naredili. Vrata shrambe so prekrili z mavčno ploščo in stene prelepili s tapetami. Glavno, da je bilo na zunaj videti lepo. Vera je dala po meri narediti pohištvo. Na nizki komodi je kraljeval televizor, na sredi je bila majhna klubska mizica, ob njej dva udobna fotelja. V kot sta postavili kanape, da je lahko na njem katera ležala, in majhna sobica je postala prijazna, da sta največ časa preživljali v njej. Čez noč sta hodili spat v spalnico. Le srednja soba je bila nedotaknjena. V njej je bilo nameščeno lepo pohištvo in je bila pripravljena za goste, da bi tam prenočili. Teh pa nikoli ni bilo.
Kuhinja je bila zdaj v majhnem prostoru, a za dve osebi je bila čisto dovolj velika. Na eno steno so obesili tri viseče elemente, pod njimi je bil delovni pult in električni štedilnik in še je ostalo dovolj prostora za majhno mizico z dvema stoloma pri oknu. Žal je okno gledalo v Gorjančevo predsobo. Mene je to motilo, a Rapočevih ni, saj sta se zadrževali v kuhinji le kratek čas. Na okno sta obesili čipkasto zaveso in stvar je bila opravljena. Iz drugega stanovanja je prihajalo prav malo svetlobe, da sta morali imeti v kuhinji stalno prižgano električno luč.
Prav to okno so jima Kramarjevi več let pozneje zaprli in potem je bil pogled na slepo okno še bolj žalosten.
Mene je zanimalo samo, kdo bo novi stanovalec pripravljene podnajemniške sobe. Vedela sem, da ne bo kakšen njihov znanec, kajti zanj ne bi delali posebnega stranišča z vhodom iz balkona. Moje predvidevanje se mi je potrdilo, ko so vse tri, Vera, Matilda in soseda Gorjančeva, sestavljale anonso za časopis, kot so se izrazile. Gorjančeva je menila, da je najvažnejše, da omenijo, da je soba velika in v središču mesta. Rapočevi sta se strinjali. Matilda je tudi vztrajala, da morajo dodati, da ima soba poseben vhod. Vera je pisala, prečrtavala in popravljala, nazadnje pa prebrala:
»Mirnemu stanovalcu oddamo v centru mesta veliko sobo z lepim razgledom, s svojim vodovodom in posebnim vhodom iz hodnika. K sobi spada tudi WC.
Naslov v upravi lista.«
Vse tri so kimale in tako potrdile, da so s svojim trudom zadovoljne.
PODNAJEMNIK
Tonček je bil fant okrog tridesetih. Javil se je na Verin časopisni oglas, da oddajajo sobo v podnajem. Ko se je predstavil, je povedal, da mu ustreza, da bi stanoval v središču mesta, ker ima službo blizu. Da je zaposlen v frizerstvu na Glavnem trgu nedaleč od mostu. Gospa Matilda se je kar cedila, ko ga je poslušala, in mu je takoj priznala, da ji je všeč, ker je lepega, uglajenega obnašanja. Tudi Vera ni skrivala, da ji ugaja. Brez odlašanja sta se odločili zanj.
Pri Rapočevih je še ves dan zvonil telefon, da mi je bilo kar zoprno. Ljudje so spraševali za sobo in Matilda jih je vse po vrsti odslavljala s svojim običajnim stavkom:
»Je že oddano!«
Tonček se je vselil v svoj novi dom. Videla sem, da je prišel samo s kovčkom, v katerem je imel najnujnejše stvari. Drugega ni rabil, saj je bila soba opremljena. Gledala sem ga, kako si zlaga stvari v omaro. Nato je pogledal skozi okno. Trg je imel na dlani. Okrog zelenega otoka so vozili avti in kolesarji, po pločnikih so hiteli ljudje. Celo na most je videl, če se je malo bolj stegnil skozi okno. Gospe sta mu dali ključe od balkona in sta mu pokazali, kje je WC. Ni mi ušlo, da mu je bil balkon silno všeč. Svoje zadovoljstvo nad njim je izražal tako, da se je večkrat zadrževal tam in ne samo, kadar je moral na potrebo. Naslanjal se je na ograjo in gledal čez reko. Mislim, da ga je pogled na stari del mesta sproščal. Včasih si je celo prinesel daljnogled in zrl čez. Z njim je tudi kdaj poškilil v bližnje stanovanje, saj so bila vrata iz njega na balkon v poletnem času odprta.
Njegovo vedenje je sosedo Gorjančevo spravljalo v slabo voljo, kajti Matildi se je kmalu pritožila. Trdila je, da jo njen podnajemnik nadzira, da gleda z rešpetinom v njeno predsobo in kuhinjo, da jo opazuje pri njenem delu in da si tega ne bo dovolila. Matilda ji je obljubila, da bo s Tončkom govorila, toda nikoli ni ujela prave priložnosti.
Radovedno sem čakala, kdaj in kako bo stara gospa Rapoc razodela Tončku, kar je želela Gorjančeva. Skoraj bi se zgodilo nekega poletnega popoldneva.
Tonček je šel mimo Rapočevih balkonskih vrat in Matildo prijazno pozdravil.
»Gospod Tonček,« ga je vljudno povabila v sobo, »nekaj bi se rada z vami pogovorila.«
»Da, gospa, na voljo sem vam,« je dejal in vstopil.
Še preden je prišla Matilda z besedo na dan, jo je vprašal:
»Gospa, zakaj imate predal na regalu odprt? Se vam je pokvaril?«
»Ah, ne glejte tja!« je bilo Matildi nerodno. »Nekaj se je zaskočilo in ga ne morem zapreti. Vera je rekla, da je že poklicala mizarja, a kaj, ko nima časa priti.«
»Dovolite, gospa, da pogledam.«
Stopil je k predalniku, izvlekel predal, segel z roko v odprtino in ven potegnil košček lesa, ki se je odlomil. Potem je dal predal nazaj, ga zaprl, ga spet izvlekel in spet zaprl. Delovalo je brezhibno.
»O ljubi bog, gospod Tonček! Vi ste res kampelc!« je plosknila z rokami.
»Saj sploh ni bilo pokvarjeno,« se je zasmejal in beli zobje so se mu zablisnili v ustih.
»Gospod Tonček, koliko sem vam dolžna?«
»Nič. Bila je malenkost. Nesramen bi bil, če bi vam kaj za to računal.«
Dala mu je šilce žganja in odšel je v svojo sobo.
Kmalu po tem je Matildo Gorjančeva vprašala, če se je s Tončkom pomenila.
»Bil je tako prijazen, da mi je popravil predal. Saj mu nisem mogla nič reči,« se je izgovarjala, a obljubila ji je, da bo že našla primeren trenutek.
Zdaj me je še bolj zanimalo, kdaj ga bo prijela, naj se preveč ne mudi na balkonu in naj ne kuka v sosedino stanovanje. Vedela sem, da mu ne bo kratkomalo potrkala na vrata in ga oštela. Bila je preveč vljudna, saj je bila v njej zasidrana dobra meščanska vzgoja. Naslednja prilika se ji je ponudila, ko je prišla iz trgovine.
»Zdaj mu bo rekla,« sem si dejala.
Počasi je stopala po stopnicah, ker je težko nesla.
Tonček je moral slišati njeno sopihanje, kajti pravkar je prišel iz svoje sobe. Zaklepal je vrata in hotel oditi. Ko je zagledal svojo gazdarico, kakor jo je imenoval, ji je skočil naproti.
»Gospa Rapoc, težko ste si naložili? Prosim, dajte mi eno vrečo, da vam pomagam.«
Ne eno, odvzel ji je vse tri vreče in ji jih nesel do stanovanja. Nato je prešerno stekel dol po stopnicah.
Drugič se je spet ponudil, da je Matildi in Veri obesil zavese, ki sta jih oprali, kar res ni bilo enostavno, kajti stropi so visoki in moraš splezati na visoko lestev. Pa še takrat je težko obešati. Vera je običajno poklicala tapetnika, da ji je to naredil. Za plačilo seveda. Tonček spet ni hotel vzeti denarja.
Zvečer je Matilda Veri dejala:
»Gorjančeva naj se gre solit! Naj mu kar sama reče, če ji ni kaj prav.«
»Saj je že meni tudi težila, naj podnajemnika, milo povedano, poučimo, kako naj se vede. Ampak jaz mu tudi ne bom nič rekla. On je prijazen. Točno plačuje, usluge nama dela. Kaj še hočeva več.«
Sploh sem opažala, da Vera malo preveč zapeljivo gleda Tončka. Pa ne, da se je zatrapala vanj! Sklenila sem, da ju bom natančneje opazovala. Da se je zaljubila? Saj je precej mlajši od nje! Ne, ni mi šlo v glavo.
Moja sumničenja so se potrdila tistikrat, ko je šel za njo po stopnicah. Mislim, da je slutila, da je on, a se ni ozrla.
»Gospodična Vera!« jo je nežno poklical.
Obrnila se je in zardela.
»Gospodična Vera, kam tako hitro? Lahko bi šla skupaj, saj so stopnice dovolj široke za dva,« ji je gostolel in pospešil korak.
»Seveda,« je privolila, a to tako, da se je čutilo, da je v zadregi.
»Gospodična Vera, danes ste zelo lepi. No, kaj ste se obrnili stran? Naj vidim vaše lepe očke,« ji je šepetal.
