MARJAN PUNGARTNIK: LITERATURA PRIPADA VSEM

Spoštovani obiskovalci Knjižnice Ksaverja Meška, spoštovani pesnik, prevajalec in urednik Marjan Pungartnik …

Nocojšnji večer bo res nekaj posebnega, predvsem zato, ker smo v Slovenj Gradec končno privabili Marjana Pungartnika, tako rekoč domačina, ki je svoje otroštvo preživel v burnem povojnem obdobju prav v našem podeželskem Legnu, nedaleč od Slovenj Gradca …

Sicer pa naj kar v uvodu poudarim, da se bom ob tej priložnosti izognil običajne Googlove ali Twiterske biografske predstavitve in se bom bolj osredotočil namenu, da bo večer potekal v duhu intervjuja…

Našemu ljubeznivemu gostu smo skoraj dolžni zastaviti določeno število vprašanj, ki se jih je sprožilo v času od pristanka, da pride v svoj rojstni kraj, do danes, ko bo moral položiti še kakšen obračun za njegovo skoraj 25. letno osebno odsotnost. Omenim naj tudi, da sva z Marjanom Pungartnikom dolgoletna prijatelja zato si bom dovolil spoštovano občinstvo »morda« tudi v vašem imenu zastavljati različna vprašanja na bolj oseben način:

Marjan, kakšne občutke imaš nocoj? Domnevam, da si se moral spomniti na marsikaj, ko si ob različnih priložnostih posredoval podatke o svojem rojstnem kraju. Legen. Verjetno ti je spomin segel daleč nazaj. Povojni čas. Mati in oče. Družina, bližnje in daljne sorodstvo …?

Najprej zahvala za povabilo. Zadnjič, ko sem bil tukaj, sem bil s celim avtobusom in sem spremljal Mirka Križmana. Literarno me v SG ni bilo res že dolgo, mislil sem, da je petinštirideset let, tako se je vleklo. No, 2001. je bila tukaj predstava, odlično narejena, z Uršo, angeli se bojo s tabo ženli. Mislim, da je to komad, ki se da uprizarjati in gledati samo na Koroškem.

Zahvaljujem se svojim kolegom, ki so me vključili v Slovenjegraško knjigo, kakšna objava je bila tudi v Odsevanjih. Nismo si izkazali veliko ljubezni. Mene veže emocionalno otroštvo na Legen, na osnovno šolo v Šmartnem. Tudi če se nam je družina razdrla, je bil to čas, ki je obarvan z zlato, svetlo barvo. Šel sem v dobro in prijazno šolo, tudi če me je Marija Kos kdaj oklofutala. A bile so tudi tovarišice, ki so največ dosegle s spodbujanjem in mehkobo. Recimo Pavla Račl, Batič, Mirko Krevh, na katerega sem danes tako ponosen. In drugi. Karner, recimo, ki je imel klube OZN. Bila je dobra šola in so me sošolci kdaj namlatili, ker sem imel boljše spričevalo od njih. Ravno zaradi tega.

Osnovna šola, Gimnazija na Ravnah na Koroškem, srednješolska poezija, profesorji spodbujevalci daljnosežnih poklicnih usmeritev … Ali si že v tem obdobju vedel kaj boš študiral v Ljubljani?

Na gimnaziji smo imeli literarni krožek in glasilo Misel mladih. Krožek je bil bolj srečevanje dijakov, ki so imeli neko stransko vlogo »pisanja« in ni bil kdo ve kako množičen. Šest – sedem nas je bilo, Stanko Sušnik in Janez Mrdavšič se nista ukvarjala veliko z vrednotenjem in dodatnim izobraževanjem. Tako me ni preveč pritegnil. Imeli pa smo gimnazijski »radio«, razglas, ki je imel tudi literarno rubriko. Mislim, da je bila na sredo. To sem urejal nekaj časa jaz. Ko sem dobil v roke Šalamunov Poker, sem naslednji dan zjutraj ves navdušen po razglasu prebral Gobice in Maline so in si prislužil oznako čudaka. To je kazalo, koliko praznega prostora je bilo na gimnaziji med učnim programom in dejanskim kulturnim življenjem. Generacija pred mano je odkrila Minattija in Menarta, bila sta prisotna povsod, to je bilo pač obzorje profesorjev in dijakov. Ne spomnim se več, do kod je segla literarna zgodovina, zdi se mi, da do partizanske lirike in do Baudelairea. Svak je skuril moje gimnazijske zvezke in ne morem več priti do teh podatkov. Ni pa me veselila slavistika. Bolj me je privlačila kemija, slikarstvo, morda tudi arhitektura, a nihče na gimnaziji se ni ukvarjal z našimi pričakovanji glede študija. Samo Mrdavšič me je vprašal, če ne bi hotel postati slavist. Ne, sem mu rekel nekoliko osorno, nočem biti kakor vi.

