Cilj je kot vodnjak,
kot en sam globok vodnjak.
V njem je tema,
tema, tema...
Strme, vlažne,
hladne stene,
ki se spuščajo navzdol,
navzdol, dol, dol...
Čisto spodaj,
daleč spodaj
sveti vodna se gladina.
To je tista tekočina,
brez katere ni življenja.
To je tista tekočina,
ki usmerja ti hotenja.
To je tista tekočina,
ki izvablja hrepenenja.
Čisto spodaj,
daleč spodaj.
Ko jo gledaš kot na dlani,
misliš, da je mnogo bližje.
Ko jo zgrabiš,
(Kdo ti brani?)
vidiš,
da je mnogo, mnogo nižje.
Duhaš jo,
čutiš jo,
a priti do nje
je izredno težko.
NE MOLČATI
Spregovoriti,
moraš spregovoriti
in pretrgati to tišino!
Samo ne molčati!
Ne molčati
in potapljati se v globino
časnika in tujega mišljenja!
Mar ne vidiš,
da sem tu,
sopotnica tvojega življenja?
Rada s teboj bi pokramljala
o družini,
o vsakdanu,
o svojem in tvojem planu.
Tukaj v najini bližini
ni prostora za molčanje.
Prekini to neumno branje
vsaj z besedo!
Samo ne molčati!
Ne molčati!
POZABLJENE SANJE
Pod mehek pajčolan
sem svoje sanje skrila,
da lepši bi bil dan,
sem jih pozabila.
Nikoli ne bom več
dvignila tančice,
bolje, da so preč
utvare brez resnice.
PRTU
O prt, prekrasen si tu pred menoj,
in ko se sklanjam nad teboj
in gledam rože te svilene
z zlatom prašnike vezene,
ti moram reči, da si čudovit!
Saj vezla sem te, dokler se svit
in jutranja zarja nista prebudila.
Kako ob tebi sem noči prebila,
ne vem. A sem te vzljubila,
ko pod prsti mojih rok
si se razvijal kot otrok.
Kako srce je trepetalo,
kako mi moč je, voljo dalo,
da za rožo je nastala roža.
Prijeten me občutek boža,
ko pogledam skoz očala
in vidim, da sem te končala.
POPOTNIK
Kratka je tvoja pot,
o človek!
Strma je in položna,
zavita in ravna.
Hodiš po njej,
o človek
in se ne zavedaš
svojega hitrega tempa.
Kar na lepem
tvoja hoja ni več negotova,
postaja trdna in odločna.
O človek,
dobro veš,
kam bo stopila tvoja noga.
Tvoje stopinje so jasne.
Bolj in bolj izrazite so
in trdno zarisane v tla.
Tvoji čevlji so prašni,
a jih nimaš časa obrisati.
O človek,
nenadoma se ustaviš
in se ozreš.
»Ali sem res že na pol poti?«
se vprašaš.
Za teboj je kamen
in prah
in tam daleč nazaj
so zelene trate
in rože
in tvoj začetek,
o človek.
Ti pa si obrišeš pot s čela
in kreneš naprej,
kamor ti je usojeno.
Ali ni tvoj korak počasnejši?
O človek,
res je.
Tvoja noga je utrujena,
tvoje telo izčrpano,
tvoja hoja pa spet negotova.
Konec poti
se kljub vsemu bliža.
Se nekaj korakov...
O človek,
nazaj ne moreš več.
Tvoja pot je le naprej
in naprej,
naprej in naprej . . .
Počasi,
počasi se ustavljaš
ob zadnjem mejnem kamnu.
V utrujenih mislih
pa jo še enkrat prehodiš.
Mimo tebe beži ta svet.
Beži,
beži,
dokler se ne ustavi.
O človek,
kratka, prekratka
je tvoja pot.
ZAKAJ?
Zakaj ne slišiš nas več?
Zakaj tvoj smeh je zamrl?
Zakaj tvoj glas onemel?
Zakaj oči si zaprl?
Zakaj za vedno odšel?
Zakaj vse prehitro je preč?
Ne veš, kako sami smo zdaj.
Otroka pogrešata te.
Vse je pusto in prazno,
boleče nam je srce,
ko z bolečino to blazno
zaman te želimo nazaj.
Z zahrbtno boleznijo boril
neutrudno si se zaman,
upal do zadnjega si,
delal za planom si plan
in mislil, kako se živi,
z delom si se bodril.
Te borbe je tvoje zdaj kraj.
Naši upi po vodi so šli.
Zmagala je bolezen.
Rosne zaman so oči,
zbuditi te naša ljubezen
nikdar več ne more. Zakaj?
BANJOLE
VIII.
Valovi šumijo,
bori molčijo,
nama pa črički
pesem cvrčijo.
Pesem cvrčijo
o davnih dneh,
ko sva hodila
po teh poteh.
Pesem cvrčijo
o neki ljubezni,
ki se je rodila
in ni ugasnila.
Valovi šumijo,
bori molčijo,
nama pa črički
prav sladko cvrčijo.
