PRVO SREČANJE Z MATURANTI

Odlomek iz romana Poročni prstan na desni roki

Pomlad je zaplesala skozi park in pogrnila zelene preproge, drevesa je oblekla v obleke iz svežega zelenega listja, gredice je ozaljšala z rožami. Ptički so žvrgoleli in klicali družice, pozno v noč se je razlegal žabji koncert. Šolsko leto je z naglimi koraki hitelo počitnicam naproti.

Prvi so končali s poukom maturanti. Profesorji so prihajali v razred z rdečimi nageljni v gumbnicah. Bil je poseben dan. Ko se je začel glavni odmor, se je po šoli zaslišalo zvončkljaje. Dijaki iz vseh razredov so drli na hodnik. Nihče se ni spomnil na malico. Po stopnicah so prišli osmošolci, oblečeni v črne svečane obleke, na glavah so nosili cilindre, osmošolke pa, teh je bilo znatno manj, so bile v črnih kostimih. Vsi so imeli na prsih rdeče nageljne. Prva dva sta mahala s sprehajalnima palicama in močno zvonila, za njima so hodili štirje, ki so nosili krsto, na kateri je pisalo z belo kredo:

»Matura:«

»Živeli maturantje!« so evforično klicali sedmošolci.

Jana kaj takega še ni videla.

»Kaj se sploh dogaja?« je spraševala sošolko Gito.

»Saj vidiš, to so naši maturanti! Osmošolci, ki so končali s poukom.«

»Zakaj pa nosijo krsto?«

»Ti pa res nič ne veš! Šolo bodo končali šele, ko bodo opravili maturo. Zdaj so glavni! Lahko si privoščijo vse. Tudi iz profesorjev se lahko norčujejo, pa jim nič ne morejo.«

»Kako so srečni!«

Jana jim je prav zavidala. Hodila je šele v prvi letnik. Kdaj bo končala osmega?

Vsi so drli za njimi na dvorišče. Tudi Jana in Gita. Tam so imeli pravi ceremonial v obliki pogrebnih slovesnosti. Krsto so postavili na tla, hodili so okrog nje in se delali, kot da jočejo. Vsaka druga beseda jim je bila: »Matura!«

V šolskem poslopju je zazvonilo. To je bil klic k pouku. Dijaki so morali v razrede, maturanti pa so kar nadaljevali s svojim cirkusom. Jana jih je zamaknjena gledala, kot da šolski zvonec ne velja njej. Z nekaterimi sošolkami jim je bila hvaležno občinstvo. Niso se premaknile. Kot da je zanje ta dan pouk končan.

Eden od maturantov je pel naprej. Oponašal je duhovnika v cerkvi:

»Profesor, ki sediš za katedrom, prekleto bodi tvoje ime …«

Drugi pogrebci so mu odpevali:

»Prekleto bodi tvoje ime …«

Krsto so blagoslavljali in se ji priklanjali. Nato so se spet razvrstili v sprevod in odšli na cesto. Učenke iz prvega letnika seveda za njimi. Oni po cestišču, one po pločniku. Naproti jim je prišla velika skupina črno oblečenih fantov z metuljčki pod brado in s cilindri na glavah, ob njih pa dekleta v črnih krilih in belih bluzah. Rdeči nageljni na prsih so jih izdajali, da so tudi oni maturanti. Prišli so iz realke. Pozdravljali so se:

»Zdravo, klasiki!«

»Zdravo, realci!«

Združili so se v veliko povorko in odkorakali po tistih ulicah v centru meta, kjer je bilo največ ljudi. Jana in sošolke so tekle za njimi, kot da jih nosijo nevidna krila. Kot da so del njih. Maturanti so jih priklepali nase s čarobno močjo. Zdaj so hodili po Gosposki ulici, dvigovali cilindre in dostojanstveno pozdravljali levo in desno. Nato so zapeli:

»Gaudeamus igitur …«

Jana jih ni razumela. Vedela pa je, da pojejo latinsko, in bila je v devetih nebesih. Zdelo se ji je, da pojejo njej, da pozdravljajo njo. Tekla je za njimi in njene prijateljice z njo vred. To spremstvo prvošolk se je vleklo kot rep za črno oblečenimi gospodi in gospodičnami do glavnega mostu čez Dravo. Promet je stal, ko so se odpravili spet po sredi ceste na desni breg. Jana bi verjetno tekla za njimi kar naprej, če se Gita ne bi spomnila:

»Nazaj v šolo moramo!«

»Ja, dobro bi bilo, da bi se vrnile k pouku,« je še potrdila Kristina.