Iz literarnega kluba v Slovenj Gradcu sem še vedno imel stike z Dragom Pečkom, ki se je vpisal na žurnalistiko. V tem sem se malo videl in morda me je prav on prepričal, da grem študirat tja. Nekoliko nepremišljena odločitev, kajti politične vede, kot sem videl pozneje, so bile nekje med filozofijo in oblastnimi instrumenti, novinarstvo se z literaturo sploh ni ukvarjalo, bolj je to bil nek fluks idej, ki so bile zanimive, niso se pa dvigovale preko publicistične ravni. Marksizem je bil v središču pozornosti, a če si se zanimal za kaj več, je to prišlo prav. Nimam slabih spominov na Ziherla, ki ga slikajo nekateri kot hudiča. Vpeljal me je v branje Praxisa, od tod pa je bila široka pot v filozofijo. A že v tretjem letniku sem se vključil v dogajanje na univerzi, v radio Študent in Tribuno, v študentsko organizacijo in tam prišel do novih obzorij, predvsem literarnih. Vedel sem, da se s pisanjem ne da živeti in sem se pripravljal na nek poklic …

Kaj pa ljubljanski vtisi. Dogodki. Takratna študentovska srečevanja z danes znamenitimi umetniki, politiki, gospodarstveniki. Zase vem, da sta me takrat v Ljubljani impresionirala pesnika Mart Ogen in Tone Kuntner. Kdo ve zakaj? Tebe je očitno pesnik Tomaž Šalamun. Morda kaj o njem ali še kom …!

Zanimanje za literaturo se mi je pričelo z gimnazijo in takrat sem požiral romane, posebej iz zbirke 100 romanov. Žepnino, kar je je bilo, sem porabil za knjige. Preko literarnega kluba sem se tudi srečal z nekaterimi pesniki, predvsem Martom Ognom, ki mi je bil v Ljubljani velika opora, z Ivanom Cimermanom, a bil je zelo popularen Tone Kuntner, v katerega šablono so me hoteli stiščati. Jaz pa sem leta 1966 prišel do Pokra Tomaža Šalamuna in ta me je potrdil pri mojih pričakovanjih glede jezika, nekoliko podobnih Marinettijevemu futurizmu »osvobojenih besed«. Vedno znova pravim, da to navdušenje nad Šalamunom ni nekaj samoumevnega za tretješolca, podeželskega poba. To pomeni, da je bila izobrazba, ki nam jo je dajala gimnazija, zelo odprta in da sem jo lahko izkoristili z širjenje pogledov. Z druge strani pa – da je bil ta pob, ki je vsak dan pritekel na avtobus več kot pet kilometrov, nekaj posebnega, česar zdaj ne znam pojasniti. Imel je registre, ki jih drugi niso imeli, vsaj na Koroškem ne.

Srečeval sem sem se skoraj z vsemi slovenskimi pesniki, tudi preko uredniškega dela (Šalamun iz ZDA), a mene je gnalo naprej. Poezija je veliko širša stvar od tistega, kar nam ponuja izobraževanje in literarni kanon, je neke vrste labirint, ki pelje do izvora poezije. Da pa se nek gimnazijec v tretjem letniku navduši nad Šalamunom, se mi zdi nenavadno.

Svoje stike z Zagrebom, Beogradom, Novim Sadom in Sarajevom sem izkoristil za literarne stike, stikal sem tudi neprestano po knjigarnah, ki so ponujale veliko bolj sodobne stvari, kot je ponujal ljubljanski Konzorcij. Pretaknil sem vse knjigarne in antikvariate in začela je nastajati moja knjižnica Tudi sem prišel v stik z ljudmi iz Evrope in Amerike, od koder je prihajal alternativni in študentski tisk. Na Tribuno so prihajale nekatere revije, ki jih nihče ni bral, recimo češke in ruske emigracije, jaz pa sem jim sledil in zvedel marsikaj, še korejske in kitajske (v angleščini) sem bral.