Vera je še bolj zardela in gledala v tla. Kazalo je, da ni navajena takega dvorjenja. Odprla je usta in hotela nekaj reči. Pa ni. Verjetno ni vedela, kaj bi dejala. Čez dolg trenutek je zajecljala:
»Ste bili v mestu?«
»Ja, seveda sem bil,« se je glasno zasmejal. »Zdaj grem domov v svojo sobico. Vas smem povabiti k sebi? Imam dober vermut. Prav takšen, kot ga imajo ženske rade.«
Ne, ni se branila. Mislim celo, da je bila srečna, da je lahko stopila k njemu.
Bila je v njegovi sobi in on je zaprl vrata. Pri tem je govoril:
»Sedite na posteljo, jaz bom sem na stol. Če bi vedel, da me boste počastili s svojo prisotnostjo, bi prav za vas kupil še en stol.«
Nalil ji je vermut v kozarec ter ji ga ponudil. Sam si je nalil v drugo čašo viski. Srknil je in odložil na mizico. Ona je spila na dušek. Nisem vedela ali zato, ker ji je okus prijal ali ker je bila žejna ali samo iz nerodnosti.
»Vam lahko še enkrat nalijem? Saj sem vam rekel, da je dober, ne,« ji je trobezljal in spet nalival.
»Ne, ni treba,« ga je rahlo prijela za roko.
»Je že nalito. Če ne želite več, vas ne bom silil.«
Odložil je steklenico na mizo in ponovno srknil svoj viski. Ona je spet prijela kozarec in naredila nekaj požirkov.
»Veste, gospodična Vera, kar naravnost vam bom povedal. Všeč ste mi. Že dolgo sem vam hotel reči. Vam lahko poljubim roko?«
Kar sam si je vzel njeno roko in jo strastno poljubil. Opazila sem, da ji je ugajalo, pa vendar je vstala in hotela iti.
»Saj se vam nikamor ne mudi! Povejte mi, Vera, a sem vam res tako odvraten?«
»Ne …, saj ste mi tudi … vi … všeč,« je končno izdavila.
Objel jo je in najprej poljubil na lice. Sledil je dolg francoski poljub. Položil jo je na posteljo in legel poleg nje. Božal jo je po glavi in ji šepetal, kako lepe svilene lase ima in kako čudovite frizure bi se dale delati iz njih. Ni se upirala niti, ko ji je odpenjal bluzo in ji slačil krilo …
Še vedno sta globoko dihala, ko sta polna naslade obmirovala na mehki postelji. Nato je sobo preplavila tišina in zaslišali so se drseči koraki onkraj vrat.
»Mama!« je planila pokonci Vera in se začela oblačiti. »Kaj mi bo rekla? Ne sme vedeti, da sem bila pri tebi.«
»Kaj naj ti reče? Saj si vendar odrasla in lahko delaš, kar hočeš, a ne!«
»Saj … prav imaš. Ampak zdaj moram iti.«
Popravil ji je frizuro. Še en poljub. In odšla je.
Razmišljala sem, kako čuden par sta. On je star okrog trideset let, ona pa že krepko čez štirideset. Menda že gre kar proti petdesetemu. Samo, kar je res, je res. Ona je presneto dobro ohranjena za svoja leta. Veri sem privoščila, da si najde že enkrat svojo boljšo polovico. Ali bo Matilda s tem fantom zadovoljna?
Nju
na ljubezen je trajala kakšno leto. Skrivala sta jo pred mamo in sosedi. Ugotavljala sem, da se skrivaj dobivata tudi zunaj. Menda je hodila celo k njemu v frizerski salon, kajti imela je vedno urejeno frizuro. Vsak las je bil na svojem mestu. Še Gorjančeva je Matildi namignila, da je Vera zadnje čase zacvetela kot roža.
Tonček je večkrat prišel k njima v stanovanje. Gospo mamo je, po mojih opažanjih, čisto osvojil. Ne samo da je kaj popravil ali naredil, kar ona ni mogla, naklonjenost ji je kazal tudi s kakšno majhno pozornostjo. Enkrat ji je prinesel šopek rož, drugič bonboniero.
Skratka, lahko rečem, da je podnajemnik prinesel veliko vedrine v njuno življenje, odtujili pa sta se svoji sosedi Gorjančevi.
Toda, kar na lepem je sledilo veliko presenečenje, bolje razočaranje, in to ne samo za Rapočevi, ampak tudi zame.
Nekega večera, ko je bila gazdarica Matilda sama doma, Vera je bila v gledališču, je Tonček pri vratih pozvonil in vprašal:
»Smem?«
Nakazal je, če sme vstopiti. Matilda se je umaknila od vrat, da je prišel v predsobo in naprej v sobico z balkonskimi vrati. Na mizo je položil zavitek kave.
»Gospa Matilda, kavico sem vam prinesel in denar, ki sem vam ga še dolžen za stanarino.«
»Kaj to pomeni, gospod Tonček?« ga je osuplo vprašala.
»Gospa, zahvaljujem se vam za vse. Ponoči odpotujem v Nemčijo. Ključe vam bom vrgel kar v poštni nabiralnik.«
»Sploh vas ne razumem. A za vedno odhajate? A sva se vam kaj zamerili, gospod Tonček?«
Prešerno se je zasmejal kot vedno in si popravil razigran koder, ki mu je padel na čelo.
»Ne, ne. Lepo smo se razumeli. Vi ste mi bili kot mama. Gor grem zato, ker se bom poročil. Tam imam zaročenko. In tudi lepa služba me čaka.«
»Razumem, a ne bi počakali, da pride Vera domov? Se ne boste od nje poslovili?«
»Žal mi je, gospa gazdarica, a se mi zelo mudi. Recite ji, da tudi njo lepo pozdravljam! In pisal vama bom.«
Kako je Vera jokala, ko je izvedela, da ju je Tonček zapustil! V srce se mi je zasmilila. Šele takrat je mami zaupala, da je zaljubljena vanj in je mislila, da jo ima tudi on rad, da sta se shajala in da sta kovala načrte za prihodnost. Da ga je videla že kot svojega moža. Uboga razočarana Vera, kako je trpela! Mislim, da je bil Tonček njen zadnji nesojeni ženin.
Ob vsem hčerinem priznanju je Matilda kazala še večje presenečenje kot ob nenadnem Tončkovem naznanilu, da ju zapušča. Objela je skrušeno hčer in si položila njeno glavo na prsi. Da, čutila je njeno bolečino. Tolažila jo je z besedami:
»Mogoče je bolje tako. Vera, ta fant ni bil zate! Samo pomisli, kako velika razlika v letih je med vama. Vedno sem ga imela za poštenega človeka, toda to, kar je napravil, je vsega obsojanja vredno.«
URA SE JE USTAVILA
Rapočevi sta spet živeli sami kot prej, pred Tončkovim prihodom. Vera je postala molčeča in razdražljiva. Odslej je živela samo še za službo, ki jo je čisto vsrkala vase. Pozno je prihajala domov in s seboj si je nosila še delo, ki ga je prevzela od kolegice, ki je bila na porodniškem dopustu. Dostikrat je pisala in računala pozno v noč. Vsi, ki smo poznali njeno nesrečno romanco, smo vedeli, da se hoče na ta način zamotiti, da bi čimprej pozabila nanjo.
Matilda je ni motila. Pospravljala je stanovanje in kuhala za obe. Nekoč pa je le načela temo, ki se je je Vera izogibala. Verjetno se ji je zdelo, da je preteklo že dovolj časa, odkar ju je Tonček tako razočaral.
»Soba je prazna, kaj če bi spet dala oglas v časopis? Mogoče bi tokrat vzeli kakšno podnajemnico?«
»Nikoli več nobenega podnajemnika niti podnajemnice!« se je zadrla Vera v odgovor. »Zaklela sem se, da nikoli več! Toliko še zaslužim, da lahko v miru živiva. Tudi ti imaš svojo penzijo.«
»Novi hladilnik potrebujeva. Vidiš, da nama je sedanji odslužil. Ne hladi več. Vse se nama bo pokvarilo. S čim ga bova kupili?«
»S prihranki. Bova pač vzeli iz rezerve, saj hladilnik ni tako drag, da si ga ne bi mogli privoščiti.«
Kupili sta ga in ga postavili v sobo bivšega podnajemnika. Vanjo sta počasi odlagali vse, česar nista potrebovali, da je postala prava ropotarnica. Pozimi sta napeljali še vrvi od stene do stene, da sta lahko sušili perilo. Kozarce, steklenice in star časopis sta znosili v balkonsko stranišče in vrata trdno zaklenili. Nihče tega prostora ni več uporabljal.
Najbližja soseda Gorjančeva se je Rapočevima spet dobrikala:
»Ne veste, kako mi je všeč, da sta tako naredili. Straniščna vrata so tik mojih stanovanjskih. Ko jih več ne odpirate in stranišča več ne uporabljate, od tam nič več ne zaudarja.«
Vse je bilo lepo in prav in prepiri so bili pozabljeni.
K Rapočevima je Gorjančeva pogosto prišepala gledat televizijske nadaljevanke in skupaj s sosedama iz nižjega nadstropja so pile kavico in se pogovarjale ure in ure. Toda Gorjančeva je vedno težje hodila. Noge so ji zatekale, da počasi še čevljev ni mogla obuti, in je hodila le v mehkih copatih. Njen svet se je zožil samo na stanovanje, balkon in na sosedino balkonsko sobico. Vedno pogosteje sem pri njej opažala postrežnico Pepco. Prihajala je k njej, da ji je malo pospravila, prinesla živila iz trgovine in kurivo iz kleti, počistila okna in včasih celo kaj skuhala.
