Vsak človek pluje sam po razburkanem morju,
tu in tam dušo sorodnico sreča,
želi ustvariti svojo si družino.
A razburkano morje večkrat
mu sreče ne dovoli …
Ladje plujejo po morju,
poganja jih motor.
Življenja naša poganjajo
motivi in želje,
brez močne volje nič ne gre …
Iz naše luke v svet
odpelje ladja tovor in ljudi,
naše okno v svet
priložnost je za delo,
razširi naš se socialni krog …
Ladje v osnovi proizvod človeških rok,
s tehnologijo sodobno
napredek dosegel ves človeški je rod.
Skozi življenja potujemo kot razburkane ladje,
v osnovi si želimo,
da vsi srečni in zdravi bi prispeli na cilj.
KOKOT
Sam samcat caplja med kokošmi
gospodar na svojem terenu
ponosno razgleduje se kakor pav
mladenič bahavi,
le kaj se podi mi po glavi?
Ko zaljubljen sem močno,
sem zelo mu podoben
ljubosumen,
ves v skrbi za svojo družico
važen, bahav,
ko svetu razkazujem
svojo lepšo polovico.
A včasih kokot
rad skoči čez plot
probleme si nakoplje
včasih tudi glavo izgubi,
zaradi te presnete ljubezni!
Kokot zgodaj zjutraj
zaljubljeno prepeva,
tega še ne ve,
da v nedeljo za kosilo
sam glavna bo jed!
Kokot rad glavni
bil bi v kokošnjaku,
sam rad njen bil bi dirigent
kompromis, edini možen diplomat
vskoči, ko zataji srce.
HOSTA
Čudni so glasovi to
zvok brneče žage, dva para rok
spretno podiranje lesa,
delovno sobotno jutro.
V gozdu se živi drugače,
bolj počasi čas mineva
čuk skovika, žolna po lesu tolče
srna pase se na jasi gozdni.
Šumijo gozdovi domači,
ko motorna žaga v les zareže
gozdni delavci domov si odpeljali
za spravilo bodo drva.
Ponoči duhovi pokažejo zobe
živali končno se sprostijo
pozimi nekatere trdno spijo,
ko čez jesen si bogato
zalogo hrane naredijo.
Gozdovi so mi že od otroštva dragi
ta tihota,
ko oglašajo se le ptiči -
oaza miru.
POLNA LUNA
Grozljivo bleda strašljiva
nočna mora
morilec počutja klavstrofobija
za vrhunec napetosti
zaskovika še sova.
Strah me je razsežnosti pojava,
nikoli poznanih dejanj tistega večera
zbujam se ves presran s pol kile znoja,
samega sebe se več ne poznam.
Nezavedno sredi noči vstanem,
lovsko puško v roke vzamem
popolnoma zdrogiran stečem v gozd
na divjo jago gol in bos.
Morda se bo kdaj zgodilo,
pa želim obenem si,
da se ne bi nikoli več ponovilo,
da bom vozil sto na uro po avtocesti
iz Goričkega v Piran
nezavedno neznano kam.
Čudna lahko so naša pota,
ko nas luna suče
pošast iz grozljivk postane živa,
moj krvni pritisk pa vztrajno že narašča.
Kaj bi dal,
da vse to
bila bi izmišljotina …
A ne vem,
če za vrati
ne čaka me …
bavbav.
VALČEK
Tvoje noge bose
plešejo valček z menoj
zaljubljena kot prvi poletni dan
sanjava oblake in peščeni grad.
Sem ter tja po tvoji sobi
po navodilih plesnega tečaja
želiva združiti se v eno.
V prsih me razganja
srce moje je veselo
opazim tvoj nasmešek,
pomežikneš mi nagajivo.
Želim močno si,
da odpleševa v neznano
skozi leta
vse tja do konca
sončnega štetja …
VALOVI MOJE REKE
Moje misli so svobodne kakor reka,
v ritmu valovanja odnesejo me daleč stran
v svet domišljije, v reko besed,
z izbranim intervalom izlijejo se na papir.
Za reko pravih ni meja
ne fizičnih ne metaforičnih pregrad
že stoletja tok jo vodi po poti ustaljeni
ne meni se za držav imena in politikov želje.
Reka za ljudi pomeni preživetje
ob suši ljudstvu je kakor nebeška mana
beguncu ponuja pot v svobodo,
a nevarna tudi za izkušenega potapljača.
Veliko zgodb je doslej že izpisala,
ob nje bregovih izmenjali
prvi srednješolski so poljubi,
ona zadnjič slišala jok je nesrečnega človeka,
preden z mostu je skočil … poslednjič.
V nedeljo ob reki se zbirajo družine,
pogumni tudi ob najhujšem mrazu
slečejo obleke -
zaplavajo v objemu reke.
Pokrajino mojo je zaznamovala reka,
spremljala je blišč in bedo tu živečih,
poplavljala polja,
burila domišljijo Kranjčevega Miška,
mirila razgrete strasti je pretepačev.
Reka želja mojih je delno potešena,
a nikakor še izpeta
kaj zgodilo se bo v prihodnje,
odvisno najbolj od malenkosti je moje.
Reka bi se radostila,
ko slišala bi zven
in razbrala pomen bo besed izbranih,
požegnanih z močjo tiska
ki bi širile se med ljudmi
na večerih literature.
