Čarobnost časa,
sonce me razvaja
že zjutraj navsezgodaj
name svoj žar lije,
kakor zunaj kdaj
za oknom rože,
njih nežnost
kot pravljica z vonjavami
me v svoj sen ovije.
Ni druge na svetu tem ljubezni,
kot razžarjena luč v daljavi
napolni dih sanjavi,
da vse v njem se kopa.
Zrcalo, glasbe tvoje se ne sliši
in vendar si najmočnejši glas!
Saj najbolj nemi te nikdar ne presliši,
ko toplina tvoja ga povija
v nedogled kot svila.
Le kje naj najdem
druge sanje, dragocenost,
kot v tebi – o, svetloba večno milostljiva.
KO SI V SVETLOBI NEM
Svetloba razsipava
po valovih vetra luč,
kjer le nemo zibajo
mi šopek las,
da v njih živi
vznemirjajoči glas,
ki odmika se od mene
kot misel poletne noči
pozabila sem že skoraj,
ker že davno
je legel vame tih mrak,
zasenčil glasove
živahnih dni.
Še korak
v hreščavem pesku
je glas skrivenčil.
V sencah sonca
rjovim v bolečini
samota je ostrina
in bodalo,
ki do smrti me bo tolkla.
NA PLANINCAH
Zdaj zopet vračajo
se stari časi,
pastirice na TV-ekranu
zopet ob kravah
vidimo na paši.
Ob skalah, kjer jegliči
jim lepo cvetijo,
in na travah murve,
na vratovih krav zvonci
spet kot uglasbeni orkester
iz dneva v dan zvonijo ...
O, kako zelo bila bi rada z njimi
in v živo poslušala
to prekrasno planinsko melodijo,
pa sirota stara sem postala.
Zato kot taka nikoli več
te čudovitosti ne bom dočakala.
KOMU?
Le še vam
posvečam svoje
misli, besede,
cilje, poglede
in zaupanje
v prihodnost,
dokler mi je
še darovana.
O, le vam –
polja, dobrave,
drevesa,
cvetovi
in ptice zvedave!
O, le vam –
dnevi sončni,
deževno megleni,
zimski,
pomladni
poletni in
v tihi zlati jeseni!
O, le vam
in tistemu svetu,
ki v mukah se zvija!
Nanje kar naprej
neprestano,
nenehno,
samo nanje
me misel spominja.
Drugo vse je presito
in z nepotešenim
napuhom
nabito.
NAJ?
Naj črtam nebo
naj črtam svetlobo,
naj črtam vse,
kar vidi oko
in sliši uho,
in začnem
risati temo?
Groza,
ne!
Ne morem,
ne!
Ne morem še!
Pika.