Pozimi sta Rapočevi zaprli balkonska vrata in do pomladi nista več prišli ven. Ni bilo težko uganiti, zakaj sta se umaknili. Zato, da jima ni bilo treba čistiti snega. Ga je pa morala Pepca, da je sploh lahko prišla do Gorjančinega stanovanja. Vedno sem se bala, da bo gospa Gorjanc padla na gladkih balkonskih tleh, ker je pogosto silila k Rapočevim. Ampak zdaj k njima ni mogla z balkona, morala je iti okrog, skozi hodnik.
Pri njiju je vsak večer, ne glede, ali je bilo na televiziji kaj zanimivega ali ne, sedela Kapusova. Vem, da je prihajala samo zato, da se je grela pri Rapočevih.
Zima je bila muhasta in mrzla. Treba je bilo pošteno kuriti, da so si te osamljene ženske lahko ogrele v stanovanju vsaj en prostor. Gorjančeva še tega ni več mogla. Ležala je v postelji tako dolgo, dokler ji ni Pepca zakurila v kuhinjskem štedilniku in je vstala šele, ko je bilo že toplo. Tistega torka, ko je postrežnica prišla zelo pozno, ker je imela še neke opravke, sploh ni več mogla vstati. Vzdihovala je, da ji je slabo in jo pri srcu tišči. Pepca ji je dvignila vzglavje.
»Bolje je, da sedite, kot da ležite. Slišala sem, da ni dobro za srce, če ležiš,« je dopovedovala bolnici, nato pa odhitela k Rapočevim in Matilda je poklicala rešilca.
Vse sosede, ki so prijateljevale z njo, so se naenkrat zbrale ob njeni postelji. Ena je svetovala to, druga ono, Gorjančeva pa je obračala oči in se z rokami grabila za prsi. Reševalca sta hitro prišla, saj je bolnišnica blizu. Na nosilih sta jo odnesla po stopnicah in jo odpeljala.
Že čez dve uri so Rapočevima iz bolnišnice telefonirali, da je soseda umrla.
»Kar naenkrat je ni več,« je dejala Vera, ko je odložila telefonsko slušalko.
»A je umrla?« je vprašala njena mama.
»Ja,« je prikimala in pogledala na uro.
»Stoji?« je vprašala Matilda.
Vera je vzela svojo ročno uro z mizice. Kazala je petnajst in dvajset minut in sekundni kazalec se je v hitrem ritmu vrtel naprej. Ura na steni je mirovala. Še vedno je bil manjši kazalec na številki tri, večji na šest.
»Poglej, mama, ura se je ustavila ob pol treh. Takrat je Gorjančeva umrla!«
»Ja, tudi moja mama je vedno rekla: ´Ko se ustavi ura, se ustavi nekomu življenje.´ Veš, saj sem jo imela rada, gospo Gorjanc. Tako smo se navadile ena na drugo, da jo bom pogrešala.«
»Ni bila slaba ženska, samo včasih je pač hotela, da gre po njenem.«
»Če nje ne bi bilo, verjetno dolgo ne bi imeli televizije. Spomni se, Vera, kako naju je prepričevala … Pogrešala jo bom, ko je ne bo več na balkon in ne več k nam.«
»Saj res, stanovanje poleg nas je zdaj prazno. Le koga nam bodo vtaknili noter?«
»Samo da ne bi bili kakšni zoprni ljudje. Kakšen pofel. Kakšni kradljivci!«
Tako sta se pogovarjali. Saj sem jima morala prisluhniti, ker se je njuna domišljija dotaknila mojih prostorov. Živo sta si slikali življenje z novimi stanovalci, kako se bosta morali zaklepati, da jima ne bodo mogli priti v stanovanje. Kako ne bosta mogli spati, ko bodo otroci na oni strani stene kričali. Kako ne bosta več mogli uporabljati balkona. Kaj naj rečem, njuna skrb se je prenesla tudi name. Zalotila sem se ob misli:
»Le kdo bo prišel v prazno stanovanje?«
Rapočevi še v spanju nista imeli miru. Ponoči je ena prižgala svetilko na nočni omarici, druga se je zbudila in spet sta razpravljali o novih sosedih.
Kmalu sem spoznala pokojničine sorodnike. Prišli so in odnesli njene stvari. Najprej, kar se jim je zdelo, da je največ vredno, nazadnje še pohištvo. Le peč na premog v sobi in štedilnik v kuhinji so pustili. Stanovanje so zaklenili in ključ shranili pri Rapočevih.
Povedati vam moram, da se je nekaj podobnega zgodilo še v istem tednu v stanovanju s številko 6. Tudi Tanja Tič je tako nenadoma umrla, čeprav je dolgo bolehala. Si morete misliti, kar dve smrti v enem tednu? Rapočevi sta Tanjino slovo od življenja takole spoznali.
K Tičevi je hodila vsak dan hčerka in zadnjih štirinajst dni se je kar preselila k njej. Spet sta bili Rapočevi prvi, ki sta izvedeli za njeno smrt. Hčerka jima je prišla osebno povedat.
»Moje zlate mamice ni več,« je dejala in obrisala solze z mokrim robčkom.
Vera ji je izrekla sožalje in stopili sta v sobo. Tudi Matilda ji je sočutno stisnila roko. Spet so se mladi ženi ulile solze. Vera ji je ponudila kavico, ki jo je pravkar skuhala.
»Hudo je bilo z njo. Rak jo je dobesedno izžrl,« je hlipala.
»Gospa Renata, ona je rešena trpljenja,« je hotela nanjo pomirjujoče vplivati Vera.
»Res je. Trpela pa je, trpela. Si morete misliti, da si je še pred dvema mesecema sama kuhala? Potem se je sprijaznila, da so ji prinašali hrano. Zadnje dneve ni mogla več niti skodelice prijeti. Ni imela moči. … Onemogla je ležala in ječala. Še obrniti se ni mogla več v postelji. Sama sem jo obračala. … Koliko noči sem prebedela ob njej. … Zadnjo noč pa …«
Glas se ji je zatresel in ni mogla povedati do kraja. Spet si je brisala nos in požirala solze. Matilda jo je nemo poslušala in še ona je vzela iz žepa svojega predpasnika robček in si obrisala oči. Spregovorila je Vera:
»Vemo, zelo ste se žrtvovali za svojo mamo. Gospa, popijte kavico, topla je. Dala vam bo malo moči.«
Ubogala je. Popila je v nekaj dolgih požirkih. Odložila je prazno skodelico in vstala, rekoč:
»Oprostite, da sem vas nadlegovala s svojo žalostjo. Še nekaj bi vas prosila … Prosila bi vas, če vam lahko potem, ko bodo mamo odpeljali, prinesem ključe od stanovanja. Saj veste, nikogar več ne bo noter in če bi bilo kaj treba …«
»V redu, v redu,« jo je prekinila Vera. Na naju se lahko zanesete.
Pospremila jo je do vrat. Renata je počasi stopila na stopnice, nato se je še enkrat obrnila in se zahvaljevala Veri, ki je stala pri vratih.
Rapočevi sta tako imeli kar naenkrat ključe od treh stanovanj.
V naslednjih dneh sem jaz, stara meščanska hiša, ki sem že toliko videla in doživela, gledala, kako so sorodniki pokojnic odnašali pohištvo in praznili stanovanji. No, pravzaprav so bolj spraznili Gorjančeve prostore, Renata je odnesla le to, kar je bilo v predalih, omarah, na policah, samo z opremo ni vedela kam.
»V svojo majhno garsonjero ne morem dati omar, kavčev, mize, foteljev. Žal mi je, da bi jih spravila na odpad kot staro kramo,« je potožila Veri.
»Dajte v časopis anonso, da prodajate tako in tako pohištvo po nizki ceni. Gotovo se bodo našli kupci.«
»Ah, veste, zdi se mi prekomplicirano. Sicer pa bi me oglas več stal, kot bi dobila s prodajo.«
»Potem vam predlagam, da zaenkrat vse pustite v stanovanju, morda vam bodo odkupili tisti, ki se bodo priselili sem.«
»Hvala, hvala za nasvet!« se je zahvaljevala Renata. »Saj če ne bodo hoteli kupiti, jim ga dam kar brezplačno. Za odpad je še vedno čas.«
Rapočevi in jaz smo bili nekaj dni v pričakovanju novih stanovalcev.
RAPOČEVI
Stanovanje v mojem tretjem nadstropju, ki nosi številko 8, je bilo v času, ko so v meni, lepi meščanski hiši, že stanovanja preurejali v manjša, namenjeno veliki družini, saj je imelo tri prostorne sobe. Ena je imela celo svoj vhod iz hodnika. Ostali prostori so bili še: velika predsoba, stranišče, kopalnica, dve shrambi in kuhinja z vrati na balkon, ki je bil skupen s sosednjim stanovanjem. To pa zato, ker je bilo manjše stanovanje, tisto s številko 9, namenjeno služkinji in njeni družini. Obe stanovanji sta bili zaradi svetlobe povezani tudi z oknoma iz shrambe v sosednjo predsobo. Saj veste, tisti dve okni, ki sta bili Kramarjevim ob vselitvi tako napoti. Danes je vse drugače. Nič več ni tako, kot je bilo. Kar je bilo nekoč, mi je danes tuje. Odšlo je s časom, moj spomin so zapredle pajčevine, nanj se je usedel prah. Samo v sanjah se mi kdaj pa kdaj odpre podoba nekdanjega razkošja.