Takrat sem začel tudi aktivneje uporabljati in se učiti jezike, ker so v slovenščino prihajali pesniki večinoma zapoznelo, prej so jih objavljali v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu. Pa tudi to ni zadostovalo in začel sem brati v ruščini, kjer sem imel krasno profesorico Zinko Zorko, pa v angleščini, potem v italijanščini, pa češčini … Danes smo samo klik stran od skoraj vsake pesniške zbirke, sploh od klasične poezije in se nam ni treba držati tistega, kar razglaša šola ali literarna zgodovina in teorija.

In že sva pri tvoji poeziji. Prva knjiga Žalostinka za Galjotom leta 1973, prvovrstno prijetno presenečenje in navdih, da smo ti leta 1977 pri Odsevih v Slovenj Gradcu izdali zbirko z naslovom Pesmi. V naslednjih letih 1978 in 1985 si pri Založbi Obzorja, Maribor, izdal pesniški zbirki Večni krsnepar in Svetjelačen… Marjan, mislim, da je več kot očitno, da si v tistih časih bil izjemno lirično ustvarjalen, ob tem, da nisem omenil še nekaj tvojih pesniških izdaj v samozaložbi. Prosim za komentar …

Žalostinka za galjotom je bila izraz moje afinitete do mita, ne toliko do ljudskih pesmi. Pohorje je živelo v mitih in delno sem to izrabil pozneje v Novem krogu pohorskih pravljic (Kandutu). Mislim, da je bila to moja najbolje sprejeta zbirka. Ne povsem v krogih mojih literarnih kolegov iz kluba. Niso zaupali mojemu skoku v modernizem. Ali pa so mislili, da sem posegel previsoko. Moj zagovor je bil, da je med mano in modernisti vendarle razlika.

V devetdesetih letih sem razširil pisanje na mladinsko, na pravljice, nisem avtor, ki bi zlahka dal od sebe rokopis. Nič me ni obvezovalo, nobene statusne zahteve. Delal sem tisto, kar sem hotel. To me tudi ločuje od prisilnega jopiča statusa kulturnega delavca ali pisateljske organizacije in drugih interesnih skupin.

Spoštovani pesnik Marjan, preden, da nam boš prebral kakšno tebi posebej ljubo pesem, bi te poprosil še za kratko predstavitev odlične pesniške zbirke, ki je izšla tudi v italijanskem jeziku, v letu 2021 z naslovom: Oglej, čas, pozabljenje Aquileia, tempo, oblio …, v prevodu tebi zelo cenjene pesnice, prevajalke in publicistke Jolke Milič iz Sežane.

Z Jolko sva prijateljevala iz srede osemdesetih let, nekako sva se ujela. Dopisovala sva si, pošiljala mi je v objavo prevode, obiskoval sem jo v sežanski rezidenci … resnično lepo sodelovanje. Globoko sem jo spoštoval, ker je bila neusmiljena do slovenske domišljavosti posebej pri literatih. Bila je gospodinja, kot je sama rekla, imela pa je znanje profesorja s filozofske fakultete in bila odlična poznavalka literature. Bila je tržaški pojem, ker je živela v ulici, kjer so bili samo Miliči. Poznali so jo kot Tržačanko in ne toliko kot avtorico. Obljubila mi je, da bo prevedla moje pesmi, napravila pa je to po neki predlogi zbirke Oglej šele pozno, pozno. Mislim, da je šele skozi prevajanje pesmi čisto prišla do mene. Žal mi je, da je ni več, bila je kot spomenik svobode v literaturi.