CILJ
Cilj je kot vodnjak,
kot en sam globok vodnjak.
V njem je tema,
tema, tema...
Strme, vlažne,
hladne stene,
ki se spuščajo navzdol,
navzdol, dol, dol...
Čisto spodaj,
daleč spodaj
sveti vodna se gladina.
To je tista tekočina,
brez katere ni življenja.
To je tista tekočina,
ki usmerja ti hotenja.
To je tista tekočina,
ki izvablja hrepenenja.
Čisto spodaj,
daleč spodaj.
Ko jo gledaš kot na dlani,
misliš, da je mnogo bližje.
Ko jo zgrabiš,
(Kdo ti brani?)
vidiš,
da je mnogo, mnogo nižje.
Duhaš jo,
čutiš jo,
a priti do nje
je izredno težko.
NE MOLČATI
Spregovoriti,
moraš spregovoriti
in pretrgati to tišino!
Samo ne molčati!
Ne molčati
in potapljati se v globino
časnika in tujega mišljenja!
Mar ne vidiš,
da sem tu,
sopotnica tvojega življenja?
Rada s teboj bi pokramljala
o družini,
o vsakdanu,
o svojem in tvojem planu.
Tukaj v najini bližini
ni prostora za molčanje.
Prekini to neumno branje
vsaj z besedo!
Samo ne molčati!
Ne molčati!
POZABLJENE SANJE
Pod mehek pajčolan
sem svoje sanje skrila,
da lepši bi bil dan,
sem jih pozabila.
Nikoli ne bom več
dvignila tančice,
bolje, da so preč
utvare brez resnice.
PRTU
O prt, prekrasen si tu pred menoj,
in ko se sklanjam nad teboj
in gledam rože te svilene
z zlatom prašnike vezene,
ti moram reči, da si čudovit!
Saj vezla sem te, dokler se svit
in jutranja zarja nista prebudila.
Kako ob tebi sem noči prebila,
ne vem. A sem te vzljubila,
ko pod prsti mojih rok
si se razvijal kot otrok.
Kako srce je trepetalo,
kako mi moč je, voljo dalo,
da za rožo je nastala roža.
Prijeten me občutek boža,
ko pogledam skoz očala
in vidim, da sem te končala.
POPOTNIK
Kratka je tvoja pot,
o človek!
Strma je in položna,
zavita in ravna.
Hodiš po njej,
o človek
in se ne zavedaš
svojega hitrega tempa.
Kar na lepem
tvoja hoja ni več negotova,
postaja trdna in odločna.
O človek,
dobro veš,
kam bo stopila tvoja noga.
Tvoje stopinje so jasne.
Bolj in bolj izrazite so
in trdno zarisane v tla.
Tvoji čevlji so prašni,
a jih nimaš časa obrisati.
O človek,
nenadoma se ustaviš
in se ozreš.
»Ali sem res že na pol poti?«
se vprašaš.
Za teboj je kamen
in prah
in tam daleč nazaj
so zelene trate
in rože
in tvoj začetek,
o človek.
Ti pa si obrišeš pot s čela
in kreneš naprej,
kamor ti je usojeno.
Ali ni tvoj korak počasnejši?
O človek,
res je.
Tvoja noga je utrujena,
tvoje telo izčrpano,
tvoja hoja pa spet negotova.
Konec poti
se kljub vsemu bliža.
Se nekaj korakov...
O človek,
nazaj ne moreš več.
Tvoja pot je le naprej
in naprej,
naprej in naprej . . .
Počasi,
počasi se ustavljaš
ob zadnjem mejnem kamnu.
V utrujenih mislih
pa jo še enkrat prehodiš.
Mimo tebe beži ta svet.
Beži,
beži,
dokler se ne ustavi.
O človek,
kratka, prekratka
je tvoja pot.
ZAKAJ?
Zakaj ne slišiš nas več?
Zakaj tvoj smeh je zamrl?
Zakaj tvoj glas onemel?
Zakaj oči si zaprl?
Zakaj za vedno odšel?
Zakaj vse prehitro je preč?
Ne veš, kako sami smo zdaj.
Otroka pogrešata te.
Vse je pusto in prazno,
boleče nam je srce,
ko z bolečino to blazno
zaman te želimo nazaj.
Z zahrbtno boleznijo boril
neutrudno si se zaman,
upal do zadnjega si,
delal za planom si plan
in mislil, kako se živi,
z delom si se bodril.
Te borbe je tvoje zdaj kraj.
Naši upi po vodi so šli.
Zmagala je bolezen.
Rosne zaman so oči,
zbuditi te naša ljubezen
nikdar več ne more. Zakaj?
BANJOLE
VIII.
Valovi šumijo,
bori molčijo,
nama pa črički
pesem cvrčijo.
Pesem cvrčijo
o davnih dneh,
ko sva hodila
po teh poteh.
Pesem cvrčijo
o neki ljubezni,
ki se je rodila
in ni ugasnila.
Valovi šumijo,
bori molčijo,
nama pa črički
prav sladko cvrčijo.