Svojo pripoved o stanovanju s številko 8 bom začela z družino Rapoc, ki je v njem živela še izpred druge svetovne vojne, zato sem jo temeljito spoznala. Stanovanje je bilo dodeljeno gospodu Josipu Rapocu, ki je bil ugleden železniški uradnik. Preselili so se s Pragerskega, ker je Josip dobil v Mariboru boljšo službo. Bil je glava družine. Kar je rekel, je moralo biti brez ugovora.
Svojo soprogo je tako navadil, da ga je že moralo čakati pripravljeno kosilo, ko se je vrnil iz službe. Zato je bila ona ob času, ko naj bi prišel mož, zelo nervozna. Priganjala je služkinjo, ki je kosilo skuhala, da sta pravočasno pripravili pogrinjek. Na porcelanastih plitvih krožnikih s tankim modrim robom so bili postavljeni globoki krožniki z enakim robom, ob njih srebrn pribor, ki ga je služkinja dnevno drgnila, da se je svetil kot ogledalo. Poleg je bila tudi pri vsakem krožniku servieta iz finega platna, takšnega kot je bil prt na mizi, povezana s srebrnim obročkom, na katerem je bil monogram vsakega člana družine. Kosilo je bilo za Rapočeve pravi obred. Takoj, ko je gospod sedel k mizi, si je prtiček zataknil pod brado in gospodinja je prinesla v porcelanastem jušniku na mizo juho. Gospod se je pokrižal in pokrižali sta se gospa in hčerka. To je bil znak, da lahko začnejo jesti.
Po kosilu je gospod prebral časopis, poslušal radijska poročila in se za kakšno uro ulegel, da se je odpočil. Nato je šel spet v nazaj v službo. Proti večeru se je vrnil in navadno pripovedoval, da ga je zaneslo še na sprehod ob Dravi, kjer je opazoval ribiče. Včasih je srečal kakšnega znanca in potem sta politizirala brez konca in kraja.
Žena Matilda je bila starih meščanskih korenin in se je s tem ponašala. Sprva je imela služkinjo, da jim je kuhala, prala in pospravljala stanovanje, sama pa je vezla in kvačkala umetelne prtičke. Ni ji bilo treba hoditi v službo. K njej so prihajale na obiske prijateljice. Sedele so pri kavici, ki so jo srebale iz finih porcelanastih skodelic. Toda po vojni je postalo življenje drugačno. Ni bilo več veliko denarja pri hiši, sploh ko se je Josip upokojil. Služkinje niso več imeli in za gospo se je začelo trše življenje. Sama je zdaj opravljala vsa gospodinjska dela in še vedno razvajala moža in hčerko Vero.
Vera je še v Kraljevini Jugoslaviji maturirala na Državni trgovski akademiji. Po vojni je dobila službo kot računovodkinja v nekem podjetju. Nikoli se ni poročila. Noben snubec mami Matildi ni bil všeč. Na vsakem je našla kakšne napake in jih je hčeri pretirano poudarjala, da ga je še ona začela kritizirati in nato sta se razšla. Rapočev rod se ni nadaljeval.
Vera je bila razvajena hčerkica. Mama ji je stregla do svoje pozne starosti, kjer je mogla. Zgodaj zjutraj je vstala in zakurila v kopalnici, da se je zagrela voda in se je punca, ki je spala do zadnje minute, lahko na toplem umila. Potem jo je že čakal zajtrk na mizi, da ga je hitro pojedla in odšla v službo. Vera je bila vedno elegantno oblečena. Za obleke in za potovanja je porabila skoraj ves denar, ki ga je zaslužila. Prepotovala je menda vse države Evrope.
Če brskam po spominu, jo največkrat vidim, kako pakira kovčke in se pripravlja na potovanje. Kadar se je vrnila, je materi in očetu vedno kaj prinesla, tako je bilo stanovanje natrpano s spominčki: s skodelicami, vazicami, kipci, okrasnimi krožniki, lutkami v narodnih nošah in drugem. Rada je tudi pripovedovala o svojih dogodivščinah in zato je po njenem prihodu bilo pri njih vedno veliko obiskov, ki so z zanimanjem prisluhnili njenim pripovedim. Bile so še toliko bolj zanimive za Verine znance, ker televizorjev v tistem času še ni bilo, celo radio je bil redkost. No, Rapočevi so ga že imeli. Tudi telefon so si kmalu nabavili, da se je Vera lahko pogovarjala s svojimi prijateljicami. Stalna obiskovalka je bila njihova najbližja soseda Gorjančeva, sploh po tistem, ko je postala vdova. Z Matildo sta bili približno enakih let. Izmenjavali sta si recepte in obujali spomine, kako lepo je bilo včasih.
Rapočevo zadovoljno življenje se je spreobrnilo v moro neke zgodnje pomladi. Sneg se je talil in veselila sem se že, da bodo kmalu nehali kuriti, kajti povsod okrog mene se je kadilo iz dimnikov. Opisala vam bom neprijeten dogodek.
Gospod Josip je v zgodnjem jutru prišel na balkon. Najbrž zato, ker ni mogel spati. Oblečeno je imel domačo haljo. Naslonil se je na balkonsko ograjo in si prižgal cigareto. Že pri prvem dimu ga je začelo dušiti in napadel ga je kašelj. Lovil je sapo in dolgo kašljal. Ni in ni se mogel pomiriti. Cigareta mu je padla iz rok na dvorišče in za njo je padel v globino tudi krvavi pljunek. Prijel se je za prsi in kašljal tako, kot bi mu hotela pljuča izskočiti.
Na balkon je pritekla Vera.
»Ata? Kaj je s tabo? Zakaj nisi v postelji? Si šel spet kadit?«
Ni ji mogel odgovarjati na vsa njena vprašanja, takšen napad kašlja je imel. Vera ga je trepljala po hrbtu in ga silila, da bi šla noter. Nato je prišla še Matilda. V tresoči se roki je nosila skodelico čaja in mu ga ponudila:.
»Na, ata, pij, da ti bo odleglo.«
Ubogal jo je in po nekaj požirkih tople tekočine mu je kašelj pojenjal. Odvedli sta ga v kuhinjo in ga posadili na stol. Od kašlja je imel solzne oči. V žepu je poiskal robec in si obrisal nos, oči in krvavo slino.
»Kaj hodiš slabo oblečen na balkon? Iz tople postelje kar ven na hladen jutranji zrak! Preveč se igraš s svojim zdravjem,« ga je karala hči.
»Saj veš, ata, da ne smeš kaditi,« mu je proseče prigovarjala žena.
»Ne, ata tega ne ve! On ne bo ubogal ne tebe ne mene ne zdravnika!« je še bolj povzdignila glas Vera.
Pogledal jo je z mrtvimi, vodenimi očmi in ponovno ga je posilil kašelj. Matilda mu je spet ponudila čaj, a tokrat je skodelico odrinil. Vera je nalila na žlico sirup iz smrečnih vršičkov, ki jih je nabrala lansko poletje. Z mamo sta jih nastavili na sladkorju in sirup iz njih je običajno pomagal proti kašlju. Josip je pogosto kašljal, posebno zadnje čase, saj je bil strasten kadilec. Po dveh žličkah domačega zdravila je malo lažje zadihal.
Čez nekaj časa je čisto tiho spregovoril:
»Meni ni več pomoči. Čutim, da ne bom več dolgo.«
Ženski sta ga spravili nazaj v posteljo. Prepričana sem, da niti slutili nista, tako kot jaz, da je bil Josip takrat zadnjič na balkonu. Z njegovim zdravjem je šlo hitro navzdol. Zdravnik je še dvakrat prišel k njemu in ženskama zaupal, da mu ne more pomagati, ker je tuberkuloza že preveč razvita. V nekaj dneh je revež izkašljal svojo dušo. Cvetoče pomladi ni več dočakal.
Iz stanovanja so črno oblečeni možje po hodniku odnesli njegovo truplo v svetleči leseni krsti, oblepljeni z zlatimi lističi. Vera in Matilda sta šli za njimi po stopnicah do dvorišča in glasno jokali.
Krsto je črn avto odpeljal izpred mojih oči.
TELEVIZIJA
Opažala sem, da se Vera in njena mama Matilda težko privajata na življenje brez očeta in da jima manjka moška roka. Dan na dan sem gledala njuno žalost. Dopoldne, ko je bila Vera v službi, je Matilda prižgala na mizi svečko in jokala poleg moževe slike.
»Josip, dragi, zakaj si naju zapustil? Tako sami sva brez tebe,« je tožila in vila roke.
Vdajala se je svoji žalosti. Vse cigarete je vrgla v smeti, ker jih je krivila njene nesreče. Radia ni več poslušala, na telefon se ni oglašala. Vzdihovala je, da si tudi obiskov več ne želi. Pri kuhanju se ni več trudila, kot se je prej. Skuhala je pač, da je imela Vera kaj jesti. Sama se je jedi komaj dotaknila. Z Vero sta se po popoldnevih pogovarjali o očetu in obtoževali sta se, da nista prej opazili, da boleha za tuberkulozo.
»Tudi zdravnik je kriv. Videl je, kako kašlja in ni ga poslal na preiskave,« je nekega večera pretrgala tišino Matilda.
»Jaz tudi tako mislim. Samo o cigaretah nama je govoril, da mu škodijo, drugega pa nič. Pa vzemi takemu kadilcu cigarete, če moreš,« je Vera nadaljevala materino razmišljanje.