In Jana je padla iz svoje vznesenosti trdo na zemljo. Maturanti so še peli in klicali na mostu, one pa so se obrnile in se skozi mesto odpravile nazaj v šolo.

»Bomo dobile neopravičeno uro?« je vprašala Kristina.

»Koliko pouka smo zamudile?« je spraševala Gita.

Nobena ni imela ure.

»Kako se naj opravičimo?« je skrbelo Jano.

Prispele so do klasične gimnazije. Šolska stavba jih je mrko gledala s svojimi bleščečimi okni, kot da bi jih hotela ošteti, ker so se potepale. Stopile so skozi njena vrata na hodnik. Vse je bilo tiho. Povsod je bil pouk. Vest jih je pekla in srce jim je razbijalo. Dve šolski uri so zamudile. Prvošolke so tiho pritekle do svoje učilnice in ena je odprla vrata. Joj, v razredu je bil profesor Bezjak! Majhen, kot je bil, je stal pred tablo z rdečim nageljnom na prsih in z rokami na hrbtu. Narekoval je matematično pravilo. Sošolci so bili sklonjeni nad svoje zvezke in pisali. Deklice so zmotile pouk in glave so se dvignile.

Druga za drugo so grešnice pridrobile do profesorja in se mu opravičevale:

»Za maturanti smo šle.«

Pričakovale so hudo kazen. Profesor jih je poslušal z dvignjenimi obrvmi in vedno bolj so mu drgetali kotički ustnic. Ko se mu je zadnja opravičila, se ni mogel več krotiti. Bruhnil je v glasen smeh in ves razred se je z njim vred zasmejal. Zamudnicam je pokazal, naj gredo v klop, in jih je zbadljivo ošvrknil:

»Za maturanti?! Pa ste si jih dobro ogledale? Oh, še dosti žgančkov boste pojedle, da boste tudi ve maturantke!«

Nato je še pristavil: »Če sploh boste kdaj!«

Bil je izredno dobre volje. Ni jih kregal. Jani se je prvič zdel prijazen.

Nihče jih ni zapisal v dnevnik, da so manjkale.

Odlomek iz romana Poročni prstan na desni roki

Pomlad je zaplesala skozi park in pogrnila zelene preproge, drevesa je oblekla v obleke iz svežega zelenega listja, gredice je ozaljšala z rožami. Ptički so žvrgoleli in klicali družice, pozno v noč se je razlegal žabji koncert. Šolsko leto je z naglimi koraki hitelo počitnicam naproti.

Prvi so končali s poukom maturanti. Profesorji so prihajali v razred z rdečimi nageljni v gumbnicah. Bil je poseben dan. Ko se je začel glavni odmor, se je po šoli zaslišalo zvončkljaje. Dijaki iz vseh razredov so drli na hodnik. Nihče se ni spomnil na malico. Po stopnicah so prišli osmošolci, oblečeni v črne svečane obleke, na glavah so nosili cilindre, osmošolke pa, teh je bilo znatno manj, so bile v črnih kostimih. Vsi so imeli na prsih rdeče nageljne. Prva dva sta mahala s sprehajalnima palicama in močno zvonila, za njima so hodili štirje, ki so nosili krsto, na kateri je pisalo z belo kredo:

»Matura:«

»Živeli maturantje!« so evforično klicali sedmošolci.

Jana kaj takega še ni videla.

»Kaj se sploh dogaja?« je spraševala sošolko Gito.

»Saj vidiš, to so naši maturanti! Osmošolci, ki so končali s poukom.«

»Zakaj pa nosijo krsto?«

»Ti pa res nič ne veš! Šolo bodo končali šele, ko bodo opravili maturo. Zdaj so glavni! Lahko si privoščijo vse. Tudi iz profesorjev se lahko norčujejo, pa jim nič ne morejo.«

»Kako so srečni!«

Jana jim je prav zavidala. Hodila je šele v prvi letnik. Kdaj bo končala osmega?

Vsi so drli za njimi na dvorišče. Tudi Jana in Gita. Tam so imeli pravi ceremonial v obliki pogrebnih slovesnosti. Krsto so postavili na tla, hodili so okrog nje in se delali, kot da jočejo. Vsaka druga beseda jim je bila: »Matura!«

V šolskem poslopju je zazvonilo. To je bil klic k pouku. Dijaki so morali v razrede, maturanti pa so kar nadaljevali s svojim cirkusom. Jana jih je zamaknjena gledala, kot da šolski zvonec ne velja njej. Z nekaterimi sošolkami jim je bila hvaležno občinstvo. Niso se premaknile. Kot da je zanje ta dan pouk končan.

