Srečanje avtorjev, ki pišejo v drugih jugoslovanskih jezikih, se je rodilo konec 70. let. Sprva je bilo bolj instrument kulturne politike, zraven so bili še manjšinci. Šele z rušenjem Jugoslavije je pridobilo »tujejezični« položaj. Nekje v devetdesetem letu je dobilo novo ime po eni od pesmi hercegovske in slovenske pesnice Mile Vlašić Gvozdić. Zveza kulturnih organizacij Maribor je prireditev gostila še v vojnih letih, mislim, da triindevetdesetega, potem pa še šestkrat. Tako sem se počasi zbliževal s skupino avtorjev, ki je v unitarni in nacionalistični Sloveniji bila nekaj resnično posebnega. Med avtorji je bila tudi Mila Vlašić Gvozdić. Prvi rezultat najinega prijateljstva je bila knjiga Ko je zemlja darove delila, posebnost, kajti natisnili smo le trideset izvodov, narejena pa je bila na japonski način s prepognjenimi listi, na lepem papirju, ki sem ga kupil v Avstriji, natisnil pa sem jo na svojem tiskalniku. Tudi predstavitev najprej v Hadu Pokrajinskega arhiva Maribor in tudi v knjigarni Kazina z Andrejem Kuretom sta doživeli precej javne pozornosti. Tako je narejena tudi zbirka Cijeli vijek tihe čežnje.
Mila je organizirala v Vodnikovi domačiji pomladanske maratone slovenskih pesnic in ko sem ji dvakrat poslal avtobus mariborskih avtoric, sva sklenila, da bova organizirala maraton poslej v Mariboru, kjer je doživel nekaj ponovitev. V tem času sva izdala še štiri pesniške zbirke, Cijeli vijek tihe čežnje, Usrijed jarka sunca, Gora sa sedam čudesa in Moj Mostar, ljubavi moja. V času upokojitve je pravzaprav bila literarno najplodnejša. Objavljal sem jo v reviji Locutio, pripravljal literarne večere, v Mariboru po moji evidenci vsaj deset, povabili pa smo jo tudi na gostovanje v Gradcu. Prihajala je v Maribor na literarne maratone Na stezi iz zvezd. Zagotovo je bil vrhunec njenih nastopov 11. junija 2011 v dvorani Školske knjige. Udeležil se ga je tudi zagrebški župan Milan Bandić in se zadržal na njem ves čas trajanja, kar sicer ni bila ravno njegova navada. Takrat smo poskušali doseči, da bi jo sprejeli v Društvo hrvaških književnikov.
Njena pesniška kariera prve hercegovske pesnice se je začela s knjigo Un soffio della terra di Ercegovina, ki jo je prevedel in izdal Giacomo Scotti, neumorni literarni aktivist, in se je končala z izborom njenih pesmi, ki je izšel pri Hrvaškem društvu v Ljubljani. Njena poklicna dejavnost je bila povezana s srbsko-hrvaškim jezikom in odtod izhajajo tudi nekatere rezerve, ki so prihajale od ljudi, ki so se zelo hitro obrnili po vetru, čeprav je izvajala šolski program. Ne morem presojati njene strokovnosti, bila pa je uspešna avtorica učbenikov. Toda v njenem pesniškem jeziku je bila zavezana hercegovinščini. Ta pa se je izražala tudi v sožitju različnih narodov ob Neretvi. Zanimivo je bilo, da je v govoru uporabljala tudi lokalne turcizme, kot je recimo karma-karišik za zmešnjavo. Izbrala si je šeherezadeje kot žanrski sklic pri svojih pesniških zbirkah (pet Šeherezadej), kot ključno besedo svoje poezije je zapisala nar, ljudski turcizem za granatno jabolko, prav tako behar, kar navaja na misel, da ji je bil človek najvišja vrednost takšen, kakršen je, ne takšen, kakor si ga želi država in politika. To je tudi sporočilo njene zadnje objave v Locutio - Neretvin ratni poj, v kateri je stopila ob stran naturi, poosebljeni v Neretvi. Naturo lahko razumemo kot nespremenljivo čud ljudstva.
Vse življenje je bila vezana za svoje hercegovske kraje, na svojega sokrajana Antuna Branka Šimića, propagirala je svoje mostarske pesniške kolege, posebej Nenada Valentina Borozana.
Velikokrat sva se slišala po telefonu, bila mi je tudi svetovalka pri prevajanju, nekajkrat pa sem jo celo obiskal v njene stanovanju v Šiški, prepolnem knjig in s telefaksom, s katerim mi je pošiljala rokopise. Izjemno sem jo spoštoval in še danes menim, da sodi v sam vrh slovenske literature. Ne le zaradi dejstva, da je svoja najbolj ustvarjalna leta preživela v Sloveniji in ji dala vse tisto, kar je zmogla, ampak zaradi intimne povezanosti z vsem tukajšnjim, kar na primer izraža, da v odsevu neba v Ljubljanici vidi mostarsko nebo, v očaranosti, ki je temeljna tema njene poezije, s Sočo, s Prešernom in niso na zadnjem mestu študentje, ki se jim je posvetila z vsem srcem.
Zapis za nagovor ob prireditvi, ki jo je ob prizadevanjih Ane Pulko pripravila Slovanska knjižnica 2. februarja 2023 in s tem obeležila obletnico smrti Mile Vlašić in dragoceni prispevek Radoslava Daba k prevajanju med jugoslovanskimi jeziki.