»Ah, še bolj bi trpel brez cigaret. Naj bi mu jih odrekli?«
»Te bolezni ne dobiš kar tako. Nekje se je je moral nalesti. Če bi ga pravočasno poslali na Golnik, bi ga še rešili.«
»Misliš? Veš, jetika je huda reč. Ko sem bila mlada, so ljudje pogosto umirali za njo.«
»Zdaj pa ne več. S fluorografiranjem in s higieno so jo že precej iztrebili. Samo naš ata je moral za njo umreti.«
In Vera je spet zajokala.
Tedaj je soseda Gorjančeva potrkala na balkonska vrata.
»Slišala sem vajin pogovor in prišla sem, da bi vama malo pregnala žalost,« je dejala in vstopila v kuhinjo.
»Sedi,« jo je povabila noter Matilda. »Veš, žalosti nama ne moreš pregnati.«
»No, saj ne mislim. Glejta, tudi jaz sem izgubila moža in sem zdaj sama. Vedve imata vsaj ena drugo. Moji hčeri živita v Italiji in vesela sem, če mi vsaj kaj pišeta. Popolnoma vaju razumem. Žalost moraš izžalovati, šele potem si opomoreš.«
»Poglej njegovo sliko. Ali se ti ne zdi, da mu je Vera zelo podobna?«
»Seveda mu je. Matilda, že vedno sem govorila, da mu je. Se spominjaš? Nekaj sem vama hotela povedati.«
Zdaj se je Gorjančeva obrnila proti Veri.
»Kaj, če bi si kupili televizor? Saj ni več tako drag.«
»Ne pride v poštev,« jo je takoj zavrnila Matilda. »Saj še radia ne poslušava več.«
»Pa bi lahko vsaj poročila poslušali. Na televiziji so še bolj zanimiva. Hčerka Mila mi je pisala, da brez televizije ne morejo več živeti. Pomislita, kaj vse lahko vidiš! Saj ne mislim na filme. Pri poročilih vse pokažejo, kaj se po svetu godi.«
»Ja, o tem se pogovarjajo tudi pri nas v službi. Že sama sem malo razmišljala, da bi ga vzela na obroke. Bilo je, še preden je ata umrl, zdaj me več ne zanima,« je zatrjevala Vera.
»Prav zdaj bi te moralo še kaj drugega zanimati ne samo pokojni ata. Njega nobene solze več ne bodo dvignile iz groba. No, razmislita malo o televiziji. Posebno ti, Vera.«
Po teh besedah je odšla nazaj k sebi, se pravi v svoje stanovanje. Vera in njena mama pa sta se le začeli pogovarjati o televiziji. Veste, da je tudi mene zanimalo, kakšno čudo je televizija. V mojih prostorih je še nihče ni imel. Res je kmalu Vera vzela kredit in Rapočevi sta imeli prvi v bližnji okolici televizor. Niti predstavljala si nisem, da je televizor velika škatla, ki ima ob strani gumbe. Pritisneš na enega in pokaže se ti slika, prav takšna, kot so one, narejene s fotoaparatom. In slike se premikajo, ljudje hodijo, plešejo, se vozijo, živali se gibljejo, rastline rasejo, vse je, kot se dogaja v naravi. Zanimivo, gledaš v škatlo in vidiš vse. Kako nevsakdanje, neresnično! Slike so bile še črno-bele. Danes se televizorjem nihče več ne čudi. Vsi mi lahko potrdite, da imate v vsakem stanovanju kakšen televizor, morda celo dva. In na ekranih, kot pravijo ljudje tistemu delu, kjer se vidijo slike, gledamo v barvah ves svet, ki ga prikazujejo.
Na svoj prvi televizor sta bili obe Rapočevi ponosni, saj sta se hvalili z njim vsakemu, ki ju je hotel poslušati. Spoznavala sem, da v njiju še tli nekdanja meščanska nečimrnost.
Ob tem čudu tehnike sta malo pozabili na žalost, saj sta se vedno manj pogovarjali o pokojnem Josipu. Z njima vred sem gledala razne oddaje na televiziji. Gorjančeva je vsak večer sedela pri njih in tudi sosede Tičeva, Tropova in Kapusova so pogosto prihajale gledat novice. V Rapočevem stanovanju je postalo prav živahno. Opažala sem, da se je med sosedami skovalo še trdnejše prijateljstvo, sploh med Gorjančevo in Rapočevima. Venomer so tičale skupaj in videti je bilo, da druga brez druge ne morejo več živeti. Pogovore o pokojniku so zamenjale teme, povezane s televizijskimi oddajami. Sprva so gledale samo poročila, potem pa tudi filme in nadaljevanke.
Televizija je prinesla vame novo svežino.
PREUREJANJE STANOVANJA
Da sta Rapočevi začeli stanovanje preurejati, je bilo krivo Verino potovanje v Carigrad. Zakaj ste me pogledali nejeverno? Prav sem povedala. Potovanje je bilo krivo, da je Vera prišla domov vsa bolna. In ker je bila bolna … No poslušajte me, pa boste vse izvedeli.
Torej, Vera je bila hripava, prehlajena, imela je temperaturo in kašljala je. Legla je v posteljo v spalnici, ki je bila v njihovi največji sobi. Tam sta ponoči počivali obe Rapočevi v zakonski postelji. Na levi strani je ležala Vera, na desni Matilda. Bolnica je stokala in vzdihovala, kot da ji že stoji žena s koso na vratu. Njena mati je kazala močno zaskrbljenost. Vem zakaj. Bala se je, da ji bo bolezen pobrala še hčer. In kaj naj počne sama na svetu? Poklicala je zdravnika. Prišel je prijazen gospod, jo pregledal in rekel, da sumi, da ima bolnica poleg običajne viroze še pljučnico. Zapisal ji je antibiotik. Mama ji je kuhala čaje, redno ji je dajala zdravila in sploh ji je stregla. Gorjančevi je zaupala, da jo hčerin kašelj skrbi, kajti spominja jo, kako je kašljal njen pokojni mož, in še to ji je šepnila, da se panično boji za njeno zdravje. Če je Vera spala, je mama po prstih hodila po sobi, da je ne bi zbudila. Da je imela mir, se je umaknila v kuhinjo ali je stopila na balkon, kjer jo je Gorjančeva bodrila in ji dajala upanje, da bo hčerka bolezen premagala.
Po dolgih dneh ležanja in skrbne materine nege je Vera prihajala k sebi. Prvič je mami izrazila željo, da bi rada jedla dobro govejo juho. Seveda ji je Matilda ustregla. Bolnica je prišla v kuhinjo in je z velikim apetitom jedla. Mama jo je opazovala in skrb ji je izginjala z obraza.
»Bleda si, moraš dobiti malo svežega zraka,« je stopila Matilda k vratom in jih odprla.
V kuhinjo je zavel prijeten vonj po cvetovih akacije, saj je bilo spodaj ob Dravi polno teh dreves. Majsko sonce se je smejalo z neba brez vsakega oblačka. Vedno bližje so prodirali glasovi otrok, ki so v dolgi vrsti krenili iz šole proti mestu.
»Kako lepo je tukaj, jaz pa sem rinila v Turčijo samo po bolezen,« je globoko vzdihnila Vera.
»Kaj Carigrad ni lep?« jo je vprašala mama.
»O, je. Lep je lep in zanimiv tudi. Vedno sem si želela videti bosporsko ožino pa seveda Hagio Sofio. Cerkev, o kateri je Finžgar pisal v knjigi Pod svobodnim soncem, da jo je dal zgraditi cesar Justinijan. Pozneje jo je sultan Mehmed II. spremenil v mošejo. Želja se mi je uresničila. Pa še veliko drugega sem videla. In vse bi bilo v redu, če ne bi bilo tako mrzlo.«
»Saj sem ti rekla, da vezmi s seboj topla oblačila. Ne, ti me nisi hotela ubogati!«
»Eh, mama, tam je vedno vroče. Samo letos je bilo prvega maja izredno mrzlo. Tako mrzlo, da domačini ne pomnijo. Celo sneg smo doživeli, kar je v Carigradu velika redkost. Jaz sem imela samo nizke čevlje. Dovolj je bilo, da sem staknila bolezen.«
»Drugič raje ostani doma!« je bila Matilda kar malo huda.
»Veš, ko sem ležala v sobi, sem razmišljala. Kuhinja je najlepši prostor v našem stanovanju. A ne bi bilo boljše, da bi bila tu soba?«
Matilda jo je pisano pogledala.
»Ne razumem, kaj misliš? Kje pa naj bo po tvojem kuhinja?«
»Poglej, mi imamo kar dve shrambi. Večjo bi lahko preuredili v kuhinjo. Saj medve shrambe sploh ne rabiva. Dovolj sta nama za živila omara in hladilnik. Prostor, kjer je zdaj kuhinja, bi bil lepa dnevna soba, saj se v njem stalno zadržujeva.«
Nato je vzela papir in ji risala svoje zamisli.
»Še nekaj imam v glavi! Ker naju bo preurejanje dosti stalo, bi lahko na stanovanje vzeli kakšnega podnajemnika. Saj vseh sob ne uporabljava.«
»Ljuba duša, ne maram, da mi kdo tuj hodi po stanovanju!«
»Poglej, on bi imel tisto sobo, ki ima vrata na hodnik. Vrata v srednjo sobo bi zaklenili in bi ločeno živeli.«
»Ti si pametna! Kam pa bi hodil na stranišče?«
»Bom še razmislila.«
In je ležala v postelji, gledala tloris stanovanja, si kaj na njem označila. Videlo se je, da razmišlja in študira, kako bi rešila problem glede stranišča. Na vsem lepem je zaklicala:
»Mama, našla sem rešitev!«
Bila je preprosta, da sem se čudila.