Eden od maturantov je pel naprej. Oponašal je duhovnika v cerkvi:

»Profesor, ki sediš za katedrom, prekleto bodi tvoje ime …«

Drugi pogrebci so mu odpevali:

»Prekleto bodi tvoje ime …«

Krsto so blagoslavljali in se ji priklanjali. Nato so se spet razvrstili v sprevod in odšli na cesto. Učenke iz prvega letnika seveda za njimi. Oni po cestišču, one po pločniku. Naproti jim je prišla velika skupina črno oblečenih fantov z metuljčki pod brado in s cilindri na glavah, ob njih pa dekleta v črnih krilih in belih bluzah. Rdeči nageljni na prsih so jih izdajali, da so tudi oni maturanti. Prišli so iz realke. Pozdravljali so se:

»Zdravo, klasiki!«

»Zdravo, realci!«

Združili so se v veliko povorko in odkorakali po tistih ulicah v centru meta, kjer je bilo največ ljudi. Jana in sošolke so tekle za njimi, kot da jih nosijo nevidna krila. Kot da so del njih. Maturanti so jih priklepali nase s čarobno močjo. Zdaj so hodili po Gosposki ulici, dvigovali cilindre in dostojanstveno pozdravljali levo in desno. Nato so zapeli:

»Gaudeamus igitur …«

Jana jih ni razumela. Vedela pa je, da pojejo latinsko, in bila je v devetih nebesih. Zdelo se ji je, da pojejo njej, da pozdravljajo njo. Tekla je za njimi in njene prijateljice z njo vred. To spremstvo prvošolk se je vleklo kot rep za črno oblečenimi gospodi in gospodičnami do glavnega mostu čez Dravo. Promet je stal, ko so se odpravili spet po sredi ceste na desni breg. Jana bi verjetno tekla za njimi kar naprej, če se Gita ne bi spomnila:

»Nazaj v šolo moramo!«

»Ja, dobro bi bilo, da bi se vrnile k pouku,« je še potrdila Kristina.

In Jana je padla iz svoje vznesenosti trdo na zemljo. Maturanti so še peli in klicali na mostu, one pa so se obrnile in se skozi mesto odpravile nazaj v šolo.

»Bomo dobile neopravičeno uro?« je vprašala Kristina.

»Koliko pouka smo zamudile?« je spraševala Gita.

Nobena ni imela ure.

»Kako se naj opravičimo?« je skrbelo Jano.

Prispele so do klasične gimnazije. Šolska stavba jih je mrko gledala s svojimi bleščečimi okni, kot da bi jih hotela ošteti, ker so se potepale. Stopile so skozi njena vrata na hodnik. Vse je bilo tiho. Povsod je bil pouk. Vest jih je pekla in srce jim je razbijalo. Dve šolski uri so zamudile. Prvošolke so tiho pritekle do svoje učilnice in ena je odprla vrata. Joj, v razredu je bil profesor Bezjak! Majhen, kot je bil, je stal pred tablo z rdečim nageljnom na prsih in z rokami na hrbtu. Narekoval je matematično pravilo. Sošolci so bili sklonjeni nad svoje zvezke in pisali. Deklice so zmotile pouk in glave so se dvignile.

Druga za drugo so grešnice pridrobile do profesorja in se mu opravičevale:

»Za maturanti smo šle.«

Pričakovale so hudo kazen. Profesor jih je poslušal z dvignjenimi obrvmi in vedno bolj so mu drgetali kotički ustnic. Ko se mu je zadnja opravičila, se ni mogel več krotiti. Bruhnil je v glasen smeh in ves razred se je z njim vred zasmejal. Zamudnicam je pokazal, naj gredo v klop, in jih je zbadljivo ošvrknil:

»Za maturanti?! Pa ste si jih dobro ogledale? Oh, še dosti žgančkov boste pojedle, da boste tudi ve maturantke!«

Nato je še pristavil: »Če sploh boste kdaj!«

Bil je izredno dobre volje. Ni jih kregal. Jani se je prvič zdel prijazen.

Nihče jih ni zapisal v dnevnik, da so manjkale.