VZPOREDNOSTI

VZPOREDNOSTI I.

Kot da se dvigam nad; kot nekakšna plesalka, morda balerina, ki se povzpnem nad druge, nad oblake tudi morda, kot drevo, ki se razprostira in hkrati povišuje, - zrast. Tako se dotikam, če bi se naenkrat zaobrnile mehkobe, morda vseh cvetov, ki so na vseh travnikih; in njihovih konic se dotikam; dotikam se jih tako, da jih ne pomendram, ampak se oni dotikajo ali dotaknejo mene tako, da imam urez, odtis; seveda opomnijo me, spomnijo me, da nisem večna, tako kot so oblaki, ki si šele dovolijo dotik. Kot da so pomembne površine pri dotikih; tako list na površini tekočine v kozarcu, lahko je stari, ostarel, morda je ostarela tudi tekočina v kozarcu, kaj šele kozarec. Kot da te površine v kozarcu pripovedo ali pripovejo, da je mogoče slikati z usti, pa ni treba biti invalid, morda samo domišljijski razglednik ali obiskovalec. Kajti z usti se dotikam površine kave in glej, - podoba, ki se je izrisala na površini kave, se spremeni ali ne. Lahko iz profila mladenke v hipu nastane portret starke; lahko pa površina perzistira/(pre)ostaja, pa čeprav pelje kamion preko. Da, mlada kava lahko pokrene staro kolesje starke, lahko pa stara kava pomladi še tako mladenko. Da, vse je v plasteh, kako si sledijo, kako se pregrajajo, kako se obogatijo, kako se preskakujejo, kako se siromašijo. Vsekakor mehko perje naredi več ostrine kot urez z nožem v jeklo. Gledano po času/v času.

VZPOREDNOSTI II.

Zrnca v uri, peščeni, se razlikujejo med seboj. Včasih katero pobegne iz svoje sredine; iz ure, iz njene površine, iz površine številčnice, izmed zakonitosti, ki jih vzpostavljata kazalca in pa številke, ki v okviru številčnega kroga ustvarjajo magično moč – zanj, za to zrnce. In ono to premaguje, lahko da premaga, a le za (kratek?) čas. In to zrnce se nekako približa nebu; lahko kot drevo, ki je pognalo iz njega, torej je on/ono seme, ki sme. Drevo lahko zraste tako, da je široko, kot peruti nekega ptiča, ki jemlje velik zamah, a je (žal) pritrjen. Lahko drevo zraste visoko proti nebu in se to zrnce zrcali v njem v njegovem deblu v luskinah lubja, morda v listih, morda v cvetovih, morda pa je to (ne)kakšen plod. Zrnce se na določeni višini izluži iz vseh teh vsebin hkrati, kot da je sestavljena vsebina, mnogokratnik življenja, in pokrene oblak; ta (i)zbere dež in se ponovno vrne na zemljo kot tak(šen). To so solze, ki so pritekle iz božjega obličja, iz očes tam, in padajo na zemljo kot posebni – krvavi dež, tisti, ki je krčevit, ki je žalujoč, ki je morda tudi nekoliko togoten. Ta krvavina sčasoma izzveni in dež je spet prozoren, kot da bi padale sence, ki ne povedo nečesa o tem semenu, ki je zadeževal nazaj na Zemljo. Pa vendar. Plasti, ki se povzpnejo, ki se pnejo proti nebu, zato, da bi se ponovno spuščale, spustile proti tlom, toda tokrat izspremenjene, preplastene. Povedano drugače: kot da se pripove zgodba: človek, ali si, ali si še…, pa čeprav kot zrno, seme nečesa; upajmo, da dobrega.(!)

VZPOREDNOSTI III.

Kot da imamo posebno modro sonce morda, kot da bi zasijal dragulj v neki sobi; to prinaša košček modrega sonca, kos modrega odbleska. In se dogodi, da se v tem odblesku zrcali modro oko iz obličja nekoga, nato mavričnost mreže pajka, nato kačica, ki je odvijugala modro med pohištvom v sobi in ne nazadnje uhelj od slona, ki je ves modrikast, kot da je slišal marsikaj o sebi in o položaju v tem svetu; njegovem in o vsem. To so fenotipske poti nekega obstajanja ali tako imenovane zunanje poti, ki se razlikujejo od notranjih poti, ki so genotipske ali tiste genetske, ki se tičejo molekule DNA.* Še več fenotipskih poti poznamo: na primer, srečanje literatov in kako se poraja vprašanje avtentičnosti nekega zapisa, in ne le to, tudi da je »se ve da« čisto drugače slišati, kot »seveda«, namreč prvo je pomožni glagol, če ne že pomožni stavek, drugo pa je oblika medmeta (zatrdilni ali pritrdilni ali pozitivno naravnani medmet za razliko od zanikovalnega ali nikalnega ali negativnega ali negativno naravnega!), ki se uporablja za rahljanje gostote ali konciznosti teksta; ali kot je dejal veliki Miles Davis, da je treba v umetniškem delu čutiti zrak, kisik, dihanje; morda izdih, da delo, katerokoli umetniško, lažje razumemo; morda z nekakšno pomočjo.*