Ko je Vera ozdravela in je zopet hodila v službo, je razlagala mami, da se je posvetovala s službenimi kolegi in kolegicami glede preureditve stanovanja. Pomagali ji bodo poiskati mojstre.
In stanovanje so začeli preurejati. Najprej so napeljali vodo v sobo z vrati na hodnik. Na steno so pritrdili belo umivalno školjko.
Prostor, v katerem je bil WC, so z zidom razpolovili in dobili dva manjša prostora. V notranjem so naredili stranišče za Rapočevi, v zunanjega pa so vdelali vrata, skozi katera si prišel po balkonu. Seveda sta dobila še oba prostora ustrezne inštalacije in nastali sta dve stranišči. V zunanjem so znižali strop in naredili nad vrati okence, skozi katero je nad novim stropom prihajala dnevna svetloba v notranji WC. Tudi zračil se je tam. Oseba, ki bo imela sobo v podnajemu, bo lahko hodila na svoje stranišče z balkona.
Kuhinjo so spremenili v sobo. Zelo površno in primitivno so naredili. Vrata shrambe so prekrili z mavčno ploščo in stene prelepili s tapetami. Glavno, da je bilo na zunaj videti lepo. Vera je dala po meri narediti pohištvo. Na nizki komodi je kraljeval televizor, na sredi je bila majhna klubska mizica, ob njej dva udobna fotelja. V kot sta postavili kanape, da je lahko na njem katera ležala, in majhna sobica je postala prijazna, da sta največ časa preživljali v njej. Čez noč sta hodili spat v spalnico. Le srednja soba je bila nedotaknjena. V njej je bilo nameščeno lepo pohištvo in je bila pripravljena za goste, da bi tam prenočili. Teh pa nikoli ni bilo.
Kuhinja je bila zdaj v majhnem prostoru, a za dve osebi je bila čisto dovolj velika. Na eno steno so obesili tri viseče elemente, pod njimi je bil delovni pult in električni štedilnik in še je ostalo dovolj prostora za majhno mizico z dvema stoloma pri oknu. Žal je okno gledalo v Gorjančevo predsobo. Mene je to motilo, a Rapočevih ni, saj sta se zadrževali v kuhinji le kratek čas. Na okno sta obesili čipkasto zaveso in stvar je bila opravljena. Iz drugega stanovanja je prihajalo prav malo svetlobe, da sta morali imeti v kuhinji stalno prižgano električno luč.
Prav to okno so jima Kramarjevi več let pozneje zaprli in potem je bil pogled na slepo okno še bolj žalosten.
Mene je zanimalo samo, kdo bo novi stanovalec pripravljene podnajemniške sobe. Vedela sem, da ne bo kakšen njihov znanec, kajti zanj ne bi delali posebnega stranišča z vhodom iz balkona. Moje predvidevanje se mi je potrdilo, ko so vse tri, Vera, Matilda in soseda Gorjančeva, sestavljale anonso za časopis, kot so se izrazile. Gorjančeva je menila, da je najvažnejše, da omenijo, da je soba velika in v središču mesta. Rapočevi sta se strinjali. Matilda je tudi vztrajala, da morajo dodati, da ima soba poseben vhod. Vera je pisala, prečrtavala in popravljala, nazadnje pa prebrala:
»Mirnemu stanovalcu oddamo v centru mesta veliko sobo z lepim razgledom, s svojim vodovodom in posebnim vhodom iz hodnika. K sobi spada tudi WC.
Naslov v upravi lista.«
Vse tri so kimale in tako potrdile, da so s svojim trudom zadovoljne.
PODNAJEMNIK
Tonček je bil fant okrog tridesetih. Javil se je na Verin časopisni oglas, da oddajajo sobo v podnajem. Ko se je predstavil, je povedal, da mu ustreza, da bi stanoval v središču mesta, ker ima službo blizu. Da je zaposlen v frizerstvu na Glavnem trgu nedaleč od mostu. Gospa Matilda se je kar cedila, ko ga je poslušala, in mu je takoj priznala, da ji je všeč, ker je lepega, uglajenega obnašanja. Tudi Vera ni skrivala, da ji ugaja. Brez odlašanja sta se odločili zanj.
Pri Rapočevih je še ves dan zvonil telefon, da mi je bilo kar zoprno. Ljudje so spraševali za sobo in Matilda jih je vse po vrsti odslavljala s svojim običajnim stavkom:
»Je že oddano!«
Tonček se je vselil v svoj novi dom. Videla sem, da je prišel samo s kovčkom, v katerem je imel najnujnejše stvari. Drugega ni rabil, saj je bila soba opremljena. Gledala sem ga, kako si zlaga stvari v omaro. Nato je pogledal skozi okno. Trg je imel na dlani. Okrog zelenega otoka so vozili avti in kolesarji, po pločnikih so hiteli ljudje. Celo na most je videl, če se je malo bolj stegnil skozi okno. Gospe sta mu dali ključe od balkona in sta mu pokazali, kje je WC. Ni mi ušlo, da mu je bil balkon silno všeč. Svoje zadovoljstvo nad njim je izražal tako, da se je večkrat zadrževal tam in ne samo, kadar je moral na potrebo. Naslanjal se je na ograjo in gledal čez reko. Mislim, da ga je pogled na stari del mesta sproščal. Včasih si je celo prinesel daljnogled in zrl čez. Z njim je tudi kdaj poškilil v bližnje stanovanje, saj so bila vrata iz njega na balkon v poletnem času odprta.
Njegovo vedenje je sosedo Gorjančevo spravljalo v slabo voljo, kajti Matildi se je kmalu pritožila. Trdila je, da jo njen podnajemnik nadzira, da gleda z rešpetinom v njeno predsobo in kuhinjo, da jo opazuje pri njenem delu in da si tega ne bo dovolila. Matilda ji je obljubila, da bo s Tončkom govorila, toda nikoli ni ujela prave priložnosti.
Radovedno sem čakala, kdaj in kako bo stara gospa Rapoc razodela Tončku, kar je želela Gorjančeva. Skoraj bi se zgodilo nekega poletnega popoldneva.
Tonček je šel mimo Rapočevih balkonskih vrat in Matildo prijazno pozdravil.
»Gospod Tonček,« ga je vljudno povabila v sobo, »nekaj bi se rada z vami pogovorila.«
»Da, gospa, na voljo sem vam,« je dejal in vstopil.
Še preden je prišla Matilda z besedo na dan, jo je vprašal:
»Gospa, zakaj imate predal na regalu odprt? Se vam je pokvaril?«
»Ah, ne glejte tja!« je bilo Matildi nerodno. »Nekaj se je zaskočilo in ga ne morem zapreti. Vera je rekla, da je že poklicala mizarja, a kaj, ko nima časa priti.«
»Dovolite, gospa, da pogledam.«
Stopil je k predalniku, izvlekel predal, segel z roko v odprtino in ven potegnil košček lesa, ki se je odlomil. Potem je dal predal nazaj, ga zaprl, ga spet izvlekel in spet zaprl. Delovalo je brezhibno.
»O ljubi bog, gospod Tonček! Vi ste res kampelc!« je plosknila z rokami.
»Saj sploh ni bilo pokvarjeno,« se je zasmejal in beli zobje so se mu zablisnili v ustih.
»Gospod Tonček, koliko sem vam dolžna?«
»Nič. Bila je malenkost. Nesramen bi bil, če bi vam kaj za to računal.«
Dala mu je šilce žganja in odšel je v svojo sobo.
Kmalu po tem je Matildo Gorjančeva vprašala, če se je s Tončkom pomenila.
»Bil je tako prijazen, da mi je popravil predal. Saj mu nisem mogla nič reči,« se je izgovarjala, a obljubila ji je, da bo že našla primeren trenutek.
Zdaj me je še bolj zanimalo, kdaj ga bo prijela, naj se preveč ne mudi na balkonu in naj ne kuka v sosedino stanovanje. Vedela sem, da mu ne bo kratkomalo potrkala na vrata in ga oštela. Bila je preveč vljudna, saj je bila v njej zasidrana dobra meščanska vzgoja. Naslednja prilika se ji je ponudila, ko je prišla iz trgovine.
»Zdaj mu bo rekla,« sem si dejala.
Počasi je stopala po stopnicah, ker je težko nesla.
Tonček je moral slišati njeno sopihanje, kajti pravkar je prišel iz svoje sobe. Zaklepal je vrata in hotel oditi. Ko je zagledal svojo gazdarico, kakor jo je imenoval, ji je skočil naproti.
»Gospa Rapoc, težko ste si naložili? Prosim, dajte mi eno vrečo, da vam pomagam.«
Ne eno, odvzel ji je vse tri vreče in ji jih nesel do stanovanja. Nato je prešerno stekel dol po stopnicah.
Drugič se je spet ponudil, da je Matildi in Veri obesil zavese, ki sta jih oprali, kar res ni bilo enostavno, kajti stropi so visoki in moraš splezati na visoko lestev. Pa še takrat je težko obešati. Vera je običajno poklicala tapetnika, da ji je to naredil. Za plačilo seveda. Tonček spet ni hotel vzeti denarja.