Posebej naj poudarim, da pomemben delež v knjigi predstavljajo pesmi o Ogleju. Nanj me veže magično doživetje genius loci tega kraja, sploh tega ne jemljem v povezavi s Črtomirovim Oglejem. Name je furlanska krajina napravila silovit vtis, ne le Oglej. Začelo se je z mavzolejem Eleonore Duse v Asolo, na kar me je navedla pesem Gottfrieda Benna, pripoved o tem, da se je moj dedek podpisal na polknicah zvonika romarske cerkve na Višarjih, potem številne sledi furlanske prisotnosti v pohorski kulturi. To je zame neka druga domovina. Pri obiskih Ogleja sem taval po rimskih izkopaninah, po cerkvah, sploh po baziliki Santa Maria Assunta. Iz tega je nastalo nekaj pesmi, ki so pomenile moj premik v pesnjenju, sploh naslovna Oglej, čas, pozabljenje. Nastala je drobna zbirka, ki je ob mesecu evropske kulture v Ljubljani leta 1997, ob izvedbi skladbe Oglej Marjana Šijanca v prostorih RTV, v nakladi 30 izvodov. To je bil tudi moj povratek k poeziji in v njej je objavljenih tudi nekaj pesmi iz zbirke Pesmi za kukavice, ki je nisem mogel izdati ob koncu jugoslovanske kontrarevolucije.

Marjan Pungartnik, sva pri pravljicah oz. pri otroški književnosti. Ker brez naštevanj ne gre, moram izpostaviti vsaj tri: Petre s tepke (1979), Razbojnik Kandut in druge pohorske povesti (2001) ter leta 2015 izdane pravljice Saj so samo otroci v slovensko – nemškem jeziku. Pisatelj Marjan, prosim te za nekaj besed o tvojih tako imenovanih »etno« pravljicah in še kaj o Pohorskih povestih!

To v glavnem niso pravljice za otroke, ker sem v otroštvu poslušal tisto, kar so pripovedovali ljudje, ki so k nam prihajali delat, zvečer po večerji, na veselicah, na obiskih. V tem smo živeli. Še moj dedek je bil Morasuttijev gozdar. O tem govorijo tudi nekatera imena, kot so Cekuta, Sekutej, Kandut …

Ti tujerodni elementi so osnova za novo mitologijo, ki sem jo razvil v Novih pohorskih povestih.

Drugo so keltski elementi, ki so ostali v koroški in pohorski mitologiji, kralj Matjaž, ki nima nobene povezave z izdajalskim in roparskim madžarskim kraljem, ki je kriv v mnogočem za vdore Turkov v naše kraje.

Sicer pa tudi Turki niso absolutno zlo. Nekoč sem turškemu veleposlaniku iz Zagreba govoril o številnih toponimih, povezani z imeni Turkov, recimo Turiška vas, kjer je živela sošolka Tučman, kar se po turško piše kot Tudjmann. Branil se je, da so to bili Otomani in moderni Turki, nimajo nobene povezave s tem. Sploh zagovarjam veličino otomanskega imperija in njegovo pomembno kulturno funkcijo. Za njihove vdore so odgovorni cerkveni roparski pohodi na Kristusov grob, ko so potem iz plena gradili italijanska mesta. Cerkev je prodajala sužnje Arabcem v znamenitem otroškem pohodu.

A ne gre za zgodovino. Doma nismo bili kdo ve kako verni, v cerkev nismo veliko hodili, očeta šmarški fajmojšter ni hotel pokopati cerkveno, kar sem mu takrat zelo zameril. Tako je v meni nastajal prostor za nekaj svojega, kar je izhajalo iz mojih filozofskih branj, predsokratikov, kitajske in indijske filozofije, Talmuda in Kabale, nek gnosticizem. Mislim, da so njegove sledi povsod po moji poeziji, že od začetkov naprej.

Kje se da to laže zapisati kot v pravljicah!

Zdaj gre pa zares … Spoštovani Marjan, tvoj moto z naslovom LITERATURA PRIPADA VSEM, se je očitno v preteklem obdobju uresničil tudi za najmlajše generacije otrok in mladine skozi lutkovna in dramska besedila, ki si jih nanizal v letih od 1992 do 2001… Kaj porečeš na ta tvoj hvaležni ustvarjalni opus?