In ne na zadnje so zvez(d)ne poti tudi te, ko je razstavljen plakat, ki je ogromna napisana pesem, pa manjkajo ali so odtrgane črke, ki spregovorijo o ključnih stvareh na tem plakatu, in jih ne nadomesti niti črka, ki se pristavi od zadaj, kakor tudi ne z roko napisana korekcija, ki poseže v sam plakat. Škoda je že narejena. To je govoreči »torzo«, nedokončan kip ali busta, ki ni nikomur v čast. Ja, različne poti so fenotipske poti zvez(d)nega tipa. Kakšne so šele genotipske (»dedne«, genetske morda,«notranje«,, ki so slišane in slušeče/slušajoče, ki prisluhnejo samemu avtorju in njegovi notranjosti, - zvez(d)ne poti?

VZPOREDNOSTI IV.

Lahko da so zunanje, ki prehajajo v notranje, in da so notranje, ki prehajajo v zunanje. Taka paleta prehajanj obstaja – med njimi. Tako na primer plakat, kjer je ranjen tekst z napakami ali packami, je zunanja pot, ki jo spremlja notranja, namreč lahko so to oči, te napake, ki motrijo svet in si dovolijo podati mnenje o njem in to kritično. Taka očesa lahko spremljajo tudi poti zvezd, ki se spletajo med njimi in notranjščino vesolja. Poti so lahko različne: progaste, zauvite, spiralaste, takšne kot cvet, tako razplastene ali razcvetene in podobno. Vsem je skupno to, da se pletejo ali napletajo med zvezdami, da se jih lahko kdaj dotakne kak(šen) krak zvezde in to pomeni preklop v drugo obliko; skupno jim je, da se jih dotikajo strelice ali puščice iz naših oči, ko jih opazujemo; od tega je odvisna oblika vseh teh drugih poti, ki smo jih našteli. Torej: notranje poti, ki prehajajo v zunanje – z našimi pogledi, z našimi mislimi. Ko se jih dotaknejo in zagotovo se jih po njim lastnih skrivnostnih potih, tako, kot je ena sama skrivnost – vesolje. Ali je(še/že) …?

VZPOREDNOSTI V.

Kot da bi imeli več ur pred seboj, pa vendarle imamo eno samo, tako zapestno. Toda polje v uri je tako mnogokratno, kar se dejavnosti časa v njej tiče, kot da bi imeli več ur; namreč zaradi tega časa se ure pregrajajo med seboj, ponikajo vase in izhajajo, druga iz druge v obliki raznih krogov, - ur(i)no kroženje. Tako bi lahko rekli, da je obraz ali izraz na obrazu posebej, torej o(b)ličje, poligon za izraz ali izžarevanje časa v obliki raznih ur, kjer se v vsaki posebej izrazi čas, posebni, skupaj – skupni. Tako imamo posebni čas na mestu levega očesa, na mestu desnega očesa, v licih posebej z vsakim, na področju nosu, v arealu brade in posebej v regiji ust. Ure, te ure zaokrožujejo čas, čase. Iz oči puščice, v licih poležane in pokrogljene linije, v ali v okolici nosu kot vrh gora in v bradi kot dol obrnjena puščica, ki pointira na telo. V okolici ust pa takšno gibanje ur, ki ponazarja izoblikovanje glasov, izgovarjavo, tvorbo besed; torej vijuganje, padanje, naraščanje, pa spet posebni notranji krog, ki se pozunanji in zunanji, ki se notri. *Obraz, ki izžareva čas in čas, ki si nadene izraz, obličje-. Veselo, žalostno, togotno, presenečeno. Koliko je (pač) ura?

VZPOREDNOSTI VI.