Zvečer je Matilda Veri dejala:
»Gorjančeva naj se gre solit! Naj mu kar sama reče, če ji ni kaj prav.«
»Saj je že meni tudi težila, naj podnajemnika, milo povedano, poučimo, kako naj se vede. Ampak jaz mu tudi ne bom nič rekla. On je prijazen. Točno plačuje, usluge nama dela. Kaj še hočeva več.«
Sploh sem opažala, da Vera malo preveč zapeljivo gleda Tončka. Pa ne, da se je zatrapala vanj! Sklenila sem, da ju bom natančneje opazovala. Da se je zaljubila? Saj je precej mlajši od nje! Ne, ni mi šlo v glavo.
Moja sumničenja so se potrdila tistikrat, ko je šel za njo po stopnicah. Mislim, da je slutila, da je on, a se ni ozrla.
»Gospodična Vera!« jo je nežno poklical.
Obrnila se je in zardela.
»Gospodična Vera, kam tako hitro? Lahko bi šla skupaj, saj so stopnice dovolj široke za dva,« ji je gostolel in pospešil korak.
»Seveda,« je privolila, a to tako, da se je čutilo, da je v zadregi.
»Gospodična Vera, danes ste zelo lepi. No, kaj ste se obrnili stran? Naj vidim vaše lepe očke,« ji je šepetal.
Vera je še bolj zardela in gledala v tla. Kazalo je, da ni navajena takega dvorjenja. Odprla je usta in hotela nekaj reči. Pa ni. Verjetno ni vedela, kaj bi dejala. Čez dolg trenutek je zajecljala:
»Ste bili v mestu?«
»Ja, seveda sem bil,« se je glasno zasmejal. »Zdaj grem domov v svojo sobico. Vas smem povabiti k sebi? Imam dober vermut. Prav takšen, kot ga imajo ženske rade.«
Ne, ni se branila. Mislim celo, da je bila srečna, da je lahko stopila k njemu.
Bila je v njegovi sobi in on je zaprl vrata. Pri tem je govoril:
»Sedite na posteljo, jaz bom sem na stol. Če bi vedel, da me boste počastili s svojo prisotnostjo, bi prav za vas kupil še en stol.«
Nalil ji je vermut v kozarec ter ji ga ponudil. Sam si je nalil v drugo čašo viski. Srknil je in odložil na mizico. Ona je spila na dušek. Nisem vedela ali zato, ker ji je okus prijal ali ker je bila žejna ali samo iz nerodnosti.
»Vam lahko še enkrat nalijem? Saj sem vam rekel, da je dober, ne,« ji je trobezljal in spet nalival.
»Ne, ni treba,« ga je rahlo prijela za roko.
»Je že nalito. Če ne želite več, vas ne bom silil.«
Odložil je steklenico na mizo in ponovno srknil svoj viski. Ona je spet prijela kozarec in naredila nekaj požirkov.
»Veste, gospodična Vera, kar naravnost vam bom povedal. Všeč ste mi. Že dolgo sem vam hotel reči. Vam lahko poljubim roko?«
Kar sam si je vzel njeno roko in jo strastno poljubil. Opazila sem, da ji je ugajalo, pa vendar je vstala in hotela iti.
»Saj se vam nikamor ne mudi! Povejte mi, Vera, a sem vam res tako odvraten?«
»Ne …, saj ste mi tudi … vi … všeč,« je končno izdavila.
Objel jo je in najprej poljubil na lice. Sledil je dolg francoski poljub. Položil jo je na posteljo in legel poleg nje. Božal jo je po glavi in ji šepetal, kako lepe svilene lase ima in kako čudovite frizure bi se dale delati iz njih. Ni se upirala niti, ko ji je odpenjal bluzo in ji slačil krilo …
Še vedno sta globoko dihala, ko sta polna naslade obmirovala na mehki postelji. Nato je sobo preplavila tišina in zaslišali so se drseči koraki onkraj vrat.
»Mama!« je planila pokonci Vera in se začela oblačiti. »Kaj mi bo rekla? Ne sme vedeti, da sem bila pri tebi.«
»Kaj naj ti reče? Saj si vendar odrasla in lahko delaš, kar hočeš, a ne!«
»Saj … prav imaš. Ampak zdaj moram iti.«
Popravil ji je frizuro. Še en poljub. In odšla je.
Razmišljala sem, kako čuden par sta. On je star okrog trideset let, ona pa že krepko čez štirideset. Menda že gre kar proti petdesetemu. Samo, kar je res, je res. Ona je presneto dobro ohranjena za svoja leta. Veri sem privoščila, da si najde že enkrat svojo boljšo polovico. Ali bo Matilda s tem fantom zadovoljna?
Nju
na ljubezen je trajala kakšno leto. Skrivala sta jo pred mamo in sosedi. Ugotavljala sem, da se skrivaj dobivata tudi zunaj. Menda je hodila celo k njemu v frizerski salon, kajti imela je vedno urejeno frizuro. Vsak las je bil na svojem mestu. Še Gorjančeva je Matildi namignila, da je Vera zadnje čase zacvetela kot roža.
Tonček je večkrat prišel k njima v stanovanje. Gospo mamo je, po mojih opažanjih, čisto osvojil. Ne samo da je kaj popravil ali naredil, kar ona ni mogla, naklonjenost ji je kazal tudi s kakšno majhno pozornostjo. Enkrat ji je prinesel šopek rož, drugič bonboniero.
Skratka, lahko rečem, da je podnajemnik prinesel veliko vedrine v njuno življenje, odtujili pa sta se svoji sosedi Gorjančevi.
Toda, kar na lepem je sledilo veliko presenečenje, bolje razočaranje, in to ne samo za Rapočevi, ampak tudi zame.
Nekega večera, ko je bila gazdarica Matilda sama doma, Vera je bila v gledališču, je Tonček pri vratih pozvonil in vprašal:
»Smem?«
Nakazal je, če sme vstopiti. Matilda se je umaknila od vrat, da je prišel v predsobo in naprej v sobico z balkonskimi vrati. Na mizo je položil zavitek kave.
»Gospa Matilda, kavico sem vam prinesel in denar, ki sem vam ga še dolžen za stanarino.«
»Kaj to pomeni, gospod Tonček?« ga je osuplo vprašala.
»Gospa, zahvaljujem se vam za vse. Ponoči odpotujem v Nemčijo. Ključe vam bom vrgel kar v poštni nabiralnik.«
»Sploh vas ne razumem. A za vedno odhajate? A sva se vam kaj zamerili, gospod Tonček?«
Prešerno se je zasmejal kot vedno in si popravil razigran koder, ki mu je padel na čelo.
»Ne, ne. Lepo smo se razumeli. Vi ste mi bili kot mama. Gor grem zato, ker se bom poročil. Tam imam zaročenko. In tudi lepa služba me čaka.«
»Razumem, a ne bi počakali, da pride Vera domov? Se ne boste od nje poslovili?«
»Žal mi je, gospa gazdarica, a se mi zelo mudi. Recite ji, da tudi njo lepo pozdravljam! In pisal vama bom.«
Kako je Vera jokala, ko je izvedela, da ju je Tonček zapustil! V srce se mi je zasmilila. Šele takrat je mami zaupala, da je zaljubljena vanj in je mislila, da jo ima tudi on rad, da sta se shajala in da sta kovala načrte za prihodnost. Da ga je videla že kot svojega moža. Uboga razočarana Vera, kako je trpela! Mislim, da je bil Tonček njen zadnji nesojeni ženin.
Ob vsem hčerinem priznanju je Matilda kazala še večje presenečenje kot ob nenadnem Tončkovem naznanilu, da ju zapušča. Objela je skrušeno hčer in si položila njeno glavo na prsi. Da, čutila je njeno bolečino. Tolažila jo je z besedami:
»Mogoče je bolje tako. Vera, ta fant ni bil zate! Samo pomisli, kako velika razlika v letih je med vama. Vedno sem ga imela za poštenega človeka, toda to, kar je napravil, je vsega obsojanja vredno.«
URA SE JE USTAVILA
Rapočevi sta spet živeli sami kot prej, pred Tončkovim prihodom. Vera je postala molčeča in razdražljiva. Odslej je živela samo še za službo, ki jo je čisto vsrkala vase. Pozno je prihajala domov in s seboj si je nosila še delo, ki ga je prevzela od kolegice, ki je bila na porodniškem dopustu. Dostikrat je pisala in računala pozno v noč. Vsi, ki smo poznali njeno nesrečno romanco, smo vedeli, da se hoče na ta način zamotiti, da bi čimprej pozabila nanjo.
Matilda je ni motila. Pospravljala je stanovanje in kuhala za obe. Nekoč pa je le načela temo, ki se je je Vera izogibala. Verjetno se ji je zdelo, da je preteklo že dovolj časa, odkar ju je Tonček tako razočaral.
»Soba je prazna, kaj če bi spet dala oglas v časopis? Mogoče bi tokrat vzeli kakšno podnajemnico?«
»Nikoli več nobenega podnajemnika niti podnajemnice!« se je zadrla Vera v odgovor. »Zaklela sem se, da nikoli več! Toliko še zaslužim, da lahko v miru živiva. Tudi ti imaš svojo penzijo.«
»Novi hladilnik potrebujeva. Vidiš, da nama je sedanji odslužil. Ne hladi več. Vse se nama bo pokvarilo. S čim ga bova kupili?«
»S prihranki. Bova pač vzeli iz rezerve, saj hladilnik ni tako drag, da si ga ne bi mogli privoščiti.«
Kupili sta ga in ga postavili v sobo bivšega podnajemnika. Vanjo sta počasi odlagali vse, česar nista potrebovali, da je postala prava ropotarnica. Pozimi sta napeljali še vrvi od stene do stene, da sta lahko sušili perilo. Kozarce, steklenice in star časopis sta znosili v balkonsko stranišče in vrata trdno zaklenili. Nihče tega prostora ni več uporabljal.