Ja, moja prizadevanja so bila vedno usmerjena proti šolski literarni doktrini, ki je ustvarila po cerkvenih metodah literarni kanov. V njem je prostora samo za nekaj imen. Moje videnje literature je, da vanjo spadajo vsi, ki jo pišejo. To je prvi pomen tega mojega načela. Drugi pomen je, da sem skozi svoje delovanje poskušal pripeljati v literaturo kogarkoli. Za mano je štiriinštirideset let rednih tedenskih delavnic, ki niso bile nikoli vprežene v kakršno koli politično organizacijo, nikoli zanje nisem dobival nič, bile so proste za vse, vsakomur sem poskušal razkriti, kaj mu lahko podari literatura. Zaradi tega so me zaničevali pisateljski kolegi, ki delajo vedno samo za svojo rit in nič drugega. Nikoli nisem bil odvisen od režimskega Društva slovenskih pisateljev. Temu je namenjeno tudi moje založniško delo, revija Locutio, preko dva tisoč literarnih prireditev, čezmejno sodelovanje s Celovcem, Gradcem, Vidmom, Trstom, Zagrebom, Krapino, Varaždinom, Madžarsko, drugimi jugoslovanskimi deželami. To sem si izbral za poslanstvo.

Pa kar nadaljujva, Marjan … Aha, še preden prideva do tvojega obsežnega števila prevodov, nam pojasni zakaj živiš že desetletja v Mariboru, ne pa na Koroškem? To vprašanje se mi je porajalo verjetno tudi na račun tvojega neposrednega sodelovanja z Lutkovnim gledališčem Maribor, z revijo Dialogi, z Mariborsko literarno družbo in še čem?

Zakaj ne živim na Koroškem? Hm, mislim, da me niso hoteli. Tukaj sem tudi iskal delo, ampak so se proti meni obrnili partizanski prijatelji mojih staršev in tudi mestni kulturni mogotci. Zanje sem bil samo nezaželen pritepenec s hribov. Takih ljudi, ki gledajo čez hribe v daljavo, tukaj ne marate in jim ne dajate prostora. Imeli bi samo enega »pijanca« več, kot ste imeli Nikolića ali Tisnikarja. Hotel sem že iti po poti pisatelja Igorja Šentjurca in sem imel že spakirane kufre za tujino. Potem so me dodelili Mariboru in v šali vedno rečem, da je postal Maribor moja dosmrtna kazenska kolonija. Nikoli se z njim zaradi njegove provincialnosti in klajnpurgerstva nisem ulovil, je pa res, da se je tam dalo delati to, česar na Koroškem najbrž ne bi mogel.

V devetdesetih letih je bil čas, se je dalo zelo dobro sodelovati z Lutkovnim gledališčem Maribor predvsem zaradi zelo podjetnega in pridnega Tineta Varla. Napravili smo nekaj zelo odmevnih stvari po mojih dramskih predlogah, ob prevajanju besedil sem pisal tudi številna besedila za songe. Postavil sem na noge Koroške kulturne dneve v Mariboru in iz tega sodelovanja je prišla tudi prva lutkovno-gledališka slovenska predstava na odru celovškega Mestnega gledališča Sonček, kje si.

V osemdesetih letih sem pet let vodil revijo Dialogi in jo spremenil v najbolj odprto revijo na Slovenskem. Brez politike, naklonjeno novim avtorjem in uveljavljenim avtorjem in tudi neuveljavljenim avtorjem. Za en mandat je bilo to preveč čudežev.

Od svojega prihoda v Maribor sem začel organizirati literarne delavnice, ki so postale v osemdesetih letih zatočišče za vse prihajajoče avtorje in sem z njo postal neka kulturna inštitucija, ki je zaradi neodvisnosti niso radi videli. Z njimi sem začel prirejati literarne večere, pripravljati male tiske, ki so se pozneje sprevrgli v založništvo. Sem mentor z najdaljšo delovno dobo v Sloveniji, kmalu bo petinštirideset let kontinuiranih tedenskih delavnic. Leta 1992 sem prevzel tudi literarno delavnico za starejše. Nastalo je društvo Mariborska literarna družba, ki sem ji dodal še galerijo RRRudolf in Literarno hišo.

No pa sva res pri področju, ki je v tvojem umetniškem življenju, skozi pretekla obdobja, bilo najbolj pestro, raznovrstno in za ljubitelje literature nasploh zelo koristno … Prevajanje … Marjan na žalost, zaradi časovne stiske, bi te prosil, da se na kratko sprehodiš po mestih in republikah pred razpadom bivše Jugoslavije in po tistih evropskih deželah, ki so ti še danes blizu in so navdih za prevode v slovenščino in obratno … Seveda s poudarkom na tebi najbolj ljubo prevodno knjižno izdajo (Malteško morje, Peti in biti, Ko pride zvezda, Butalci, Zmanjkuje prostora … ).

