si kdaj slišal odmev
njenega glasu med orgazmom
hrzanje žrebice udarec kopita
v spremenjenem stanju zavesti
si kdaj božal njene prsi med večerjo
v stekleni restavraciji brez zaves
si kdaj pustil sled v njenem spominu
ali vsaj šopek belih zaprtih tulipanov
v vazi njenega golega telesa
si kdaj pomislil zakaj je smeh
Mone Lise tako skrivnosten
je doživela vrhunec med pavzo
pred vstopom v večnost
si kdaj začutil ugriz njenih ustnic
na penisu tik pred izlivom
si kdaj sploh odprl steklenico šampanjca
po ljubljenju z žensko
ki je edina boginja življenja
si kdaj pogledal v njene oči izza zenic
tam se svetloba in tema
objemata v zrcalu kjer ni sprenevedanja
si kdaj poljubil koso smrti
ki čaka da zareže v vrat tvoje moškosti
nikar ne pusti spermi
da se posuši na njenih dlaneh
naj se razprši kot parfum v njeni duši
naj doživi pravo resnico vstajenja
naj začuti strast ki stisne do krika
naj znoj postane medeno vino vajine gostije
si kdaj vtetoviral v kožo njenega srca
neizbrisno kodo poželenja
ki ne umre niti po zadnjem izdihu
ko te pogoltne hlad niča
si kdaj resnično živel
si kdaj čutil lakoto po vbodu njenih nohtov
ko počasi režejo razum na koščke
manjše od zrn peščene ure
si kdaj ustavil čas ko odteka skozi prste
njenega dotika da lahko slast poka po šivih
neukročene lepote kjer se slina poljuba
meša z ognjem nosečega sonca
zbudi se
izženi temo iz njenih oči
ne spi ne sanjaj o sebi
prekleti norec
zbudi se
z mrzlo vodo umij svoje veke
ovij njeno belo kožo s plameni ognja
naj zagori njeno sonce
naj pleše z bosimi nogami
po jutranji rosi
ko poljublja tvoj obraz
mar ne vidiš
da grize trnje z vrtnic
njena usta krvavijo odznotraj
njen jezik se suši na nemem pesku
zbudi se
prekleti norec
da ne odide
v objem kjer bo čutila
da njena duša še diha …
o skrivnostni ženski
skrivnostne ženske
se ne moreš znebiti
ko zaspiš
sanjaš o njenem belem telesu
o lepoti njene duše
ko se zbudiš
se pojavi v tvojih mislih
kot nepričakovan obisk
ali kot pesem
ki se v tebi zgodi
ko jo najmanj pričakuješ
ko umreš
te obiskuje na grobu in joče
ker je življenje zapravila z drugim
in ti lahko le molčiš
kot kamen
ko kipar vanj kleše ljubezen
oda svečenici
se spomniš tistega popoldneva
v sobi je dišalo jasminovo cvetje
zastrla sva zavese
strgal sem ti svileno majico
rdeč mak na njej je padel na tla
rosni bradavici na tvojih vzkipelih prsih
sta drhteli pod jezikom
lačna si požirala mojo moškost
dotikal sem se dna globoko
ječala si tiho da se iz sobe
ne bi slišala simfonija nebes
bila si lepša od rajske ptice
se spomniš tistega popoldneva
v sobi je dišalo jasminovo cvetje
bala sva se da ne bi nekdo vstopil
prižgal luč ugasnil svetlobo najine teme
se spomniš tistega popoldneva
v sobi je dišalo jasminovo cvetje
v tvojih očeh je žarel pogled
svečenice ki ubija smrt
oda orhideji
odpiraš mi srajco
ko te gledam
slečeno v pesem
drhtiš v odprtini
mehkoba je skrita
v globini
iz nje letijo čebele
naj se cedi omamna pijača
v očeh naj zabliska slast strele
udari naj v srce smrti
pred tvojo lepoto
se zbudi tudi kamen
lom svetlobe
cvetiš odprta proti soncu
slekel sem svojo dušo
samo za trenutek
da okusiš večnost
živo vino teče po najinih žilah
poljubiva najino pesem
moja bela nevesta
v globini tvojih oči odpiram okno
da bi začutila lom svetlobe
njen sij nikoli ne ugasne …