Najbližja soseda Gorjančeva se je Rapočevima spet dobrikala:
»Ne veste, kako mi je všeč, da sta tako naredili. Straniščna vrata so tik mojih stanovanjskih. Ko jih več ne odpirate in stranišča več ne uporabljate, od tam nič več ne zaudarja.«
Vse je bilo lepo in prav in prepiri so bili pozabljeni.
K Rapočevima je Gorjančeva pogosto prišepala gledat televizijske nadaljevanke in skupaj s sosedama iz nižjega nadstropja so pile kavico in se pogovarjale ure in ure. Toda Gorjančeva je vedno težje hodila. Noge so ji zatekale, da počasi še čevljev ni mogla obuti, in je hodila le v mehkih copatih. Njen svet se je zožil samo na stanovanje, balkon in na sosedino balkonsko sobico. Vedno pogosteje sem pri njej opažala postrežnico Pepco. Prihajala je k njej, da ji je malo pospravila, prinesla živila iz trgovine in kurivo iz kleti, počistila okna in včasih celo kaj skuhala.
Pozimi sta Rapočevi zaprli balkonska vrata in do pomladi nista več prišli ven. Ni bilo težko uganiti, zakaj sta se umaknili. Zato, da jima ni bilo treba čistiti snega. Ga je pa morala Pepca, da je sploh lahko prišla do Gorjančinega stanovanja. Vedno sem se bala, da bo gospa Gorjanc padla na gladkih balkonskih tleh, ker je pogosto silila k Rapočevim. Ampak zdaj k njima ni mogla z balkona, morala je iti okrog, skozi hodnik.
Pri njiju je vsak večer, ne glede, ali je bilo na televiziji kaj zanimivega ali ne, sedela Kapusova. Vem, da je prihajala samo zato, da se je grela pri Rapočevih.
Zima je bila muhasta in mrzla. Treba je bilo pošteno kuriti, da so si te osamljene ženske lahko ogrele v stanovanju vsaj en prostor. Gorjančeva še tega ni več mogla. Ležala je v postelji tako dolgo, dokler ji ni Pepca zakurila v kuhinjskem štedilniku in je vstala šele, ko je bilo že toplo. Tistega torka, ko je postrežnica prišla zelo pozno, ker je imela še neke opravke, sploh ni več mogla vstati. Vzdihovala je, da ji je slabo in jo pri srcu tišči. Pepca ji je dvignila vzglavje.
»Bolje je, da sedite, kot da ležite. Slišala sem, da ni dobro za srce, če ležiš,« je dopovedovala bolnici, nato pa odhitela k Rapočevim in Matilda je poklicala rešilca.
Vse sosede, ki so prijateljevale z njo, so se naenkrat zbrale ob njeni postelji. Ena je svetovala to, druga ono, Gorjančeva pa je obračala oči in se z rokami grabila za prsi. Reševalca sta hitro prišla, saj je bolnišnica blizu. Na nosilih sta jo odnesla po stopnicah in jo odpeljala.
Že čez dve uri so Rapočevima iz bolnišnice telefonirali, da je soseda umrla.
»Kar naenkrat je ni več,« je dejala Vera, ko je odložila telefonsko slušalko.
»A je umrla?« je vprašala njena mama.
»Ja,« je prikimala in pogledala na uro.
»Stoji?« je vprašala Matilda.
Vera je vzela svojo ročno uro z mizice. Kazala je petnajst in dvajset minut in sekundni kazalec se je v hitrem ritmu vrtel naprej. Ura na steni je mirovala. Še vedno je bil manjši kazalec na številki tri, večji na šest.
»Poglej, mama, ura se je ustavila ob pol treh. Takrat je Gorjančeva umrla!«
»Ja, tudi moja mama je vedno rekla: ´Ko se ustavi ura, se ustavi nekomu življenje.´ Veš, saj sem jo imela rada, gospo Gorjanc. Tako smo se navadile ena na drugo, da jo bom pogrešala.«
»Ni bila slaba ženska, samo včasih je pač hotela, da gre po njenem.«
»Če nje ne bi bilo, verjetno dolgo ne bi imeli televizije. Spomni se, Vera, kako naju je prepričevala … Pogrešala jo bom, ko je ne bo več na balkon in ne več k nam.«
»Saj res, stanovanje poleg nas je zdaj prazno. Le koga nam bodo vtaknili noter?«
»Samo da ne bi bili kakšni zoprni ljudje. Kakšen pofel. Kakšni kradljivci!«
Tako sta se pogovarjali. Saj sem jima morala prisluhniti, ker se je njuna domišljija dotaknila mojih prostorov. Živo sta si slikali življenje z novimi stanovalci, kako se bosta morali zaklepati, da jima ne bodo mogli priti v stanovanje. Kako ne bosta mogli spati, ko bodo otroci na oni strani stene kričali. Kako ne bosta več mogli uporabljati balkona. Kaj naj rečem, njuna skrb se je prenesla tudi name. Zalotila sem se ob misli:
»Le kdo bo prišel v prazno stanovanje?«
Rapočevi še v spanju nista imeli miru. Ponoči je ena prižgala svetilko na nočni omarici, druga se je zbudila in spet sta razpravljali o novih sosedih.
Kmalu sem spoznala pokojničine sorodnike. Prišli so in odnesli njene stvari. Najprej, kar se jim je zdelo, da je največ vredno, nazadnje še pohištvo. Le peč na premog v sobi in štedilnik v kuhinji so pustili. Stanovanje so zaklenili in ključ shranili pri Rapočevih.
Povedati vam moram, da se je nekaj podobnega zgodilo še v istem tednu v stanovanju s številko 6. Tudi Tanja Tič je tako nenadoma umrla, čeprav je dolgo bolehala. Si morete misliti, kar dve smrti v enem tednu? Rapočevi sta Tanjino slovo od življenja takole spoznali.
K Tičevi je hodila vsak dan hčerka in zadnjih štirinajst dni se je kar preselila k njej. Spet sta bili Rapočevi prvi, ki sta izvedeli za njeno smrt. Hčerka jima je prišla osebno povedat.
»Moje zlate mamice ni več,« je dejala in obrisala solze z mokrim robčkom.
Vera ji je izrekla sožalje in stopili sta v sobo. Tudi Matilda ji je sočutno stisnila roko. Spet so se mladi ženi ulile solze. Vera ji je ponudila kavico, ki jo je pravkar skuhala.
»Hudo je bilo z njo. Rak jo je dobesedno izžrl,« je hlipala.
»Gospa Renata, ona je rešena trpljenja,« je hotela nanjo pomirjujoče vplivati Vera.
»Res je. Trpela pa je, trpela. Si morete misliti, da si je še pred dvema mesecema sama kuhala? Potem se je sprijaznila, da so ji prinašali hrano. Zadnje dneve ni mogla več niti skodelice prijeti. Ni imela moči. … Onemogla je ležala in ječala. Še obrniti se ni mogla več v postelji. Sama sem jo obračala. … Koliko noči sem prebedela ob njej. … Zadnjo noč pa …«
Glas se ji je zatresel in ni mogla povedati do kraja. Spet si je brisala nos in požirala solze. Matilda jo je nemo poslušala in še ona je vzela iz žepa svojega predpasnika robček in si obrisala oči. Spregovorila je Vera:
»Vemo, zelo ste se žrtvovali za svojo mamo. Gospa, popijte kavico, topla je. Dala vam bo malo moči.«
Ubogala je. Popila je v nekaj dolgih požirkih. Odložila je prazno skodelico in vstala, rekoč:
»Oprostite, da sem vas nadlegovala s svojo žalostjo. Še nekaj bi vas prosila … Prosila bi vas, če vam lahko potem, ko bodo mamo odpeljali, prinesem ključe od stanovanja. Saj veste, nikogar več ne bo noter in če bi bilo kaj treba …«
»V redu, v redu,« jo je prekinila Vera. Na naju se lahko zanesete.
Pospremila jo je do vrat. Renata je počasi stopila na stopnice, nato se je še enkrat obrnila in se zahvaljevala Veri, ki je stala pri vratih.
Rapočevi sta tako imeli kar naenkrat ključe od treh stanovanj.
V naslednjih dneh sem jaz, stara meščanska hiša, ki sem že toliko videla in doživela, gledala, kako so sorodniki pokojnic odnašali pohištvo in praznili stanovanji. No, pravzaprav so bolj spraznili Gorjančeve prostore, Renata je odnesla le to, kar je bilo v predalih, omarah, na policah, samo z opremo ni vedela kam.
»V svojo majhno garsonjero ne morem dati omar, kavčev, mize, foteljev. Žal mi je, da bi jih spravila na odpad kot staro kramo,« je potožila Veri.
»Dajte v časopis anonso, da prodajate tako in tako pohištvo po nizki ceni. Gotovo se bodo našli kupci.«
»Ah, veste, zdi se mi prekomplicirano. Sicer pa bi me oglas več stal, kot bi dobila s prodajo.«
»Potem vam predlagam, da zaenkrat vse pustite v stanovanju, morda vam bodo odkupili tisti, ki se bodo priselili sem.«
»Hvala, hvala za nasvet!« se je zahvaljevala Renata. »Saj če ne bodo hoteli kupiti, jim ga dam kar brezplačno. Za odpad je še vedno čas.«
Rapočevi in jaz smo bili nekaj dni v pričakovanju novih stanovalcev.