Kaj prevajam? Tudi tukaj se držim popolne svobode in iščem tisto, česar slovenska literatura ne pozna. Prevajal sem imena kot Ivan Blatny, Sandro Penna, Nada Gašić, Igor Bogdan Antonič, Peter Rosegger, Sulhan Saba Orbeliani, Gumilev, Šklovskij, Ivo Andrič, Aleksander Roda Roda, Josip Pupačič, Bar Hebraeus, Nizam Giandževi, Dovletmamed Azadi, Anton Buttigier, Isaac D’Israeli, Elmar Brugg, Teffy ... Če kdo koga od njih, razen morda Andrića, pozna, bom vesel. Ja, nekaj je prevodov besedil za Lutkovno gledališče Maribor, nekaj za bosanski antologiji, Buttigieg …

Jugoslovanska literatura mi je pomenila veliko. Beograd, Zagreb, Sarajevo, Novi Sad so bili naprednejši od Ljubljane in od Slovenije, tam je bilo življenje, pri nas pa so ljudje stali drug drugemu na glavi in si niso dali dihati. Polni so bili nekih političnih in oblastnih frustracij. Malo od tuje literature so poznali. Če niti ene knjige Frana Miklošiča niso prevedli, potem lahko vidite, kako zaplankani so. Poznal sem vse knjigarne v Trstu, Vidmu, Zagrebu, Dubrovniku, Beogradu, Sarajevu, Splitu, Dubrovniku, še po Skopju sem se potikal po knjigarnah, pozneje v Gradcu, na Dunaju in kajpak v Pragi, kjer so bili antikvariati in knjigarne tudi v časo socializma zakladnice brez primere. Bil sem del jugoslovanske velike literature, nastopal sem skoraj po vseh večjih krajih v državi. Do razpada sem imel veliko prijateljev, potem pa tega nisem smel več.

Hvala za ta prispevek. Ker skorajda zaključujemo nocojšnji intervju, oz. literarno srečanje, ne moremo spregledati Marjan tvoje ideje in deleža pri organizaciji in izvedbi Klevževih literarnih večerov na Legnu pri Slovenj Gradcu …

Mislim, da smo začeli leta 2004, 13. februarja na pobudo Helene Rotovnik, kmalu bo dvajsetletnica. Sprva sem imel literarni večer sam, potem pa so se mi pridružili še drugi. No, taki, ki so pripravljeni priti pod isto streho z mano. Obiskovalci pričakujejo, da bom prebral kakšno zgodbo o Legnu, gornjem Legnu. S seboj pripeljem zadnje čase tudi kakšnega gosta, recimo Jerco Marzelovo, pa Toneta Partliča, Marico Škorjanec, tudi svojega bratranca, velikega harmonikarja Lojzeta sem pripeljal … Legenčani pa dajo muzikante in druge literate. Vedno je veselo.

Da pa ne bo izgledalo, da sem o organizacijskih in uredniških sposobnostih našega nocojšnjega gosta slabo informiran, bom zaprosil Marjana kot trenutnega urednika prve slovenske on – line literarne revije LOCUTIO, da nam na kratko postreže še s temi podatki …

Revija je nastala zaradi tega, ker skupina mlajših literatov ni bila sposobna napraviti revije, tudi če sem jim zagotovil začetni denar. Razjezil sem se in začel eksperimentirati z internetno revijo, za katero sem se učil programiranja (tudi če je sorazmerno enostavno, je zahtevalo kar nekaj dela in učenja), na koncu pa sem jo postavil na Geocities. Tako sem bil med prvimi na svetu, če odštejem informacijske internetne publikacije. 120 številk, ki sem jih napravil sam, brez državne podpore. Čez 1.700 avtorjev, čez 3.880 prispevkov.

Spoštovani prisotni na koncu intervjuja smo, v prepričanju, da mi je uspelo vsaj nekoliko približati pesnika Marjana Pungartnika na bolj oseben način, kot pa ga poznamo iz občasnih časopisnih in revijalnih zapisov, resnično se mu zahvaljujem za potrpežljivost in izčrpnost njegovih odgovorov …

Intervju z avtorjem Marjanom Pungartnikom je dne 10. novembra 2022 imel Niko R. Kolar, publicist in kulturni delavec.