Imamo ure s sencami, kot da bi z njimi lahko merili čas. Imamo tudi ure ali uro s peščenimi zrni, katerih število ni v skladu s številko, ki na številčnici pomeni dejanski čas, ali pokaže, koliko je ura. Tako imamo na primer, da je ura deset, toda zrnc je na primer – pet. Ali, da je ura na primer ena, pa imamo zrnc deset, toda je ura polnoči, pa je zrnce samo preostalo, eno samo. Toda ta zrnca se povežejo s sencami, tako da z določenim časom nastanejo določene slike. Tako imamo, da je v uri med zrnci in določenim časom, ko je ura šest, podobo sobe, kjer je prižgan kamin, prav tako prižgana svetilka v kotu, fotelj in knjiga v roki, torej bralni kotiček, kjer mamica prebira pravljice svojemu Levčku z modrimi očmi, ki je sam junak v teh pravljicah, torej se sooča sam s seboj, ko je tako mali in še mladoleten; prebrati je, kakor da je neizkušen in potrebuje mamino vodstvo. Spet nekje drugje je podoba gozda, kjer imamo med sencami peščenih zrnc in podobo posameznih slik videz srne, ki je prišla pit k polnočnemu jezeru, ki je sedaj jutranje ali dopoldansko, lahko pa popoldansko, kjer se drevesa med seboj sporazumejo ali sporazumevajo ali dovoljujejo tej srnci, da se poteši. Včasih pa je vtis, kot da je posamezno peščeno zrnce v uri kot pika, ki se pristavi na koncu stavka in ga tako zakoliči, mu daje poseben pomen, poleg tistega, ki ga je moč ali mogoče določiti iz besed. Tako se določi pika sredi belih kamnitih skladov ali belih betonskih skladov, ki pomenijo posamezne stavke, med njimi pa je prostora, nekaj, za vejice in pike, ki pomenijo manjkajoči vmesni prostor, ki določi ali omogoča občutek leta ali letenja, ne le zbitosti, pobitosti ali vbitosti v trdoto, trd(n)ost. In ne nazadnje imamo še zaradi obstoja peščenih zrnc v uri možnost, da določimo, da ima beseda na svojem koncu namesti i-ja ipsilon, kot je pri angleških imenih, kar pomeni, da so se črke organizirale tako, da jih ne zaključuje i, ki bi bil prešibka meja ali ovira ali končaj, pač pa ipsilon, ki poveže i-jevo piko v krak ipsilona, lahko zgornji, lahko spodnji, ki pomeni povezan ali vezan pomen, ali prenos pomena morda na naslednjo črko ali prazen prostor, tako da je možnost organiziranja novih besed, ko se iz praznine povežejo črke v novi konec besede tako, da iz obstoječe besede nastane nova, tako iz imena, s končanim ipsilonom nova beseda z novim pomenom. * Za vse to so kriva, če lahko tako rečemo, so sokriva, so odgovorna, - peščena zrnca v uri, ki določa naš čas; čas naših bitij, žitij, življenj. Takšne ure imamo; morda na roki okoli zapestij, kot poseben božji objem, ali pač objem nekoga, niti ni pomembno, da nam bliž(n)jega…

VZPOREDNOSTI VII.

Nenadoma z roko, z zunanjim robom dlani, odsunemo ali pometemo uro, tako zapestno, z mize na tla. In se ura pojavi v zraku, med letom, preden pade na tla, in se odpustijo številke v njej, v okrogli številčnici, kakor da bi se rešile zakonitosti in pravil, ki jih imajo med seboj te številke v številčnici, krog te številčnice in pa kazalca/kazalci. In se te »odrešene« številke, medtem ko so v zraku, nenavadno obnašajo ali pa povsem navadno. Na primer: sedmica je videti kot poligon misli, ki se spustijo v okolje, v zrak, na nekakšni razgledni ploščadi, ki je njena prečna zgornja črta. Malo pa tudi prečka ali mala prečna črta, ki seka sredino njenega »stebla«. Pa osmica, ki v svojih krivinah zaokrogli ali pookrogli misli, pa trojka, ki je v bistvu kot polovica osmice, ki je kakor odrezana in so tako kot »odrezane« tudi naše misli, zlasti takrat, ko nas kaj preseneti, ko je kaj močnejšega od nas in nenadoma preusmeri naš (do)tok misli. Pa na primer petica, kjer imamo čas za zorenje misli, ki se požlahtnijo z razponom ali razpenjanjem v njegov/njen krog ali trebuh, ki ga ima nekako spodaj. Morda pa štirica, ki je šele prava polovica osmice in ki jo je ena sama pravilnost, v ravnih črtah, v ravnih sekanjih, kotih, v ravnih pravilnostih, ki jo izgrajujejo. Morda pa dvojka: dolgi in (za)uviti vrat, ki prehaja v misli, v nekakšni kakor glavi. Morda še(le) spregovori kakšno besedo, vzklik ali trditev. In seveda enica, ki je pokrenitev vsega, kakor je črka A pri črkah. Seveda prvenstva morajo biti, tako pri črkah kot pri številkah. Prvenstva, ki oblikujejo temeljnost v mislih, naših, tujih, povsem ne-lastnih.* In ura se (z)najde zopet okoli zapestja, medtem ko so številke v njej (že/še) povedale svoje male zgodbe.